Konj odloči antično bitko, a uniči sodobno programsko opremo
Krilatemu konju Pegazu so v Rogaški Slatini pripisali zasluge za to, da so v njihovem kraju odkrili mineralno vodo, v Ljutomeru so svoje mesto simbolično zaščitili s tem, da so na grb umestili samoroga v boju z zmajem. Grški bog Helios potuje po nebesnem svodu s kočijo, na konjih se prikažejo štirje jezdeci apokalipse, trojanski konj odloči antično bitko, a uniči sodobno programsko opremo … Konj kot mitološko in simbolno bitje nastopa tudi na novi občasni razstavi v Slovenskem etnografskem muzeju, ki bo odprta do januarja 2024.
Avtorja razstave Sveti konji – nebesni jezdeci, kustosa dr. Marka Freliha, smo do zdaj morda bolj povezovali z zmaji, saj njihov simbolični pomen proučuje že leta, med drugim je pred štirimi leti v sodelovanju z Ljubljanskim gradom pripravil razstavo Zmaj vseh zmajev. Prav ta fantazijska bitja pa so ga pripeljala tudi do konjev. »Veliko sem se ukvarjal z zmajem in svetim Jurijem, medtem pa ugotovil, da sem zanemaril konja, na katerem jezdi ta svetnik,« je pojasnil kustos SEM.
Tako je nastala ideja o novi razstavi, ki je pravzaprav podobno zastavljena kot tista o zmajih, z eno pomembno razliko – da so zmaji fantastična bitja, konji pa resnična, kot je dodal Frelih. Gradivo se je začelo nabirati in kopičiti kar samo od sebe, saj je odtlej tako rekoč povsod, kamor je šel, videl konje. »Že prej sem se veliko ukvarjal z ikonografijo in simboliko, povezano z njimi, a si nisem predstavljal, da se pojavljajo v toliko različnih oblikah.«
Bitje z nebesnega svoda
Čeravno je konj resnično bitje, ves čas teče na robu mističnega in svetega. Pri tem je zelo podoben zmaju, je razmišljal Frelih, čeprav v tem dvoboju zmago pripisuje konju, saj ta popelje sonce prek neba. To nam je znano predvsem iz grške mitologije, kjer ima vlogo kočijaža bog sonca Helios, vendar najdemo podobne motive tudi drugod. V slovanskih mitih bog sonca Dažbog čez nebo vodi kočijo, ki jo vlečejo trije konji, narejeni iz zlata, srebra in diamantov, v hindujskih je to Surja, prav tako bog sonca, njegovo kočijo pa vleče sedem konj v barvah mavrice.
»Univerzalni arhetipski simbolni pomen konja je v starih civilizacijah najbolj izrazit v povezavi s soncem in svetlobo. Po nebesnem svodu konji peljejo sonce, da sveti na zemljo, duše umrlih s svetlobo spremljajo v onstranstvo, v misterijih pa skozi iniciacijo vodijo človeški um do najvišje stopnje zavesti – do duhovne popolnosti v neminljivi svetlobi,« je v spremnem besedilu k razstavi zapisal avtor.
V nekaterih kulturah konji vodijo pokojnika na drugi svet in kažejo pot dušam umrlih, zaradi česar so jih ponekod pokopavali ob umrlih vojščakih ali pa vsaj dele opreme, povezane z njimi. Po drugi strani so veljali za prestižno žrtev, največ, kar so bogovom lahko darovali, ali za zaščitnike pred zlimi silami, denimo vampirji. Ponekod v severni Evropi so tako nekoč na kraju za novo pokopališče najprej zakopali živega belega konja, saj naj bi preprečil, da bi se mrtvi spremenili v vampirje, volkodlake ali katera druga demonska bitja.
Konj in narvalov zob – samorog
Konj ima tudi fantazijsko različico, ki jo je zaslediti že v četrtem stoletju pred našim štetjem in se je ohranila vse do digitalne dobe, kajpada v številnih oblikah, od virtualnih do neštetih živobarvnih igrač, narejenih na Kitajskem. Samorog ali enorog je eleganten konj z dolgim, spiralno zavitim rogom na sredini čela, ki ima nadnaravno, božansko moč, je neukrotljiv, približajo se mu lahko le mlada dekleta. »Antika ga omenja kot mitično bitje, najdemo ga tudi v zgodnjem krščanstvu, na primer v ikonografiji rajskih bitij in v povezavi z Marijo kot simbol deviškosti,« je našteval sogovornik.
Njegov nastanek je zelo verjetno povezan z odkritjem narvalovega zoba na obali Arktičnega morja in s kitolovom, seveda. »Ta nenavadni zob je bil med drugim vir navdiha za lekarnarje, ki so v njem 'prepoznali' rog samoroga in ga začeli tržiti kot čudežno zdravilo, kot rogovi nekaterih drugih živali pa je veljal tudi za prestižno darilo.« Kako cenjeno »zdravilo« je bil prah iz roga samoroga, je mogoče sklepati že po tem, da so prodajali celo posebne posodice za hrambo zdravilnega praška, kakor je mogoče videti na razstavi.
To mistično bitje vidimo tudi v grbu Ljutomera, na katerem se spopadeta samorog, prispodoba popolne čistosti in nedolžnosti, in zmaj kot negativno, temačno bitje. Kot dominantni fantastični bitji predstavljata dvojec, ki daje najboljšo možno zaščito, zato se po Frelihovih besedah dokaj pogosto pojavljata v različnih grbih.
Pegaz v Rogaški Slatini
V 70 kilometrov oddaljeni Rogaški Slatini pa najdemo drugo mitsko bitje, krilatega konja Pegaza, katerega oče je bil Pozejdon, gospodar morja, a tudi zaščitnik konj in jezdecev. V tem kraju, znanem po mineralni vodi, je krilati konj dobil primat v dobi humanizma, renesanse in baroka, ko so, kot pravi kustos, ljudje iskali navdih v antični mitologiji: »To je bila takrat precej razširjena moda, navsezadnje Ljubljana v tistem času poišče povezavo z argonavti. Vemo, da je Pegaz s svojimi kopiti odkril čarobni izvir Hipokrene, ki navdaja z ustvarjalnostjo, zato so v tem očitno prepoznali priložnost tudi v Rogaški Slatini ter temu krilatemu konju pripisali zasluge za odkritje izvira ter ga po vzoru Hipokrene poimenovali Roitschocrene.«
Hipokrena, kar dobesedno pomeni konjski izvir, naj bi bila vir navdiha pesnikom, zato se krilati konj pojavlja na številnih zgradbah, povezanih z glasbo, denimo na pročelju dunajske operne hiše. »To je bil precej razširjena oblika uporabe Pegaza v Evropi, v Rogaški Slatini pa so očitno s tem hoteli dati večjo težo svojemu izviru,« je pojasnil kustos.
Epona in poni
Poleg grškega boga Pozejdona je bila pomembna zavetnica konjev keltska Epona, ki je bila zelo priljubljena še v rimski dobi. Častili so jo po vsej Evropi, tudi na Slovenskem, zlasti na Štajerskem. »Konj je vselej pomenil prestiž, status. Ljudje, ki so imeli konje, so se zaupali boginji Eponi, ji prinašali darove in jo prosili za zdravje teh živali, od katerih so bili eksistenčno odvisni. Še posebej so jo častili pripadniki rimske konjenice.« Epona je dala ime tudi posebni vrsti manjših konjev, ponijem.
Danes ponije pogosteje vozimo kot jahamo, a še vedno rečemo, da smo na konju, ko nam nekaj uspe. Na konju je bil tudi legendarni slovenski telovadec Miro Cerar, ko je leta 1964 v Tokiu postal olimpijski prvak, na konjičkih se gugajo generacije otrok, še pred desetletji so bili tako domiselni, da so izdelali frizerski stol v obliki konjiča, kar je prav gotovo olajšalo delo frizerjem v boju z lasmi neukročenih mulčkov. Stari Grki so z ukano v obliki konja zavzeli in opustošili Trojo, v sodobnem svetu pa istoimenski računalniški virus opustoši programsko opremo. Z besedami Marka Freliha: »Ko se v računalniku pojavi program z imenom trojanski konj, je čas za branje Homerjevih Iliade in Odiseje.«
Do konja imamo bolj naklonjen, spoštljiv odnos kot do drugih živali, kar po eni strani kaže na veliko odvisnost človeka od te živali, po drugi pa na arhetip in globoko zakoreninjeno čaščenje konja kot svetega bitja. Kako pomembno vlogo imajo miti, povezani s konji, navsezadnje lahko ugotavljamo v zadnjem času, ko se zdi, da so spet oživeli jezdeci apokalipse, ki jih je pred skoraj dva tisoč leti opisal Janez Evangelist. »Na belem konju je sedel antikrist, jezdec na rdečem konju je naznanil vojno, črni konj je pomenil lakoto in zadnji, četrti jezdec na konju mrtvaško blede barve, je bil Smrt,« je biblični zapis povzet tudi na razstavi Sveti konji – nebesni jezdeci.
