Škoda na pogorišču Krasa je priložnost
Letošnji požar na Krasu, označen kot največji na Slovenskem (vseh časov), je po svoje, če smemo tako reči, dobrodošel. Pokazala se je srčnost Slovencev, ki smo trepetali, da bo ogenj zajel domove tostran in onstran meje ter neposredno prizadel tam živeče prebivalstvo. Obenem pa smo ponovno spoznali moč slovenskega gasilstva, tudi policije in vojske ter civilne zaščite, ki se je v nesreči izrednega obsega organizirala po svojih najboljših močeh. Tej množici, ki je držala škropilnik v roki do poslednjega grma in iskrice, so pomagali številni sosedje, sorodniki, prebivalci Slovenije ter deloma tudi vsi mi, ki smo s sočutjem in zaskrbljenostjo spremljali ta dolgi boj z ognjem.
Pogoreli Kras je pokazal, da nam manjka udarne gasilne opreme, ki bi jo moralo imeti naše (vojaško) letalstvo za delovanje tudi v razmerah, kot so požari in zaščita proti toči. Upam, da se bo sedaj sistemsko premaknila opremljenost gasilcev, priprava obstoječih in novih vodnih virov (pozabljenih in zanemarjenih vodnjakov, zalogajnikov in zajetij) in nakupi prenosnih črpalk, s katerimi bo postalo gašenje učinkovito tudi v nedostopnih delih starih mestnih jeder. Gospod Boscarol bi lahko izkoristil svoj ugled v letalski industriji ter poiskal na trgu rabljenega ali naročil novega kanaderja. Žal se je odločil za donacijo denarnih nagrad in s tem sprožil povsem nepotrebno in neprimerno razpravo o enkratni odškodnini za požrtvovalnost poklicnih in prostovoljnih udeležencev tega požara. Verjamem, da z dobrim namenom, a pri tem ne gre pozabiti na stotisoče, ki v samostojni Sloveniji že desetletja s prostovoljnim delom rešujejo človeške stiske, ker je socialna država prepogosto povsem odpovedala.
Ogenj se še ni dobro razplamtel in osrednja tema je postala odškodnina. Ob nepovratnih sredstvih in subvencijah priljubljena tema, s katero prevelikodušno obljubljamo javna (proračunska in evropska) sredstva in jih potem z veliko časovno zamudo izplačujemo po kapljicah. Včasih smo rekli: kdor hitro da, dvakrat da. Sedaj je razmeram primernejši rek: bolje malo in pozno kot nič. Na to temo bo še veliko izrečenega in napisanega, v današnjem prispevku pa poglejmo, ali je škoda pogorelega Krasa res tako usodna.
Iz študentskih časov imam v spominu na pogorelem območju neobljudeno, zaraščeno surovo kraško pokrajino, ki so jo do požara 55 let kasneje prepredale velike zaplate razmeroma mladega drevesja, grmičevja in kamnite opuščene senožeti, med katerimi obiskujemo negovane pomnike prve svetovne vojne. Kot bi vedel, da moram ponovno v te kraje, sem na poti v Goriška brda prvo nedeljo briških češenj bežno obiskal Cerje in okoliško pokrajino.
Zgorelo je prav to obsežno območje, na katerem je bilo obdelovanje in pašništvo opuščeno in razrasla se je gmajna, ki je v sušnem obdobju zelo dovzetna za samovžig. Resnici na ljubo ta gmajna za lokalno prebivalstvo in slovensko gospodarstvo ni imela in tudi danes nima posebne eksistenčne vrednosti, kakršno je sicer imela za domačine v stoletjih pred prvo svetovno vojno. Požar je ogrožal tudi naselja, ki pa so bila uspešno ubranjena, sredi ognjene ujme pa je ostala nepoškodovana lesena kapelica na Viniščah. Vsekakor je dobrodošlo, da je bilo uničeno med skalami ležeče strelivo, ki bi bilo sicer lahko usodno za brezskrbne pohodnike, gobarje ali iskalce vojnih ostalin.
Besedni zvezi odškodnina in obnova sta nemudoma zaposlili župane in vlado. Nekateri lastniki tega divjega območja so se zemlji pripravljeni raje odpovedati kot pa pristopiti k obnovi svojih parcel. Območje je bilo že do sedaj prepuščeno naravnemu zaraščanju in pogorišče bo narava, če ji bomo pomagali, kot smo to naredili že enkrat s pogozdovanjem v socializmu, v doglednem času povsem obnovila. Površina je tudi zaradi pepela med kamnitimi razpokami že dodobra ozelenela in spomladi bomo lahko občudovali tudi že posajena drevesa. Narava bo poskrbela, da bo v nekaj letih tamkajšnji kras ponovno tak, kot smo ga bili pred požarom navajeni, vrnili se bodo tudi srne in divji prašiči.
Vendar se velja vprašati, kako izkoristiti to pogorišče in nadgraditi velik ljudski napor, da je bil požar zajezen in se ni razširil na sosednja obljudena območja. Sedaj, ko je slika še živa, je v javnosti govor o vzpostavitvi protipožarnih presečnih koridorjev in izgradnji kamnitih suhozidov ter hidratni mreži z zajetji vode za lajšanje gasilskih intervencij. Načrtuje se obsežno pogozdovanje, da se ogoleli kras ponovno ozeleni. So pa posamezni, žal manj slišani glasovi, ki opozarjajo, da je bilo območje še v bližnji preteklosti kmetijsko izkoriščano in prav zaradi tega tudi manj požarno ogroženo.
Zato je vsekakor priložnost, da v načrtovanje slovenskega trajnostnega razvoja podeželja in povečanje samooskrbe prehrane vključimo tudi to kraško območje. Upravljanje s prostorom (poplavljanje, zmanjševanje posledic suše, prometne povezave in razvoj gospodarstva) je naloga občinskih lokalnih skupnosti in tudi države, ki lahko usmerja, spodbuja smer razvoja. Veljalo bi ustvariti domišljeno antropogeno podobo celotnega območja na podlagi morfologije, klimatskih razmer, zgodovine krajine, izkušenj v 20. stoletju in predvsem nove vizije Krasa v prihodnosti. Ne samo, da razmislimo o primernosti drevesnih vrst; s sodobno tehnologijo in klimatskimi napovedmi se moramo prenove lotiti z vsem strokovnim potencialom, tako da bo načrtovano pogozdovanje dolgoročno vplivalo na mikroklimo, vlažnost okolja in blaženje vetra širše krajine. Ob tem pa s sredstvi kmetijskega razvoja spodbuditi urejanje nekoč že delujočih kmetijskih in pašniških površin, jih povezati v sodoben razvoj agroturizma in družinskih penzionov ter s tem pospešiti gospodarski razvoj okoliških naselij. Zaradi zdrave klime in bližine večjih mest lahko postane ta del Krasa pomembna turistična destinacija, ki ob specifičnih kraških pridelkih, izbornih vinih ter lastni kulinariki lahko ponudi tudi imenitno pokrajino za zmerno pohodništvo in kolesarsko rekreacijo. Za ta razvoj, ki potrebuje sistemske rešitve v načrtovanju primernega kmetijstva, živinoreje z lastnimi produkti in turistično nadgradnjo, zagotavljanje pitne vode ter ohranjanje značilnih kraških suhih travišč, so danes na razpolago številni finančni viri, ki bi jih v prid življenja na Krasu veljalo izkoristiti.
Če se bomo odločili (pristojna ministrstva in službe) le za ponovno zaraščanje pogorišča, bomo izgubili priložnosti, ki nam jih je nesreča nepričakovano ponudila.
