Staršem so še ne tako davno največ sivih las povzročali neznanci, ki so njihove otroke sredi belega dne s sladkarijami vabili v svoje kombije, danes pa je slika drugačna. V tehnološko naprednem svetu bi jih namreč moralo biti na smrt strah nevidne, a še kako resnične grožnje tistih, ki na njihove najmlajše prežijo v anonimnosti spleta. Kako strašljiva je (lahko) digitalna realnost, kaže češki izobraževalni dokumentarni film Ujete v medmrežju, pri snemanju katerega se je v pičlih desetih dneh na lažne profile dvanajstletnic odzvalo neverjetnih 2458 spolnih plenilcev. »Kar strese me, ko pomislim, da ga bova morala skupaj gledati,« znanca zmrazi ob misli na težavno uro in pol z najstniško hčerjo pred televizijo. A huje od tega, da na trenutke res ogaben film starši pogledajo, je, da si zatiskajo oči pred težko vsebino in ga ne.
Si za trojček?
Češka avtorska ekipa s scenaristoma in režiserjema Vitom Klusakom in Barboro Chalupovo na čelu je izvedla družbeni eksperiment, ki je osvetlil strašljive podobe naše digitalne vsakdanjosti. Oziroma še huje – digitalne vsakdanjosti najstnikov, po večini deklet, ki takih stvari s svojimi starši ne delijo. Da bi preverili, v kakšnem svetu na spletu živijo, je ekipa najela tri odrasle igralke, ki so bile videti tako mlade, da so se lahko izdajale za dvanajstletnice. V filmskem studiu so jim postavili otroške sobe s kamerami in računalniki, jim odprli lažne profile na facebooku, snapchatu, skypu in drugih družbenih omrežjih ter čakali. A prav nič dolgo. Že v nekaj minutah so jih s sporočili in videoklici zasuli moški vseh starosti, od 20 do 70 let, ki so se dobro zavedali, s koliko starimi deklicami klepetajo. To jim ni preprečilo, da ne bi od njih zahtevali spolnosti prek spleta, jim pošiljali svojih fotografij nabreklih udov in pornografskih posnetkov, se samozadovoljevali pred ekranom, nekateri pa so jim celo grozili in jih poskušali izsiljevati z njihovimi ponarejenimi golimi fotografijami. Med tistimi, ki so stopili v stik z dekleti, je bilo kar 60 do 70 odstotkov spolnih plenilcev, dekleta so se z 21 plenilci tudi dobile v živo. Eden najgrozovitejših trenutkov filma je gotovo prizor, ko moškega, s katerim je ena od njih klepetala, na pijačo v živo pospremi njegova žena, ki jo zanima, ali bi se dvanajstletnica z njima »poveselila« v troje.
Ustvarila svojega plenilca
»Vedela sem, da se spolno nadlegovanje otrok na spletu dogaja že vsaj desetletje; kar pa me je pri snemanju vsakokrat znova osupnilo, je dejstvo, kako hitro so plenilci napadli dekleta in po uvodnih stavkih prešli k eksplicitnim povabilom k spolnosti. Dekleta so jim komaj sproti odgovarjala,« pravi scenaristka in režiserka Chalupova. Čeprav je na Češkem že statistika sama dovolj skrb zbujajoča – na leto se na spletu zgodi 9000 spolnih zločinov, vsako leto se število podvoji, prijavi se jih le peščica, vsak šesti otrok pa je prek spleta že delil svojo intimno fotografijo –, je bil za ustvarjalce filma sprožilec zgodba dvanajstletnice iz Brna. Ker je bila edina na šoli (ali vsaj med prijateljicami), ki ni imela »svojega« spletnega plenilca, je sama ustvarila lažni profil starejšega moškega, na katerega je pošiljala gole fotografije in si z njim izmenjevala opolzke pogovore. Tako se med prijateljicami ni več počutila izločeno in se je imela z njimi o čem pogovarjati. »Spolna zloraba je tako zelo razširjena, da gre mladež v takšne skrajnosti. S filmom smo želeli doseči, da bi bilo otrokom znova čudno, da na spletu kdo preži nanje,« kot enega od razlogov za nastanek filma izpostavi izvršna producentka filma Pavla Klimešova.
Trojica »dvanajstletnic« je imela ves čas snemanja pa tudi še dolgo po njem na voljo podporo filmske ekipe, psihologov, seksologa in na koncu tudi policije, ki je primer s posnetki vred tudi prevzela.
