DL: Dr. Peter Novak, energetski strokovnjak - Slovenija je na varni strani

8.12.2021 | 14:40

Peter Novak

Ko je Petrol objavil, da bo s 1. decembrom kar za 30 odstotkov povišal ceno električne energije, se je dr. Maks Tajnikar, ekonomist in nekdanji gospodarski minister v drugi Drnovškovi vladi, takoj odzval z izjavo, da za višanje domačih cen električne energije ni nobenega razloga, in vprašanjem, ali so se povečale cene velenjskega premoga za TEŠ, jedrskega goriva za NEK in plače delavcev v elektrarnah na Dravi, Savi in Soči. Nemir na energetskem trgu je dober razlog za pogovor z dr. Petrom Novakom, izjemnim strokovnjakom na področju alternativnih virov pridobivanja električne energije, dolgoletnim profesorjem in nekdanji dekanom ljubljanske strojne fakultete ter pozneje novomeške Visoke šole za tehnologije in sisteme.

Dr. Peter Novak je eden vodilnih evropskih strokovnjakov na področju pridobivanja električne energije iz obnovljivih virov, in čeprav se je upokojil že pred skoraj dvema desetletjema, je še vedno eden glavnih ambasadorjev naše inženirske stroke doma in v tujini, za katerega velja, da je kljub dopolnjenim 84 letom še vedno tako kot nekoč pred svojim časom. Ko se je večina energetskih strokovnjakov navduševala nad nafto in jedrsko energijo, je predaval o sončni energiji, danes vidi še dlje – njegova vizija je energetski sistem z obnovljivimi viri, katerih osnovni vir bo sončna energija.

Ne le Petrolova cena elektrike tudi cene bencina in nafte gredo strmo navzgor in že presegajo predkoronsko raven. Kje vidite razloge za take podražitve? Kakšne bodo posledice?

Razlogi za podražitve v evropskem prostoru so rezultat nestabilnosti trga, ki je pod vplivom različnih špekulantov, tako tistih, ki imajo možnosti, da spreminjajo dobavne količine goriv, kot tudi tistih, ki imajo možnost, da spreminjajo dobavne količine elektrike. Trg, ki ga je Evropa vzpostavila, nima nobene zavore, ki bi omogočala tistim, ki trg upravljajo, da bi vplivali na tržne cene v času krize. O tem govori tudi današnji tekst v časopisu The Economist, kjer avtor ugotavlja, da bo treba trg z energijo drugače uravnavati, še posebej zdaj, ko so postali bolj aktualni obnovljivi viri energije, kjer razpoložljivosti virov ni več v naših rokah, saj so viri odvisni od vremena, zaloge, ki bi jih države morale imeti, so pa zelo majhne. Pri tekočih gorivih je stvar bolj enostavna, saj imamo dogovorjene trimesečne zaloge, ki jih morajo imeti države, na področju elektrike pa zalog ni. So samo elektrarne, ki čakajo na zagon ali ugasnitev in je njihovo delovanje usklajeno s tržnimi cenami. Elektrarne, ki ne prinašajo dobička, ne obratujejo, lastniki jih ne zaganjajo. To je prinesel trg z elektriko. Petrol se je znašel v težki situaciji, ker nima svoje lastne proizvodnje električne energije v taki meri, zato je odvisen od trga. Trg je bil zadnje čase zelo volatilen. V zadnjem letu so cene elektrike variirale praktično od nič do 200 evrov na megavatno uro. Če si odvisen od trga in nimaš dolgoročne pogodbe, se ti slabo piše.

Ne glede na trenuten nemir na energetskem trgu pa ostaja dejstvo, da bomo v prihodnosti, če bo šlo tako naprej, potrebovali še več energije, ki pa je glede na ugotovljene vzroke za podnebne spremembe ne bomo smeli več pridobivati na osnovi fosilnih virov. Kje jo bomo dobili?

Problem proizvodnje električne energije je v Sloveniji trenutno dobro rešen. Pretežni del naših potreb lahko zagotovimo sami, razen v konicah, ko moramo nekaj elektrike uvažati, ne smemo pa pozabiti, da tudi velik del elektrike izvažamo. V času, ko moramo elektriko uvažati, so cene odvisne od svetovnega trga. Govorite o pomanjkanju električne energije, do katerega bo prišlo, ko bomo prešli na zelene vire. Slovenija je v tem primeru na varni strani. Naši viri vodne energije so še precej neizkoriščeni, na razpolago imamo še šest teravatnih ur, ki jih lahko izkoristimo. Zdaj je letna proizvodnja in poraba 13 teravatnih ur, torej lahko pridobimo še polovico te količine. Na razpolago imamo sončno energijo, ki je je štiristokrat več, kot je potrebujemo, in biomaso za proizvodnjo elektrike v kogeneraciji in za proizvodnjo bioplina. Samo iz koruznih ostankov lahko pridobimo eno teravatno uro elektrike. Treba je samo razviti primerne tehnologije. Moram reči, da se slovenski elektroenergetiki oklepajo sedanjega sistema centralne proizvodnje elektrike in zato propagirajo gradnjo drugega bloka jedrske elektrarne v Krškem. To je najbolj enostavna rešitev, ki pa prinaša določene težave. Prvič – nimamo denarja za gradnjo. Če začnemo s teoretično najnižjo možno ceno od tri in pol milijarde evrov do sedem milijard evrov, pomeni, da bomo morali vzeti kredit, ki bo predstavljal močan pritisk na državni proračun. Če bomo gradili v partnerstvu, bomo na istem, kot smo zdaj – elektrika bo šla k sosedom, radioaktivni odpadki pa bodo ostali doma.

V Sloveniji največ elektrike dobimo iz šoštanjskih termoelektrarn in jedrske elektrarne Krško. TEŠ 6 bo treba prej ali slej zapreti, sedanji blok NEK pa tudi. Če se ne odločimo za gradnjo drugega bloka NEK, ostanemo brez večinskega dela domače proizvodnje elektrike in vsaj začasno tako rekoč energetsko popolnoma odvisni od tujine. Kako slabo je to? Kje vidite rešitve?

Tako je. Dve tretjini elektrike nam dajeta Termoelktrarna Šoštanj in jedrska elektrarna Krško. Delovanje jedrske elektrarne bomo podaljšali do leta 2043 ali še dlje. TEŠ 6 pa je nekaj drugega. TEŠ 6 ni največji emitent CO2 v Sloveniji, ampak je to promet. Še preden bomo zaprli TEŠ 6, moramo najti odgovor na vprašanje, kaj bomo storili s prometom. Predlagal sem, da se v Velenju naredi energetskokemični kombinat, ki smo ga načrtovali že pred štiridesetimi leti. To pomeni, da bomo TEŠ 6 opremili s čistilno napravo za CO2 za približno polovico njene kapacitete. S tem bi emisijo CO2 iz Šoštanja zmanjšali do te mere, da bi elektrarna lahko delovala do leta 2043 ali še dlje. Tehnologija za CCS (zajem in skladiščenje CO2, op. p.) je znana, njena cena pa je približno 50 evrov za megavatno uro, kar je približno toliko, kot stanejo kuponi. Druga rešitev je, da tam, kjer smo imeli TEŠ 1, 2, 3 in 4 postavimo energetski kemični kombinat, kjer bomo porabljali organske odpadke iz Slovenije, ki jih zdaj izvažamo in za to drago plačujemo. Te odpadke bi tam predelali v sintetični plin. S sončnimi elektrarnami lahko proizvedemo dovolj vodika, s katerim bomo v Velenju delali zemeljski plin in z njim polnili našo mrežo. Ni razlogov, zaradi katerih bi morali v celoti elektrificirati promet. To bi bil prevelik pritisk na elektrogospodarstvo. V prometu lahko zmanjšamo emisije CO2 tudi z uporabo sintetičnih goriv. Velenje bi moralo postati center proizvodnje sintetičnih goriv v Sloveniji.

Kaj so to sintetična goriva?

Metan in metanol. V Sloveniji imamo tehnologijo, ki jo že leta podpiram in pozivam, naj jo začnejo uporabljati. Gre za neposredno proizvodnjo sintetičnega dizelskega goriva iz lesa oziroma iz lesnih odpadkov. Tehnologijo imamo in jo obvladamo. Tovarno za proizvodnjo sintetičnega dizla iz žagovine smo pred leti prodali v Kanado, kjer ta še vedno deluje. Vendar tisti, ki to tehnologijo imajo, nimajo denarja, da bi enako tovarno ponovno zgradili doma in porabili odpadni les iz naših gozdov. S tem rešimo problem obstoječega voznega parka, ki bi lahko še naprej normalno deloval brez emisij CO2, ter tako pridobimo čas za gradnjo kapacitet za proizvodnjo elektrike na obnovljive vire – vodo, veter, geotermalno energijo …

S tem pa zmanjšamo količino CO2, ki se sprošča pri gnitju biomase v naravi.

Tako je. Letni prirastek lesa v slovenskih gozdovih znaša skoraj devet milijonov ton, posekamo pa le približno 60 odstotkov tega, kar pomeni, da ogromno biomase v gozdovih zgnije, pa ne le v gozdovih, tudi na poljih. Gnitje pomeni vračanje CO2 v ozračje. Če ta krog zapremo s tehnologijami, ki jih imamo, torej s kogeneracijo, proizvodnjo dizla in sintetičnih goriv, lahko s tem prebrodimo čas, v katerem bomo dosegli zahtevane količine elektrike iz obnovljivih virov. Naša država je v resoluciji o podnebnih spremembah sprejela obvezo, da bo do leta 2050 zmanjšala porabo energije za približno 30 odstotkov. Sam v to ne verjamem. Tisti, ki so to predlagali, državni zbor pa je to sprejel, bodo morali ukrepati. Ukrepanje pomeni povečanje učinkovitosti in s tem spremembe v industriji in tudi v prometu. Vendar se ljudje avtomobilom ne bodo odpovedali. Torej moramo zamenjati vire energije, ki jih bo poganjala. Ena od rešitev je elektrika, drugo je vodik in tretje sintetični plin. Računal sem, kako je mogoče do leta 2030 zmanjšati emisije CO2 v Sloveniji za 48 odstotkov, ne da bi pri tem zmanjšali udobje pri prometu in ne da bi s tem prizadeli industrijo, samo z uporabo tehnologij, ki jih že imamo. Cena takega zmanjšanja porabe in prehoda na zeleno energijo je približno 850 milijonov evrov letno oziroma skupno približno pet milijard do leta 2030. Slovenci imajo v bankah, tudi tujih, do 24 milijard evrov stoječih sredstev, ki jih država oziroma vlada ne znata aktivirati. Ob minimalni aktivaciji teh sredstev nam ni treba jemati kreditov v tujini, le ljudem je treba omogočiti, da pri tem zaslužijo tistih od tri do pet odstotkov obresti.

Vi sicer prisegate na sončno energijo, ki pa je v naših podnebnih razmerah tako kot veter nestabilna in zelo odvisna od vremena. V primerjavi z območji, kjer ves čas sije sonca ali pa pihajo stalni vetrovi, smo nekonkurenčni. Kateri viri pa lahko na globalni ravni rešijo zeleno energetsko preskrbo sveta? Že pred desetletji ste predlagali sončne elektrarne v libijski puščavi, ki bi lahko z elektriko oskrbele vso Evropo.

Če stvari gledamo globalno, je jasno, da bodo velike države, kot so ZDA, Kitajska in tudi Indija v naslednji od 30 do 40 letih prešle na obnovljive vire energije. Kitajska bo deloma še ohranila jedrsko energijo, Amerika pa zagotovo ne. Evropa že danes gradi visokonapetostne istosmerne daljnovode s severa proti jugu. Na severu bomo izkoriščali veter in deloma tudi valove za proizvodnjo elektrike in ob viških tudi za proizvodnjo vodika. Na drugem koncu pa Saudska Arabija, ki za to lahko izkoristi ogromne površine puščave, pospešeno gradi sončne elektrarne, s katerimi bo z elektriko lahko oskrbovala Evropo. Podobno velja za Afriko. V Libiji smo že zdavnaj pripravili projekte. Prišlo bo do izmenjave. Sintetična goriva so v svetovni energetiki postala dejstvo. Za njihovo proizvodnjo potrebujemo organski ogljik. Države z veliko zelenimi površinami, ki imajo možnost pridobivanja organskega ogljika iz zraka prek fotosinteze, bodo imele možnost prodaje organskega ogljika deželam, ki imajo več elektrike, kar bo omogočilo kemično akumulacijo sončne energije. Akumulacija elektrike s pomočjo baterij je mogoča le za nekaj ur, v prihodnosti morda za nekaj dni, akumulacija v vodiku pa je možna dolgoročno. Pretežni del Evrope bo tako energijsko neodvisen. Če obnovimo idejo solarnih dimnikov, ki so bile pred leti aktualne za Avstralijo in Libijo, lahko s pomočjo sonca proizvajamo elektriko 24 ur na dan. Solarni dimniki so sposobni v zemlji v puščavi akumulirati toliko energije, da lahko elektrarne delajo noč in dan.

Tehnologije so na razpolago. Kaj pa cena?

V prehodnem obdobju bo cena električne energije nekoliko višja. Niti z jedrsko energijo ne bomo mogli rešiti problema cene, kajti nove jedrske elektrarne so drage. Vendar bo to začasno, saj bomo že po od petih do desetih letih doživeli znižanje cen, saj bodo stroški pridobivanja zelene energije znašali praktično enako nič, ostali bodo le še stroški amortizacije naprav.

Kako je pa s Slovenijo?

V zvezi s Slovenijo bi opozoril še na nekaj. V Sloveniji imamo izjemne zaloge geotermalne energije, vendar se pri nas nihče resno ne ukvarja s tem. Imeli smo projekte za desetmegavatne geotermalne elektrarne v Prekmurju, ki bi danes že lahko delovale, če bi spoštovali pogodbe, ki smo jih podpisali z Evropsko skupnostjo. Pri tem je Petrol, ki je bil nosilec projekta, v celoti odpovedal, ko se zaradi marž ni odločil za gradnjo elektrarne na geotermalno energijo v Ljutomeru. Zdaj bi imeli s tem že od petnajst do dvajset let izkušenj. Zdaj pa ni denarja za vrtine, ki bi stale približno šest milijonov evrov. Da bi prišli do vroče vode ali vroče kamnine, bi morali zvrtati približno pet tisoč metrov globoko. Proizvodnja elektrike s pomočjo geotermalne energije je za nas alternativa jedrski elektrarni.

Članek je bil objavljen v 43. številki Dolenjskega lista 28. oktobra 2021

Igor Vidmar