DL: Portret tedna - Domen Bohte

31.10.2023 | 13:40

V Novem mestu so poleti potekali že 23. festival in delavnice Jazzinty. Vse niti organizacije zdaj že res tradicionalne prireditve, ki Novo mesto postavlja na evropski glasbeni zemljevid, v svojih rokah že drugo leto drži Domen Bohte, devetindvajsetletni novomeški akademsko izobraženi džezovski basist, ki se je po končanem magisteriju na nizozemskem konservatoriju Prins Claus Univerze uporabnih znanosti Hanze v Groningenu pred tremi leti vrnil v domovino in se podal v organizacijske vode. Pred kratkim je vodil tudi organizacijo prireditev v sklopu Tedna cvička, ki z džezom, ki ga je študiral, v nasprotju z Jazzintyjem nimajo prav nobene povezave.

Domen Bohte je tako rekoč otrok Jazzintyja. Kot udeleženec se mu je pridružil pred štirinajstimi leti kot devetošolec s saksofonom, ki se ga je do takrat učil v glasbeni šoli in s katerim je kot član Big banda Krško nastopil tudi na znamenitem džezovskem festivalu v Montreuxu, na katerem so se Krčani predstavili z džezovsko obdelano glasbo skupino Depeche Mode.

Da bo hodil v glasbeno šolo, se je odločil sam, k izboru glasbila pa je s svojim glasbenim okusom verjetno kar precej pripomogel tudi njegov oče, ki je rad poslušal Jamesa Browna in skupino The Doobie Brothers.

Še ko je hodil v glasbeno šolo, si je zaželel spremembe. Da s saksofona presedla na bas kitaro, je bil odločilen koncert Marcusa Millerja v Kinu Šiška, kjer ga je legendarni basist tako prevzel, da je zamenjal glasbilo. Bas kitaro se je naučil igrati kot samouk prek internetnega kanala YouTube. Po končani gimnaziji si je želel študirati na eni izmed džezovskih akademij v tujini. Po pol leta dodatnega učenja pri Robertu Jukiču, profesorju na ljubljanskem konservatoriju za glasbo in balet, je bil pripravljen. Z odliko je opravil sprejemne izpite in se vpisal na džezovski oddelek konservatorija v Groningenu, na katerem so takrat poučevali tudi nekateri mentorji z Jazzintyja, med drugim predstojnik oddelka Joris Teepe, basist in kontrabasist, ki tako kot Domen igra levičarjem prilagojeno glasbilo.

Zadnja leta pred odhodom na študij je z mladostnima prijateljema, s katerima se je med drugim družil tudi na delavnicah Jazzinty, Dominikom Pavleničem in Gregorjem Strasbergarjem, ter dolgoletnim vodjo organizacije Jazzintyja Juretom Dolinarjem odrsko kilometrino nabiral z zasedbo Greg & Domine, le nekaj mesecev pred selitvijo na Nizozemsko pa sta z Gregorjem ustanovila skupino MRFY, za katero je Domen prispeval vse aranžmaje prvih skladb. Danes njegovo mesto v skupini, ki velja za eno najboljših slovenskih rock zasedb, zaseda Lenart Merlin.

»Prvi dve leti študija sem vpijal znanje kot spužva vodo. Res sem garal. Imel sem srečo, da ob meni ni bilo nobenega Slovenca, in sem se povezal z ljudmi z vseh koncev sveta. Naša šola je bila zelo mednarodna, le kakšna petina študentov je bila domačinov, Nizozemcev, tako da je prišlo do pravega mešanja kultur in različnih vplivov, k raznolikosti glasbenega izraza pa so nas spodbujali tudi profesorji. Poleg znanja sem pridobil na samozavesti in dobil jasno vizijo, kakšen umetnik želim biti. Dobil sem lastno glasbeno identiteto,« o študiju v Groningenu pravi Domen Bohte, ki je imel tam zelo natrpan urnik. Njegov povprečen dan je bil videti takole: začelo se je ob devetih z dvema uro in pol dolgima vajama, sledila pa so predavanja do šestih in potem spet vaje do desetih ter potem še kak koncert. Teh se je v letu nabralo tudi do 150, igral pa je kar pri šestnajstih zasedbah. Sobote in nedelje so bile namenjene vajam; baskitaro je v rokah držal povprečno po dvanajst ur na dan. Koncertirali so večinoma po klubih. Marsikdaj je note skladb za koncert dobil šele na tonski vaji, tako da je bil ves nastop pod precejšnjim pritiskom; moral je biti ves čas zelo zbran. Tudi tako se veliko naučiš.

Vrnitev domov v popolnoma drugačen svet brez džezovskih klubov v neposredni bližini, brez koncertov in stalnega igranja je bila zanj svojevrsten šok. Že na začetku se je zavezal k igranju izključno avtorske glasbe in nastopanju na visoki ravni. Drzno. Tako zdaj ne igra v nobeni zasedbi, pred kratkim pa smo ga lahko slišali z odra na državni proslavi ob dnevu državnosti. Pravi, da ga bolj kot samo igranje zanimata kompozicija in producentstvo, ustvarja pa največ skupaj z ženo Martino Mravinec, ki je prav tako glasbenica, pevka.

Članek je bil objavljen v avgustovski tiskani številki Dolenjskega lista

Igor Vidmar