Diplomacija v boju za svet prihodnosti

Uspeh tega boja pa je lahko le globalno sprejeta in izvajana strategija. Njena podlaga so multilateralno dogovorjene in izvajane obveznosti ter ukrepi, ki bodo posegali v vse pore naših osebnih in družbenih življenj ter preraščali v temeljno izhodišče prizadevanj vseh narodov in njihovih držav, regionalnih skupnosti, mednarodnih organizacij, vse do najširše Organizacije združenih narodov.

To zavedanje in kompleksnost vprašanj, povezanih z nujnim procesom prehoda v vzdržno in naravi prijazno gospodarjenje, sta Klub nekdanjih slovenskih veleposlanikov spodbudila k organiziranju posveta, ki so se ga udeležili tudi prof. dr. Lučka Kajfež Bogataj, urednik Sobotne priloge Dela dr. Ali Žerdin in pooblaščena ministrica, odgovorna za podnebno diplomacijo na ministrstvu za zunanje zadeve (MZZ), ga. Jana Urh Lesjak.

Povabljeni gostje so najprej izpostavili nevzdržnost sedanjega gospodarskega modela nenehne rasti, ki sočasno pomeni rast škodljivih posegov v okolje in podnebje. Sedanji družbeno-ekonomski sistem, ki je utemeljen na rasti in dobičku, bo treba spremeniti v sistem, ki si bo za cilj zastavljal tudi varovanje podnebja in okolja. V razpravi je bila poudarjena postopna in obsežna transformacija gospodarskih, družbenih in političnih odnosov, ki bodo omogočali aktivnosti za ohranjanje stanja življenja in dela na zemeljski obli.

Svetovna globalnost te problematike izpostavlja vlogo zunanje politike in diplomacije kot temeljnih pristopov in orodij za njeno reševanje. Tako poteka tudi dosedanji začetni spopad s podnebnimi spremembami. Naša razprava je potrdila, da je slovenski javnosti in politiki treba celoviteje predstaviti, kar se je v zvezi z uresničevanjem zavez iz Pariškega sporazuma zgodilo v preteklih petih letih od njegove uveljavitve v letu 2016. Ta sporazum ni določil le ciljev za prihodnja tri desetletja, ampak vseh 196 podpisnic tudi zavezuje k spoštovanju časovnice ukrepanja in nadzora nad rezultati. V minulem petletnem obdobju so bile članice sporazuma dolžne pripraviti svoje nacionalne ukrepe in svoje dolgoročne strategije. Evropska unija te obveze izpolnjuje. Velja poudariti, da evropski zeleni program s paketom ukrepov, sprejetim v letošnjem letu, uveljavlja številne korake za uresničevanje Pariškega sporazuma v vseh državah članicah. Vse navedene aktivnosti je bilo treba usklajevati tudi z drugimi akterji v svetu. Toda še vedno o mnogih vprašanjih ni doseženo globalno soglasje (taksonomija, struktura in časovnica poročanja, spreminjanje relativnih cen, spremljanje klimatskih tveganj z napovedovanjem bodočih scenarijev in financiranje prehoda).

Posebno vprašanje je spreminjanje relativnih cen oziroma razmerje med »zelenimi« in »rjavimi« produkti. Njegov pomen se pri nas jasno kaže na področju proizvodnje električne energije, kjer se višja cena energije kot »rjavega produkta« seli v višjo ceno oziroma obremenitev potrošnika, ne pa vsaj sorazmerno tudi lastnika, ki nosi končno odgovornost za napačno »rjavo« investicijsko naložbo. Toda ti pogledi še niso usklajeni. Razprava o hitri rasti cen električne energije se je nepričakovano pojavila tudi na nedavnem vrhu v Ljubljani.

Nabor in kompleksnost vprašanj, povezanih z uresničevanjem ciljev Pariškega sporazuma, od diplomacije zahtevata, da poišče svoj vsebinski prostor, ki bo prilagojen lastni pristojnosti in kapaciteti lastnega znanja. Obseg njenih nalog s področja podnebnih sprememb je odvisen tudi od razvoja družbene zavesti o nevarnostih, ki se kopičijo brez ustreznega ukrepanja za izpolnjevanje sprejetih obvez in graditev novih pristopov za multilateralno aktivnost na tem področju. MZZ je v Sloveniji koordinator članov odborov OECD z različnih ministrstev. OECD je ena ključnih mednarodnih organizacij za spremljanje okoljskih problemov. Vzpostavila je zeleno podatkovno bazo okrevanja, v kateri spremlja okoljsko ukrepanje držav članic in ključnih držav članic, partneric OECD iz skupine G20. Celotna aktivnost OECD temelji na dejstvu, da je narava javno, in ne zasebno dobro. To izhodišče še ni zaživelo kot temelj financiranja prehoda, ki bo omogočal uresničevanje Pariškega sporazuma. Javno dobro je tudi denar in to so tudi davki, ki omogočajo kvalitativen preskok v zaustavljanju klimatskih sprememb, z vse večjim pomenom v prihodnosti. Žal pa se z globalizacijo in digitalizacijo finančnih aktivnosti vse bolj izgublja javni nadzor. Tudi globalne tehnološke platforme, na katerih se vrtijo zasebne kriptovalute, poglabljajo netransparentnost teh tokov. Pomanjkanje kontrole korporacijam omogočala tudi izbiro davčnih sistemov v skladu s težnjo po plačevanju čim nižjih davkov. Zato je prvi dogovor o globalnem davku, ki to prostost omejuje, izjemnega pomena za nadzor financiranja prehoda v naravi prijazno gospodarjenje.

Vodenje nujnega prehoda zaradi povedanega brezpogojno pripada javnemu sektorju. V ta sektor sodi tudi MZZ, ki naj bi po mnenju udeležencev posveta okrepilo svojo službo in namesto ene sodelavke v nekajstočlanskem delovnem kolektivu oblikovalo organizacijsko enoto, ki bo poleg koordinacije dela z drugimi upravnimi resorji sposobna na tem izjemno pomembnem in vse bolj izpostavljenem področju spremljati razvoj, oblikovati lastne pobude in povezovati domača prizadevanja z dosežki v tujini.