Družbena aktivacija in dober zgled sta ključ do tega, da bomo svet pustili čist in prijazen za življenje nam in našim zanamcem tudi v prihodnosti, meni Katja Sreš iz društva Ekologi brez meja, s katero smo se pogovarjali v sklopu Žurnalovega projekta Glas generacije, ki ta mesec govori o pomembnosti skrbi za okolja in zmanjšanju ogljičnega odtisa.
Kakšna je po vaših opažanjih okoljska ozaveščenost med Slovenci?
Okoljsko ozaveščenost težko merimo s številkami, opažamo pa, da se s prihodom novih generacij zvišuje, saj so jim te vsebine predstavljene že v vrtcih in šolah. Mladi so tisti, ki vodijo zeleno štafeto in posledično navdušujejo starejše generacije, med katerimi se ozaveščenost tudi veča. Na naših družbenih omrežjih pa med sledilci prevladujejo mlade mamice, ki jim je mar za prihodnost svojih otrok.
A če pogledamo Gaussovo krivuljo, obstajata dva ekstrema; na eni strani so ljudje, ki so izjemno ozaveščeni in nas kličejo že za malenkosti, potem so pa tudi tisti, ki še vedno nosijo odpadke v naravo. A če potegnemo črto, se med vmesno populacijo stvari res izboljšujejo. To opažamo pri naraščajočem številu zero waste trgovin, kamor lahko pridemo s svojo embalažo. Da potrošniki želimo okolju prijaznejše alternative, ki jih je vedno več na voljo, so opazili tudi večji trgovci. Če ne bi bilo povpraševanja, tudi ne bi bilo ponudbe. Seveda si želimo, da bi bilo tega še več, a se premika na bolje.
Vse to potrjuje nedavna raziskava o dojemanju trajnosti, ki jo je izvedla Zveza potrošnikov Slovenije, ki je pokazala, da se Slovenci čutimo zelo trajnostne, vsaj kar se tiče odpadkov. Veliko rezerve pa imamo na področju transporta, saj smo zelo odvisni od osebnih avtomobilov in se težko navajamo na javni potniški promet. Odpadki so prav slovenska posebnost, kot sta na primer ljubiteljska kultura, prostovoljno gasilstvo … Kot narod se torej zavedamo pomembnosti delovanja na tem področju.
Negativne posledice mačehovskega odnosa do našega planeta opažamo že desetletja, napovedi okoljevarstvenikov za naslednje generacije so vse bolj črne. Če ne spremenimo svojih navad in če ne začnemo takoj, ne bomo uspeli ustaviti katastrofalnih sprememb na našem planetu. K temu lahko pripomore vsako podjetje, vsaka občina, vsaka družina, vsak posameznik … Zato je naša nova misija na Žurnalovi rubriki Glas generacije: “Zmanjšaj svoj ogljični odtis”, kjer bomo glasno ozaveščali o problematiki, spregovorili z zanimivimi sogovorniki in tudi tako poskrbeli za generacije, ki pridejo za nami.
To je potrdil tudi lanskoletni referendum za pitno vodo, kjer smo bili Slovenci enotni in ga s skoraj 87% zavrnili. Ta je pokazal, da Slovencem je mar za naravo, v njej tudi preživljamo veliko časa. Pa jo dovolj cenimo?
Vsi naravo cenimo in sem prepričana, da nihče ne bi dejal, da je odlaganje odpadkov v naravo 'kul', prav tako uporaba plastičnih vrečk. Težava pa se skriva v tem, kako našo miselnost prenesti v vsakodnevne življenje in spremeniti naše potrošnike navade, ki vplivajo na to, da sploh pride do takšne količine odpadkov. Ne bi smeli biti ozaveščeni in okoljsko odgovoni le na papirju temveč tudi v praksi.
Kje pa se zalomi, da teh navad ne prenesemo v prakso?
Živimo na avtopilotu in ne razmišljamo o tem, kaj kupujemo. Brez načrta gremo v trgovino in smo pod vplivom oglasov. Nujno je treba stopiti iz avtopilota in se vprašati, če določeno stvar res potrebujemo, ali si jo lahko zgolj sposodimo od znanca, si morda nekaj, kar že imamo doma, le popravimo. Podobno je pri hrani; ali sploh vemo, kaj bomo kuhali za cel prihodnji teden? Res je, da nakupovalne listke večina sedaj že uporablja, a če ne vemo, kdaj bomo nakupljena živila uporabili, ta hitro pristanejo v smeteh. Življenje se spreminja, zato moramo v naš sodobni tempo uvesti čim več malih korakov. Spremembe ne pridejo iz danes na jutri.
Treba je zgolj začeti razmišljati in uvajati manjše spremembe, ki nam ustrezajo. Sedaj smo lahko še srečni, saj nam ni nujno treba postati vegan, ali se nujno odreči avtomobilu, plastiki … Zaenkrat še imamo izbiro, zato bi bilo super, da bi si vsak našel en korak ter postopoma dodajal nove. Sama se na primer trudim živeti brez plastike, zato stalno pišem proizvajalcem in jih spodbujam, da kakšno stvari naredijo drugače. Če nanje ne bomo pritiskali in jim dajali idej, želja, se ne bomo nikamor primaknili. Potrošniki in proizvajalci lahko skupaj zahtevamo tudi sistemske spremembe. Odpadki so nekaj, kar povezuje vse nas.
Na odpadkih je res največ poudarka. Katera pa so tista okoljska področja, ki bi tudi zahtevala našo pozornost?
Okoljska problematika zadeva celotno človeštvo, vsi smo v tem skupaj. Je torej rešitev tudi v večji politični angažiranosti in sistemskih spremembah?
Absolutno. Kot sem že omenila Gaussovo krivuljo; imamo skupino zelo ozaveščenih posameznikov, ki se trudijo, na drugi strani pa skupino ljudi, ki jim je popolnoma vseeno. Včasih ne zadostuje korenček in potrebujemo tudi palico, da 'polovimo' skupino posameznikov, ki jim ni mar. Sistemske spremembe so zatorej nujne. Potrošniki lahko prehodimo zgolj določen del poti do družbe z manj odpadki, naprej nam morajo pomagati proizvajalci z alternativami in odločevacli s sistemskimi spodbudami za dobre okoljske prakse in kaznimi za tiste slabe.
Kje se nahaja Slovenija s svojimi praksami na področju okoljske problematike? Koliko korakov naprej bi še morali narediti?
Vedno bomo dejali, da se vedno da storiti še več. Opažamo, da najboljše uspehe žanjemo na manjših področjih, torej v lokalnih skupnostih in občinah. V naši mreži se trenutno nahaja šestnajst občin, ki so na poti do zero waste in imajo jasno zastavljeno strategijo ter cilje. Prav tako imajo ustanovljen zero waste odbor, kjer sodelujejo tako občina, komunalna podjetja kot civilna javnost. To sodelovanje je prineslo rezultate, ki se kažejo v obliki zmanjšane količine odpadkov, velikih prihrankih in manjših izpustih v okolje. Že na ravni lokalne skupnosti bi se morali bolj povezovati, le en župan ne more uspeti z zero waste strategijo. Na ravneh lokalnih skupnosti se že kažejo rezultati, od občine do občine bi bilo te sisteme nato treba posnemati in na ta način bi Slovenija naravno postala zero waste država. Na tem področju tako ne potrebujemo posebne zakonodaje.
Smo sredi največje krize, s katero se človeštvo sooča v svoji zgodovini. Narava nam na različne načine sporoča, da je bilo dovolj. Nam že teče voda v grlo? Bi bilo treba dati v višjo prestavo?
Vas je strah za prihodnost, za svet, v katerega vstopajo naslednje generacije?
Mene je strah že za našo generacijo. Če bi se zavedali, da je covid-19 posledica našega neodgovornega ravnanja z okoljem, bi bilo marsikaj drugače. Moramo se začeti zavedati, da je skrb za okolje egoistična dejavnost, saj skrb za okolje v bistvu pomeni skrb za naše zdravje. Če v okolju nekaj ni v redu, tudi v nas ne bo. Saj vidimo; v naših telesih je mikroplastika, tudi izpusti iz sežigalnic vplivajo na naše zdravje. Ko se bomo začeli tega zavedati, bomo tudi ukrepali.
Meso bomo kmalu nehali jesti, ker bo predrago, če bomo jedli travo, jo bo pa tudi počasi zmanjkalo.
Na znanih crnih odlagaliscih se nastima doma narejene stingerje. Da poreze vsaj prvi par gum. Pol se pa poklice policijo. Banda ogabna primitivna.
Ko sem ocistil pa crnih odlagalisc lahko recem naslednje. Packi niso samo romi. Ampak predvsem knetje in obrtniki. Slednjim se ne da it do regijskega centra in vrzejo barve, radiatorje, ploscice kar v naravo. Kmetje zraven vrzejo se kadavre goveda.… ...prikaži več Ogabni so. Nastinal bi skrito kamero, pol pa sam udri s palico