Lastnik gozda Aleš Klemenšek je o gozdni cesti razmišljal vsaj tri desetletja, možnost sofinaciranja iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP), ki se je začelo pred 15 leti, pa mu je pomagalo željo tudi uresničiti. »Transport lesa z gozdarskim tovornjakom na mehkem zemljatem terenu brez ustrezne ceste ne bi bil mogoč, saj bi se pod njegovo težo vdiral. Torej smo potrebovali trdno zgrajeno gozdno cesto, ki bi to omogočala,« pripoveduje Klemenšek. Preden so jo zgradili, sta bila dostop do oddaljenih delov gozda in spravilo lesa iz njega zahtevna in zamudna, zato je les pogosto ostajal na gori. Cesta omogoča tudi boljši pregled na tem, kaj se dogaja z gozdom, in hitro ukrepanje, ko je treba posekati in spraviti obolela ali s podlubniki napadena drevesa.
»Letos smo tako že zgodaj opazili napad podlubnikov. Če po novi gozdni cesti ne bi imeli lahkega dostopa tudi v oddaljeni del gozda, jih verjetno ne bi opazili dovolj zgodaj in bi nam uničili veliko lesa,« razlaga sogovornik. Njegov revirni gozdar Alojz Lipnik ob tem dodaja, da se zdaj lahko tudi višje ležeči in bolj oddaljen del gozda pogosteje neguje v različnih fazah razvoja, od mladja do debeljaka. »Tu je območje Nature 2000, za katero velja poseben varstveni režim, ki v določenem delu leta ne dovoljuje del v gozdu. Potrebna gojitvena dela je tako treba opraviti v preostalih mesecih oziroma v krajšem času. Gozdna cesta z lažjim in hitrim dostopom to tudi omogoča.«
Umetnost neškodljive umestitve gozdne ceste v naravo
Pred desetimi leti se je Aleš Klemenšek resneje lotil projekta. Za začetek je proučil, kako bi cesto najprimerneje umestil glede na vodotoke, potrebe po dostopnosti in naklon terena, da ne bi v naravnem okolju naredil več škode kot koristi. Pri tem se je posvetoval z revirnim gozdarjem Lipnikom, nato pa še s Tomažem Gerlom, vodjo oddelka za gozdno tehniko pri Zavodu za gozdove Slovenije (ZGS) v Nazarjah.
»Klemenškov gozd je bil sicer že prej razmeroma dobro odprt z vlakami. Ker pa te ne prenesejo večjih obremenitev, je bilo hlodovino zgolj s pomočjo traktorja možno spravljati le iz nižjih predelov, delovni učinki so bili manjši. Ko sta lastnik gozda in revirni gozdar začrtala in označila prihodnjo cesto, sem možnost gradnje preveril še z vidika posega v naravo,« je povedal Tomaž Gerl, ki je znanje o trasiranju gozdnih cest in vlak pridobil pri predmetu gozdne prometnice med študijem gozdarstva na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani. »Imam pa tudi že dolgoletne izkušnje s terena,« poudarja sogovornik.
Nato so stekli postopki izdelave elaborata, projektiranja, pridobivanja dovoljenj in preostale potrebne dokumentacije, kar je naloga lastnika. ZGS je nato spet vključen v nadzor gradnje in končni prevzem ter vpis prometnice v evidenco gozdnih cest. »Naše potrdilo o prevzemu ceste je glavni dokument, s katerim lahko investitor uveljavlja sofinanciranje, dodati mora še originalne račune, potrdila o izplačilu in potrdilo nadzornega organa, da je bila gradnja izpeljana kakovostno,« pojasnjuje Gerl.
Digitalizacija poenostavi pridobivanje dovoljenj
»Kmetje ob vsem delu na kmetiji težko najdemo čas za zamudno zbiranje in urejanje potrebne dokumentacije od urada do urada. Je pa danes že marsikaj mogoče urediti prek spleta,« vskoči Klemenšek. Starejši kmetje navadno niso vešči dela z računalnikom in urejanja vse potrebne dokumentacije, zato se marsikdo takega projekta niti ne loti. Večina investitorjev to nalogo raje prepusti projektantu, plačilo katerega v manjšem delu pokrije sofinanciranje. »No, če si le nekoliko računalniško vešč, urejanje dokumentacije izza domače mize ni tako velika težava,« pravi Klemenšek in poudarja, da je pri gradnji njegove ceste vse potekalo brez večjih zapletov.
Od papirja do ceste v štirih letih
Ko so se resno lotili dela, je vse skupaj trajalo približno štiri leta. Po ogledu in prvem zakoličenju trase prihodnje gozdne ceste so projekt dorekli leta 2017, vlogo za sofinanciranje so vložili leta 2019, leta 2020 pa so cesto končali. Prvo leto gradnje so naredili izkop in propuste za vodo. Pri tem so morali narediti le eno prečenje večjega jarka oziroma struge, ki so ga uredili s cevnimi propusti in podporno konstrukcijo, tako da se vodni režim po hribu ni spremenil. Nato so naredili bankine, naslednje leto pa so traso utrdili, navozili gramoz in spet utrdili.
»Če natančno načrtuješ in vsa dela izvedeš kakovostno, dodatnih stroškov ni in se ti uspe držati znotraj standardiziranih stroškovnih okvirov gradnje s sofinanciranjem, ki so priznani do sto evrov na tekoči meter ceste. Stroški gradnje 1,6 kilometra dolge ceste so bili tako 160 tisoč evrov, polovico tega sem dobil iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja,« pravi Klemenšek. Ob tem poudarja, da je za uspešno izvedbo celotnega projekta zelo pomembno, da imaš odlično ekipo, ki ima enake poglede na projekt in deluje povezujoče. »Takšno ekipo s posluhom za moje potrebe in želje, kot sem jo sam imel v Tomažu, Alojzu in vseh preostalih izvajalcih.«
Za sofinanciranje mehanizacije je potreboval nacionalno poklicno kvalifikacijo
Ker je delo z gozdom po izgradnji gozdne ceste postalo bolj intenzivno, je Aleš Klemenšek lani obnovil in nadgradil svojo gozdno mehanizacijo. Tu ni šlo tako tekoče kot pri gradnji ceste. Večkrat je poskušal priti do sofinanciranja, a vedno neuspešno. Ni namreč dosegel zadostnega števila točk, ker kljub dolgoletnim izkušnjam z gozdarskim delom ni imel nacionalne poklicne kvalifikacije. »Pa sem šel v šolo, naredil NPK za sekača in traktorista, se pri tem kljub dolgoletnemu delu v gozdu tudi kaj novega naučil ter tako pridobil dovolj točk, da sem pri naslednji vlogi uspešno dobil 40-odstotno sofinanciranje stroškov nakupa sodobne gozdne mehanizacije, vredne sto tisoč evrov.«
Gozd je za gorsko kmetijo nekakšna banka
»Gorske kmetije brez gozda tu na nadmorski višini 1.100 metrov ne bi bilo. Če znaš z gozdom lepo in pametno delati in če imaš dobrega revirnega gozdarja, lahko pričakuješ tudi ustrezen dohodek. Dober gozd je nekakšna banka za kmetijo,« se na kosilu ob doma narejenih klobasah, zelju in krompirju razgovori Aleš Klemenšek.
»Časi, ko smo na kmetiji in v gozdu vsi vse delali sami, so mimo. Za sečnjo najamem preverjeno ekipo in v dolino letno spravim okoli 400 do 500 kubičnih metrov hlodovine. Iz svojega lesa sem naredil tudi eno večjo in eno manjšo brunarico za namestitev turistov,« pravi podjetni gospodar, ki ob pomoči štirih sinov nadaljuje družinsko tradicijo turistične kmetije. Posestvo Ložekar je namreč razvil v manjšo zasebno butično turistično oazo miru za 20 gostov, ki jo je poimenoval Alpske sanje. Gosti lahko pohajajo po gozdu in okolici – kolesarjenja ali uporabe motornih koles v svojem gozdu ne dovoli –, lovijo ribe, kolesarijo po solčavski panoramski cesti s prelepimi razgledi, ob počitku v brunarici pa se lahko sprostijo v savni ter se okrepčajo z doma pridelano ekološko hrano in izdelki iz mesa lastne reje. Za ljubitelje zimskih radosti pa je na hribu za hišo uredil smučišče z žičnico, teptalnikom in snežnimi topovi. Električne energije mu tu ne bo zmanjkalo, saj ima kmetija tudi dve lastni hidroelektrarni.