V mrežo pred Strunjanom so ujeli nenavadnega morskega

Ko so me prejšnji teden poklicali iz Krajinskega parka Strunjan in povedali, da je ribič Sandi Ček tistega jutra v ribiško mrežo pred Strunjanom ujel nenavadno vrsto morskih psov, me je ta novica spravila v neznansko dobro voljo, kot to tudi pritiče v teh prazničnih dneh. V dežju sta nama z dr. Borutom Mavričem naravovarstveni nadzornik Luka Kastelic, s katerim že vrsto let dobro sodelujeva, in moja študentka Marjana, predala morskega psa, ki je bil že na pogled nenavaden. Izkazalo se je, da gre za zelo redko vrsto morskih psov, za morskega psa sedmeroškrgarja (Heptranchias perlo).

Takoj sem se zavedel, da gre spet za veliko presenečenje na domačem pragu. Podobno je bilo pred leti, ko so med oktobrom in decembrom ribiči ujeli več primerkov sivega morskega psa (Carcharhinus plumbeus) in primerek še redkejšega skušolovca (Lamna nasus). Ali pa takrat, ko nas je na božično jutro 2014 presenetil ulov mladiča morskega psa orjaka (Cetorhinus maximus) v Piranu, ki je bil eden najmanjših doslej ujetih nasploh. Od trideseterice morskih psov, doslej potrjenih v Jadranskem morju, bi sedmeroškrgarja najmanj pričakoval, saj je izrazito redek. Zato je na vprašanje, kako se je ta prebivalec velikih globin znašel v slovenskem delu Jadrana, še posebej težko odgovoriti.

Starinski plenilci

V morjih in oceanih živi le šest vrst morskih psov, ki nimajo značilnih pet parov škržnih rež. Gre za starinsko skupino morskih psov, ki imajo poleg šestih (šesteroškrgarji) ali sedmih parov škržnih rež (sedmeroškrgarji) še veliko drugih prvobitnih lastnosti. Te so na primer samo ena in daleč nazaj pomaknjena hrbtna plavut, široka usta in glavničasti zobje ter dolga zgornja in znatno krajša spodnja repna krpa. Navadni ovratničar (Chlamydoselachus anguineus) in južnoafriški ovratničar (Chlamydoselachus africanus) imata šest parov škrg in se od ostalih šesteroškrgarjev ločita po jeguljasti obliki telesa, pa tudi sicer neverjetno spominjata na že davno izumrle vrste. O morskem psu šesteroškrgarju (Hexanchus griseus) sem v tej rubriki že pisal pred leti, ko je izolski ribič ujel mlado samico, ki je merila 217 cm v dolžino. To je bil tretji primer pojavljanja te globinske vrste v našem delu Jadrana. Običajno se pojavlja na globinah večjih od 100 metrov in ga zato najdemo predvsem v južnem Jadranu. Ta vrsta lahko zraste do 500 centimetrov in tehta do ene tone. Je eden izmed redkih morskih psov, katerega število za zdaj (še) ne upada. Četrta vrsta šesteroškrgarjev je velikooki šesteroškrgar (Hexanchus nakamurai), ki so ga pred nekaj leti prvič zabeležili na skrajnem robu Jadrana. Je znatno manjši, saj komajda preseže poldrugi meter v dolžino, poleg tega je o tej zelo redki vrsti le malo znanega. Poleg že omenjenega sedmeroškrgarja obstaja še širokonosi sedmeroškrgar (Notorynchus cepedianus), ki pa za razliko od drugih starinskih vrst ni globinska vrsta, ampak se pojavlja v plitvinah tropskih in subtropskih morij, vendar ne v Sredozemskem morju.

Morskega psa sedmeroškrgarja ni težko prepoznati. Je edina sredozemska vrsta morskih psov, ki ima sedem parov škržnih rež. Ima zelo velike in nenavadne sinje obarvane oči.

Sinje oči

Morskega psa sedmeroškrgarja ni težko prepoznati. Je edina sredozemska vrsta morskih psov, ki ima sedem parov škržnih rež. Ima zelo velike in nenavadne sinje obarvane oči, ki so na primer pri navadnem šesteroškrgarju turkizno zelene. Telo je vitko in podolgovato, rep pa razmeroma dolg. Primerek iz Strunjana je meril v dolžino 72,8 centimetra in tehtal 1010 gramov. Bila je mlada samica, na kar so opozarjali črni robovi hrbtne plavuti in zgornje repne krpe. Pri odraslih samicah, za katere je značilna dolžina več kot 90 centimetrov, se črni robovi izgubijo oziroma zbledijo. V želodcu je imela mlada samica dva večja kosa pridnene ribe. Na podlagi opravljenih preiskav prehranjevalnih navad so ugotovili, da je sedmeroškrgar uspešen plenilec na vrhu prehranjevalne verige, ki pleni predvsem razne ribe in glavonožce. Znani so tudi primeri kanibalizma. Morski pes sedmeroškrgar je razširjen v tropskih in subtropskih morjih, vendar je povsod bolj ali manj redek. Obenem je o njegovi biologiji in ekologiji le malo znanega, mnogi raziskovalci pa ga imajo za eno najmanj raziskanih vrst. Je globinska vrsta, ki se pojavlja do 1000 metrov globine.

V Sredozemskem morju se sedmeroškrgar pojavlja sporadično. Doslej je bilo objavljenih 90 zapisov o njegovem pojavljanju v Sredozemlju. Največ podatkov o pojavljanju je znanih iz tunizijskega morja, saj je bilo popisanih vsaj 141 primerkov te vrste. Po številu primerkov, objavljenih v znanstveni literaturi, sledi Egejsko morje, kjer poročajo o 77 primerkih, ter vode ob obalah Sicilije, kjer so potrdili 44 primerkov. Povsod drugod so pojavi sedmeroškrgarjev izjemno redki. Morda ga je zaradi tega dejstva Mednarodna zveza za naravo (IUCN) uvrstila na seznam ogroženih vrst s statusom ranljive vrste v Sredozemskem morju. Za primerjavo ima sedmeroškrgar po navedbah Rdeče knjige morskih rib Hrvaške (2009) status premalo poznane vrste (data defficient).

Pomanjkljivi podatki

Doslej so znani le maloštevilni primeri o njegovem pojavljanju v Jadranskem morju. Približno 80 centimetrov veliki primerek, ujet pred letom 1900, je shranjen v tržaškem prirodoslovnem muzeju. V beneškem prirodoslovnem muzeju pa imajo preparirana primerka dveh samic. Prva je merila 135 centimetrov v dolžino in je bila ujeta leta 1926 neznano kje v Jadranu, druga pa 108, mesto ulova pa prav tako ni znano. Zadnja primerka, ki so ju ujeli v Jadranskem morju, izvirata iz ekspedicije Hvar iz leta 1948. Verjetno so na podlagi teh podatkov mnogi strokovnjaki navajali, da se sedmeroškrgar v Jadranu pojavlja le v južno jadranski kotlini. To pomeni, da je primerek iz Strunjana po razpoložljivih virih prvi primerek te vrste, potrjen po več kot sedemdesetih letih. Seveda to ne pomeni nujno, da ta vrsta v tem obdobju ni bila prisotna v Jadranu. Ne smemo namreč pozabiti dejstva, da so možnosti, da bi ribiči ujeli v mreže vrste, ki prebivajo v velikih globinah, zelo majhne. Je pa nedvomno sedmeroškrgar zelo redka vrsta, saj predstavlja ulov strunjanskega primerka šele peti zapis v Jadranskem morju (če potrdimo verodostojnost obeh v beneškem muzeju shranjenih primerkov z neznano lokacijo ulova). Za primerjavo naj navedem, da je bilo doslej verodostojnih zapisov o pojavljanju njegovega večjega sorodnika, šesteroškrgarja, ki je tudi prebivalec velikih globin, kar 97 v obdobju med 1880 in 2021. Poleg tega je potrebno upoštevati dejstvo, da smo v času intenzivne uporabe različnih socialnih medijev, ki hitro in učinkovito razširjajo uporabne informacije o opazovanju ali ulovu vrst morskih psov in drugih rib in omogočajo nova spoznanja o njihovem pojavljanju ter razširjenosti.

V letu 2021 med strokovnjaki za morske pse še vedno odmeva prva najdba morskega psa kitovca (Rhyncodon typus), največjega izmed vseh morskih psov, v Sredozemskem morju, ki ga je nek ribič posnel v morju na južni sredozemski turški meji. Podobno presenečenje je gotovo tudi najdba sedmeroškrgarja v slovenskem delu Jadrana, saj ta redka vrsta že več kot sedemdeset let ni bila potrjena v Jadranu. Obenem pa gre za vnovičen dokaz, da je mala luža slovenskega morja nekaj posebnega.


Najbolj brano