Ko učiteljica ni dovolj, pomaga lutka Zoe
Obisk pri učiteljici šentjernejske osnovne šole Mojci Novak se je začel tako, kot bi si verjetno za svoje otroke zaželeli vsi starši. Takoj ko so jo učenci zagledali na hodniku, so pritekli do nje in jo začeli objemati. »Mojca, Mojca, Mojca,« so vzklikali. Odgovorila jim je v angleščini. Pravi, da se tako resnično učijo uporabe jezika. V pristnih in ne naučenih situacijah. V razredu poudarja pomen gibanja, ki je ključno za dobro delovanje možganov in s tem tudi dobro učenje.
O njenem nasmehu zdaj pričajo le oči, nasmeh je skrit za masko. Ker se z otroki ves čas pogovarja v angleščini, je maska lahko precejšnja ovira. Otroci namreč ne vidijo artikulacije besed in tudi ne slišijo dobro. Tako gredo večkrat ven, kjer so lahko brez mask, kar precej pomaga pri učenju tujega jezika.
Angleščina ji ne izgine z ust, ko je ure konec in se z otroki srečajo le še na hodniku. Uporaba angleščine v vseh situacijah je namreč ključna za pravo učenje. »Mlajši otroci se učijo celostno, holistično. Pri njih so zelo velike vzporednice z učenjem maternega jezika. Večkrat rečem, da se otroci učijo govora, ne jezika. Zanje je to sredstvo za sporazumevanje, za potešitev radovednosti. Ne gre za učenje jezikovnih pravil.« Pomisleke, da je zgodnje učenje tujega jezika nesmiselno, če otroci še slovenščine ne obvladajo, ovrže. »Ker to tako celostno poteka, ni nobenih težav. Kot opažam, odrasli, sploh starejši, dostikrat mislijo, da bomo s tem, ko bomo otroke učili nov tuj jezik, odprli še eno polje za neuspehe, ampak ni res. Marsikdaj se izkaže, da so učenci, ki imajo več neuspehov ali izzivov na drugih področjih, so pa za angleščino motivirani, zelo uspešni.«
Ko pride Zoe
Stalno prisotna angleščina tudi ni težava, da otroci česa ne bi razumeli. Veliko si pomaga s telesom, veliko kaže, pravi, da včasih uporabi »sendvič tehniko«, da torej najprej pove v angleščini, potem v slovenščini in še enkrat v angleščini. Otroci tudi sami zelo hitro spregovorijo. Če so bolj zadržani, pride pomagat Zoe. To je simpatična ročna lutka, ki so jo deklice, ko smo prišli v razred, takoj hotele imeti v rokah, božale so jo in bile resnično vesele, da je Zoe spet med njimi. Če je kakšen otrok bolj tih, pa učiteljica tudi ne dreza. »Učili so nas, da otroci, ko se učijo maternega jezika, pol leta samo poslušajo in šele potem spregovorijo. Enako je pri angleščini, zato jim dovolimo, da samo poslušajo. Ker učenje poteka skozi igro, so tako sproščeni, da hitro spregovorijo. Če pa so težave, pride na pomoč Zoe, ki pove kaj po angleško, odpira usta, je igriva, malo nagajiva, kot so otroci, ki se z njo poistovetijo, in potem hitro kaj povedo.«
Igra in gibanje sta ključ do uspeha. Ko se učijo barve, si izposodi barvno padalo, okoli katerega krožijo, se plazijo pod njim, se ga dotikajo … »Otrokova osnovna potreba je potreba po gibanju. Kup raziskav dokazuje, kako gibanje dobro vpliva na razvoj možganov in seveda tudi na učenje. Ko se učimo barve, se recimo vprašamo, kaj je oranžno, in pokažemo na pomarančo. Kaj je modro? In z rokami pokažemo valovanje, torej morje. Potem pa nalagamo rime. Blue, blue, blue – I love you. Otroci si tako barvo takoj zapomnijo. Imamo tudi ritmične vaje s ploskanjem, korakanjem. Jezik je ritmičen.«
Zgodbice in risanke
Včasih si pomaga z branjem angleških slikanic, zgodbic. Nato se pogovorijo, da razumejo besedišče in se ga naučijo. Potem pa celo sami pripovedujejo. »Ko pripovedujejo, spontano začnejo uporabljati jezikovne strukture, ne samo posamezno besedišče.« Seveda se napake še pojavljajo, popravlja jih zelo previdno. »Če bo otrok rekel 'cat' (mačka) namesto 'bat' (netopir), samo rečem: 'Yes, bat.' (Da, netopir.) Tako ga popravim, da sliši pravo besedo, ampak zelo narahlo. Da ne dosežem obratnega učinka, da bi se otrok ustrašil in ne bi več upal govoriti.«
Pri pouku zelo rada uporablja tehnologijo. Predvaja različne videoposnetke, igrajo igre, imajo namreč interaktivne table. Med šolo na daljavo se je zelo izurila. Veliko je snemala, se naučila delati s pravimi, profesionalnimi programi za montiranje videoposnetkov. To znanje uporablja še zdaj, ko imajo nekaj učencev v karanteni in zanje pripravlja gradivo v spletni učilnici. Sicer pa pri delu uporablja tudi kratke risanke, pri katerih je besedišče namensko določeno. Ena takih je denimo Steve and Maggie, o gospodu, ki ima črno ptičko Maggie. »To so triminutne, ciljno usmerjene risanke po tematikah in so zelo dobrodošle. Dobra je tudi Peppa Pig, že zaradi naglasa, ki je čisti angleški. Pri mlajših otrocih je to prednost, ker se jim govorni aparat še razvija in imajo v bistvu neomejene možnosti za učenje dialektov.« Pravi, da je boljše čim prej, a da tudi pri šestletnikih opaža, da ta naglas lahko zelo dobro usvojijo. Priporoča, da se otroci začnejo učiti angleščine čim prej. Že v vrtcu. »Če se učijo s priporočenimi metodami, potem je to povsem neprisiljeno, skozi igro, z gibanjem, petjem in plesom. Otroci se niti ne zavedajo, da se učijo, ker so take male spužve, ki samo srkajo znanje.«
Risanke in delo na računalniku pri angleščini zelo pomagajo. »Otrokom so blizu, hitro povzamejo besedišče, strukture, in ogromno otrok prihaja, ki so veliko pred televizijo in računalnikom. To se pozna tudi pri angleščini.« Med drugim je to opazila pri delu na daljavo. »Presenečena sem bila, s kakšnim znanjem so se otroci vrnili v šolo, pričakovala sem večje luknje v znanju, pa so bili zelo dobri. Vedno pa otrokom povem, da dvakrat toliko, kolikor so pred računalnikom in televizijo, morajo biti zunaj.«
Sprejemanje
V razredu dela tudi z romskimi učenci. Za zelo empatično učiteljico to ni ovira. »Ti otroci so popolnoma enaki kot vsi drugi, imajo potrebo po ljubezni, varnosti, gibanju. Težava pa je, če ne obiskujejo pouka, če dosti manjkajo.« Pri angleščini, ki je tuji jezik tako za otroke, ki govorijo slovensko, kot za otroke, ki govorijo romsko, razlik dejansko ni. Vsi začnejo z istega mesta. Morebitna nesoglasja, nesprejemanje drugih, drugačnih rešuje z zgledom: »Učenje jezika je sredstvo za učenje različnosti. Različni jeziki, različne kulture. Tudi to je pravzaprav pomoč pri ozaveščanju.«
Angleščino uči otroke od prvega do petega razreda. Velikokrat sami povedo, kaj bi radi obravnavali. Toliko svobode ima predvidene v učnem načrtu. Njeni otroci berejo tudi knjige za angleško bralno značko, kjer se naučijo veliko besedišča in novih struktur. Čeprav ima te bralce v četrtem in petem razredu, se jim je letos pridružila še tretješolka, je povedala ponosno. »Zelo tekoče že govori, zato hodi na bralno značko. In jo vidim, kako cveti. Sama je prebrala knjigo, ker to že obvlada, in ima zdaj priložnost, da se sama z mano čisto po angleško pogovarja.«
Otroci učiteljico samo hvalijo. Očitno se je res pravilno odločila za poklic, ki mu je predana. »Gre za ustvarjanje varnega in spoštljivega okolja, kamor se otroci zatečejo, odprejo, raziskujejo in potem najdejo odgovore na svoja vprašanja. Prav ta pestrost poklica, nenehni izzivi, nenehno učenje in hkrati prižiganje lučk v otrocih je tisto, kar me veseli.«
O projektu
Učitelj sem! Učiteljica sem! je projekt, v katerem predstavljamo učiteljice in učitelje, ki svoj poklic čutijo kot poslanstvo. Želimo si, da bi dobili še več spoštovanja, podpore in ugleda, kar si tudi zaslužijo. Zaupamo jim namreč največ, kar imamo, svoje otroke, in s tem prihodnost naših družin in družbe. Najboljše učitelje nam lahko pomagate najti tudi vi.
Poznate učitelja, za katerega je njegov poklic življenjsko poslanstvo? Poznate učiteljico, ki naredi nekaj več in zna to izvabiti tudi iz učencev? Ste učitelj, ki ima rad svoje delo in išče inovativne načine poučevanja? Ste učiteljica, ki se zaveda, da je najpomembneje spodbujati otroke, da postanejo boljši ljudje? Prijavnico najdete na spletni strani uciteljsem.si, v njej pa na kratko odgovorite na zastavljena vprašanja. Pošljete jo lahko tudi na uciteljsem@amcham.si ali po pošti na naslov: AmCham Slovenija, Dunajska 156, 1000 Ljubljana (s pripisom Za kampanjo Učitelj sem!/Učiteljica sem!).
