V zadnjih dneh je razkol dobil nove razsežnosti s čedalje glasnejšimi omembami možnosti obveznega cepljenja (za zaposlene v državni upravi pa je to že z odlokom zapovedana in zdaj začasno odložena realnost). Kot zaposleni na univerzi in torej soustvarjalci znanosti smo prepričani, da se dosežkov znanosti ne sme uveljavljati s prisilo. Prisila ne more obroditi dobrih sadov, temveč lahko vodi kvečjemu v kaos in upor – najslabše, kar se nam lahko zgodi v izrednih razmerah. Slovensko javnost, stroko in odločevalce zato pozivamo, da skupaj ohranimo pravico do posameznikove svobodne izbire. Svoj poziv utemeljujemo s petimi točkami:
1. Demokratična družba deluje s pomočjo dialoga, razprave, argumentiranja in prepričevanja, nikoli pa ne sme poseči po prisili ali kakršni koli obliki diskriminacije. Diskriminacija, ki je lahko tudi formalno prikrita, deluje kot posredna prisila in omejuje odprto razpravo. Če družba poseže po prisili, ni več demokratična družba.
2. Zgodovina zlorab znanosti in potrjeni primeri korupcije tudi v sedanjosti so morda najmočnejši razlog za nujnost posameznikove svobodne izbire. Znanost ni nezmotljiva, znanost v spregi s kapitalom pa tudi ne nepodkupljiva. To zavedanje ne terja le svobodne izbire, temveč tudi upravičuje določeno mero skeptičnosti in nezaupanja.
3. Skepso in nezaupanje – ki se v javnosti zdaj pripisujeta zlasti neizobraženosti, nerazgledanosti in nesolidarnosti, a sta vendarle tudi srž znanstvenoraziskovalnega delovanja – je mogoče omiliti s pravico do svobodne izbire in z odprto razpravo. Dvomov in zadržanosti ni mogoče odpraviti z navideznim konsenzom, ki je ustvarjen s pomočjo cenzure, diskreditacij, posmeha, groženj in prisile, skepsa in nezaupanje pa se le še poglabljata.
4. Svobodno izbiro zagotavljajo številni dokumenti (od slovenske ustave do splošne deklaracije človekovih pravic, oviedske konvencije itd.). Tudi v sedanjih izrednih razmerah jo ščitijo letos sprejeti evropski akti. Odrekanje svobodne izbire ni le omejevanje osebne svobode in poseganje v nedotakljivost telesa, temveč nespoštovanje (mednarodne, evropske in slovenske) vladavine prava.
5. Koncept cepljenja, ki ga podpiramo, razumemo kot obvezo države, da zagotovi zadostno količino cepiv (proti vsem boleznim, ki jih je mogoče omejevati ali preprečevati s cepljenjem), da zagotovi brezplačen dostop vsem do cepljenja in da skozi odprto javno razpravo zagotovi čim bolj izčrpno informiranost vseh o cepljenju. Nikakor pa odločitev za cepljenje ne sme vključevati prisile v cepljenje kot edino možnost, da se posameznik izogne izključitvi iz družbe.
To besedilo zaključujemo s poudarkom, da smo podpisniki cepljeni in necepljeni delavci, zaposleni na Univerzi v Ljubljani, in to ni poziv proti cepljenju. Je poziv družbi, inštitucijam in zlasti odločevalcem, naj nam omogočijo, da epidemijo preživimo brez ukinjanja ustavno zagotovljenih pravic in spodkopavanja temeljev demokratične družbe. To je poziv za vzpostavitev odprte razprave brez prepovedanih vprašanj in odgovorov, poziv za iskanje pristnega konsenza, ki ne bo izobčil nikogar, poziv za ohranitev zaupanja v znanost, ki svojih dosežkov ne uveljavlja s prisilo, in predvsem poziv za ohranitev in spoštovanje posameznikove pravice do svobodne izbire.
Doc. dr. Polona Petek, Akademija za gledališče, radio, film in televizijo, prvopodpisana,ter še 56 drugih podpisnikov; najdete jih na spletni povezavi https://files.dnevnik.si/2021/odprtopismo_univerza.pdf