O odkritju, ki še vedno buri domišljijo
Na stoletnico odkritja Tutankamonove grobnice, enega največjih arheoloških odkritij vseh časov, so z mini razstavo Stoletje zlatega faraona spomnili tudi v Slovenskem etnografskem muzeju. Razstavo sta pripravila arheolog dr. Marko Frelih, kustos za zbirke iz Afrike in Amerike, in Urška Furlan, ki končuje doktorski študij egiptologije v Angliji. Svetovna javnost je že od začetka, od novembra 1922, spremljala odkrivanje Tutankamonove grobnice, primat nad novicami je imel britanski Times, a kot poudarja Frelih, so bralci Slovenca, Slovenskega naroda, Slovenskega gospodarja, Domovine in Jutra prav tako lahko redno brali o tej temi. Na marsikatero vprašanje o najslavnejšem faraonu, ki se ga je prijelo ime deček kralj in je vladal komaj deset let, še danes ni (enotnega) odgovora.
Za Slovence stari Egipt ni bil novost. Že leta 1846 smo po zaslugi Antona Lavrina dobili »svojo« mumijo, iz Egipta je desetletje poročal misijonar Ignacij Knoblehar. Kdaj je vest, da je Howard Carter odkril Tutankamonovo grobnico, dosegla naše kraje?
O Carterjevem odkritju leta 1922 nisem našel prispevka, verjetno pa se je o tem kmalu razvedelo tudi na Slovenskem. Leta 1923 in 1924 so začeli o Tutankamonu pogosteje pisati, celo 20. stoletje pa lahko kontinuirano sledimo najrazličnejšim prispevkom. Poročil o konkretnem dogajanju v Dolini kraljev ni bilo veliko, so pa faraona omenjali v različnih kontekstih, denimo v prispevku o modi, da je bila neka dama oblečena kot mumija, našel sem celo satirični prispevek o Tutankamonu, ki naj bi z aeroplanom priletel v Ljubljano kot faraon in dajal navodila, kako naj se voli in kako naj se stranka loti svoje politike. Zapisali so, kako je modroval, da so v njegovi deželi tudi sveti biki imeli volilno pravico. Politikom je obljubil, da jim bo poslal sanjske bukve, nato v članku piše, da se je faraon »prijazno poslovil in odfrčal nazaj v Egipt«. Je pa iz člankov težko razbrati vire, tudi avtorji običajno niso navedeni, tako so imeli več možnosti za lastno interpretacijo.
Le nekaj mesecev po odkritju aprila 1923 je umrl Carterjev financer lord Carnarvon. Nenadno smrt so povezali s faraonovim prekletstvom in to je bila poslastica za ustvarjalce časopisnih prispevkov. Zgodba o faraonovem prekletstvu je zasenčila vse druge in se začela odvijati sama od sebe.
Tudi na razstavnem panoju opominjate, da zloveščega napisa Kdor bo motil faraonov mir, ga bo smrt pokončala s svojimi krili nikoli nihče ni videl. Je znano, kdo se je tega domislil?
Več teorij je o tem, verjetno celo eden od egiptologov, ki naj bi napovedal, da se bo faraon maščeval skruniteljem grobnic. Takrat se je govorilo o različnih napisih, ki naj bi bili v grobnici, med drugim nad vhodom in na Tutankamonovi krsti, a v resnici jih nikoli ni bilo. To je bila v glavnem izmišljotina novinarjev, ki so se prepustili bujni domišljiji in si izmišljevali nove in nove zgodbe. Tudi naši časopisi so jih razvijali v različne smeri.
V katero denimo?
Eno daljšo zgodbo o kamnitem amuletu, svetem hrošču skarabeju z napisom, da bo umrl vsakdo, ki bo prišel v stik z njim. Pisali so, da je ta skarabej šel iz rok v roke, ljudje pri tem sploh niso vedeli, kakšno usodo prinaša lastniku, in dejansko so začeli umirati. Druga zgodba omenja neki kip, ki so ga ukradli, in ta kip bo prinesel nesrečo vsakomur, ki je povezan s faraonom oziroma grobnico. Očitno so imeli neskončno možnost razvijanja fantazije, saj so govorili o stvareh, ki se jih ni dalo preveriti.
Ali je bilo še katero od prejšnjih staroegipčanskih odkritij tako senzacionalno, ali gre zasluge pripisati tudi medijem? Fotograf Harry Burton se je pri poročanju zgledoval celo po filmski industriji.
Tako odmevnega odkritja do Tutankamona ni bilo. Bila so pomembna odkritja za razumevanje Egipta, denimo kamen iz Rosette, na podlagi katerega je Champollion pred dvesto leti dešifriral hieroglife, toda to je bil samo kamen. Drugo pa je popolnoma nedotaknjena faraonova grobnica, v kateri je 5000 predmetov, marsikateri iz čistega zlata. A če mediji ne bi toliko pisali o tem, za zaklade nihče ne bi izvedel. Še nekaj je pomembno: zaradi dobrih ladijskih in železniških povezav je veliko ljudi potovalo v Egipt, hitro se je začel razvijati v turistično deželo. V Kairu in Luksorju so že stali veliki hoteli in tudi odkrivanje Tutankamonove grobnice je precej pripomoglo k popularizaciji Egipta in razvoju turizma. Včasih je arheološko odkrivanje spremljalo več kot sto ljudi, večinoma pripadnikov meščanskega sloja oziroma aristokracije. Okoli grobnice so se namestili v senci, srkali pijačo in čakali, kaj bo prišlo iz nje. To je bil pravi šov v živo.
Kako prelomna je bila najdba za stroko? Carter je mumijo s sodelavci sicer v skladu s tedanjo prakso odprl in jo celo odvezal.
Do tedaj nismo vedeli, kaj sploh je bilo v grobnicah, ker so bile vse izropane, tukaj pa je bilo prvič mogoče videti miselnost starih Egipčanov, njihovo verovanje v onstranstvo; da faraon v posmrtnem življenju potrebuje vse, kar je potreboval na tem svetu. V grobnico so mu položili vse mogoče uporabne predmete, od spodnjega perila naprej, halje, pokrivala, posebne rokavice, obuvala, do hrane, kruh, pijačo, predvsem vino, v posebnih škatlah so bile celo posušene race. Priložili so kose pohištva, postelje, stole, tudi sprehajalne palice in ceremonialne vozove. Privilegij faraonov je bil, da so bili pokopani z razkošnimi amuleti, zlatim okrasjem ...
Tutankamonovo truplo je bilo položeno v več krst, te pa v kamniti sarkofag, ki so ga obdajale lesene skrinje, popisane z besedili iz Knjige mrtvih. V njegovi grobnici niso našli papirusa, vsi teksti iz Knjige mrtvih, ki je bila nekakšen vodič v onstranstvo, so na teh velikih skrinjah. Truplo je bilo bogato založeno z amuleti, zlatimi zapestnicami, ovratnicami in na koncu je bila čez Tutankamonovo glavo položena še znamenita zlata maska. Posebej je imel z zlatom okrašene prste na rokah in stopala. Faraon je tako postal Oziris, bog mrtvih, plodnosti ter sodnik mrtvih, dobil je tudi njegovo podobo. Zlata barva je barva boga. Ob vsem tem si lahko samo predstavljamo, kako je bil pokopan Ramzes II., ki je vladal nekaj več kot šestdeset let in se verjetno vsaj štirideset, petdeset let ukvarjal s svojo grobnico, da bo grobnica vseh grobnic. Toda žal je bila izropana in o njeni notranji opremi nič ne vemo.
Je bil še kak drug pionirski vidik?
Marsikateri predmet je razkril tesne, tudi trgovske povezave s sosednjimi deželami. Zanimivi so železni predmeti, ki so bili za Egipčane bolj dragoceni kot zlato, saj železa še niso poznali. Tutankamon je imel pri sebi železne amulete, med drugim lepo bodalo z zlatim ročajem in železno klino.
Kaže omeniti, da so po zaslugi Carterja in njegovih sodelavcev ta raziskovanja potekala zelo načrtno, sistematično dokumentirano. Čeprav so jih fotografirali, je bil postopek počasen, še na plošče. Carter je ogromno predmetov zrisal ročno, videl sem razstavo o njem v Britanskem muzeju, to so čudovite in natančne risbe, bil je vrhunski risar. Vsak predmet je detajlno popisal, zato je raziskovanje trajalo tako dolgo, kar pa je bolje, kot da bi hitel in veliko sproti uničil oziroma ne dokumentiral.
Toda njegov finančni podpornik lord Carnarvon je umrl le nekaj mesecev po odkritju grobnice, kar je bil tudi razlog za legendo o prekletstvu. Kdo je potem financiral raziskovanje?
Nekaj je še vedno šlo iz Carnarvonovega sklada, sicer pa so bili potem vsi ti zakladi že v lasti Egipta in vsa dovoljenja pod egipčansko upravo. Zato je Carter lahko izkopaval, finančno je bil dobro podprt, tudi donatorji so bili zainteresirani, časopisi so plačevali za novice, organizirali so oglede na lokaciji, od česar se je najbrž prav tako nabralo nekaj denarja. To je bilo senzacionalno odkrivanje in vsakdo je hotel biti zraven. Predmete so vozili iz Doline kraljev v Luksor z oslovsko vprego, konjički in s človeškim transportom, potem pa z ladjo ali vlakom do Kaira.
Kdaj se je raziskovanje končalo?
Izkopavanja so se končala leta 1930, toda o Tutankamonu se je pisalo in govorilo ves čas. Tudi ko so denimo odkrili kaj drugega, so ga omenjali ali to primerjali z njim. O njem se je začelo pisati ob prvi veliki gostujoči razstave zunaj Egipta, leta 1962 v Louvru, še bolj odmevno pa je bilo gostovanje razstave leta 1972 v Britanskem muzeju. Nato je zakrožila po svetu; v ZDA, Kanado, Rusijo, Japonsko, Nemčijo ... Takrat je bilo veliko objav slikovnega gradiva v barvah. A še zdaj je vsak mesec kak nov dokumentarec, od resnih do napol mističnih, tudi kadar ni okroglih obletnic.
V drugi polovici 20. stoletja se je o Egiptu veliko pisalo tudi zaradi podvigov ob gradnji Asuanskega jezu, ko so reševali svetišča, denimo Abu Simbel, tista v Filah in Kalabši, in jih prestavljali na višje lokacije. To je bil obsežen mednarodni projekt pod okriljem Unesca. Tudi Jugoslovani, nekaj ljudi iz Zagreba, Beograda in slovenski restavrator Miha Pirnat, so v 60. letih sodelovali pri reševanju spomenikov, predvsem staroegiptovskih poslikav in zgodnjekrščanskih cerkvenih fresk. Egipt je bil v obdobju gibanja neuvrščenih tudi pri nas zelo popularen, tako zaradi političnih in gospodarskih povezav kot zaradi gradnje Asuanskega jezu. Takrat je z vsebinami o Egiptu izšlo tudi veliko knjig.
Na katera vprašanja znanstveniki še danes nimajo odgovora?
V ospredju je še vedno vzrok Tutankamonove smrti. Na začetku so razmišljali, da je umrl zaradi poškodbe na glavi, sledila so ugibanja, ali od tega, da so ga umorili, do padca s kočije, zdaj pa se kot bolj verjetno kaže, da je šlo za okužbo oziroma da je imel težave z nogami, ena od razlag navaja malarijo, toda žal je ta mumija zelo slabo ohranjena. Truplo je bilo na hitro mumificirano, tudi grobnica je nedokončana, predmeti so bili vanjo na hitro zloženi.
Carter je mumijo dobil v zelo slabem stanju, to se je poslabšalo še zaradi neprimernih načinov shranjevanja, ker je bila odvita, je le še nadalje propadala. Ko so na primer odkrili Ötzijevo truplo, so ga takoj dali v posebno klimatizirano komoro, Tutankamon pa je bil še kar nekaj desetletij izpostavljen neustreznim klimatskim razmeram.
Razvoj znanosti ustvarja možnosti za nova dognanja o Tutankamonu in njegovih predmetih. Znanstveniki prihajajo do novih odkritij, sodobna tehnologija pa odpira širši pogled v razumevanje pomena faraonove zapuščine. Nekaj tisoč najdb in življenjska zgodba mladega faraona bodo še dolgo izziv za raziskovalce.
Razstava, ki je ni bilo
V začetku 70. let, pripoveduje Marko Frelih, so potekale intenzivne priprave za veliko razstavo staroegiptovskih spomenikov iz muzejev v Kairu in Aleksandriji v Ljubljani. Gonilna sila tega velikopoteznega načrta je bila prva slovenska egiptologinja dr. Bernarda Perc. Vse je kazalo, da bo leta 1973 med 50 izbranimi predmeti v Ljubljano prišel tudi pozlačen leseni kipec faraona Tutankamona. Izvedbe razstave zaradi različnih razlogov ni bilo. Perčeva je leta 1974 v Arkadah (uršulinskem samostanu) postavila razstavo Spomeniki starega Egipta, na kateri so bili prikazani predmeti, povezani z Egiptom, iz različnih jugoslovanskih muzejev.
