Ob omembi Iraka kot druge države na svetu z največjimi zalogami nafte in z bogatimi zalogami vode, ki jih zagotavljata Evfrat in Tigris, se zagotovo spomnimo še vsaj na dva mejnika v mednarodnem političnem kontekstu. To sta zalivska vojna leta 1991 ob napadu Iraka na Kuvajt ter ameriška invazija leta 2003 ob sumu, da režim pod vodstvom takratnega predsednika Sadama Huseina razvija orožje za množično uničenje. Za tem so jih napadli še pripadniki ISIS, sledilo je razseljevanje Iračanov in leta 2016 vnovično naseljevanje ljudi na povsem uničena območja. Na kratko: tamkajšnji prebivalci so v kratkem obdobju res veliko pretrpeli.
Kljub vsem političnim prelomnicam še vedno velja, da je v Iraku za kmetijstvo, ki mu tokrat namenjam pozornost, primernih 20 odstotkov zemlje, in sicer predvsem na severu države ter ob rekah, kjer pa že stoletja ne gre brez zaščite pred poplavami na eni in potrebo po namakanju tal na drugi strani. Najpomembnejši iraški pridelki so pšenica, ječmen, riž, zelenjava, koruza, proso, sladkorni trs in sadje. Je pa ob mednarodni osamitvi države kopica med 23 milijoni prebivalcev Iraka občutila tudi posledice zaradi pomanjkanja hrane.
Izzivov v iraškem kmetijstvu je precej. Eden bolj splošno znanih je, da je tamkajšnja obdelovalna zemlja precej slana, kar pomeni težavo. Drugo dejstvo je, da pri namakanju tal povzroča težave pretirano muljenje oziroma prekomerno blatenje.
Spoznavanje priložnosti v regiji Al Anbar
V Iraku sem bil v okviru projekta medsebojnega sodelovanja z regijo Al Anbar. Projekt, ki je namenjen tudi prenosu dobrih praks iz slovenskega kmetijstva na iraške partnerje, poteka v okviru programa »Podpiranje okrevanja in stabilnosti v Iraku z lokalnim razvojem« in ga financira Evropska unija, izvaja pa ga Razvojni program Združenih narodov (UNDP) v Iraku.
Tako sem v predavanju iraškim partnerjem med drugim predstavil slovensko prakso namakanja v vrtnarstvu in kmetijsko mehanizacijo, ki se pri tem uporablja, ter področje hidroponike. Zanimiv pa je bil ogled treh iraških kmetij: vrtnarske, ki se ukvarja tako z gojenjem na prostem kot v tunelih, čebelarske, ki poleg pridelave medu goji tudi medovite rastline, ter živinorejske, ki redi drobnico.
Logična vprašanja ob pogovoru z iraškimi partnerji in ogledu vzorčnih kmetij seveda so: kje so ta hip na posameznem področju, s kakšnimi izzivi se srečujejo in kako bi lahko na tem področju prispevali s slovenskim znanjem in izkušnjami.
Od razsoljevanja vode do kakovosti tal
V vrtnarstvu je izziv predvsem poznavanje in upravljanje učinkovitih metod in tehnologij namakanja, pri čemer je v ospredju priprava potrebne kakovostne vode. Pri tem mislim predvsem na razsoljevanje vode za namakanje.
Pri obdelavi tal v vrtnarski panogi je še precej prostora za izboljšave pri pripravi zemljišč, vse od predsetvene priprave, podrahljavanja, frezanja do urejanja sadnih grebenov ter postopkov polaganja folij in namakalnih cevi, predvsem pa zaznavam možnosti posodobitve tamkajšnje vrtnarske panoge pri strojnem spravilu pridelkov.
Pri analizi tal smo v razpravi s partnerji ugotovili, da imajo v Iraku veliko laboratorijev, ki izvajajo analizo tal in na podlagi te posredujejo priporočila za osnovno dognojevanje. Vrzel pa je opaziti na področju poenotenja talnih vzorcev in posledično izvajanja kemičnih analiz laboratorijev, ki se s tem ukvarjajo.
Pridelava zelenjave v večini poteka v zastarelih tunelih, ki imajo več negativnih kot pozitivnih lastnosti. Primernejši za tamkajšnje razmere bi bili sodobnejši (višji) rastlinjaki z urejenim sistemom prezračevanja in hlajenja ter sodobnimi namakalnimi sistemi. Priložnost za prenos slovenskega znanja vidim tudi v prikazu različnih modelov nadzorovane vrtnarske pridelave, in sicer vse od prezračevanja, ki je lahko strešno ali bočno, hlajenja, ki je lahko adibacijsko ali ventilacijsko, namakanja s tehniko kapljičnega nadtalnega ali podtalnega dovajanja vode in podobno. Tudi stroji, ki bi pomagali pri transportu, vse od pobiranja pridelkov do njihovega razvrščanja in pakiranja, so tržna niša za sodelovanje z iraškim kmetijstvom.
In če se za konec pomudim še pri čebelarstvu. Glede na to, da imamo v Sloveniji dobro razvito čebelarsko panogo, ki deluje tako v okviru oddelka za živinorejo pri KIS kot v okviru Slovenske čebelarske akademije, vidim veliko priložnost za prenos čebelarskega znanja na iraške čebelarje in ustanove.
Prav tako je lahko tudi izziv za prenos njihovih bogatih izkušenj predvsem pri namakanju na eni strani in preprečevanju poplavljanja rek Tigris in Evfrat po drugi strani.
predstojnik Infrastrukturnega centra Jablje, Kmetijski inštitut Slovenije,
Dr. Blaž Germšek je predstojnik Infrastrukturnega centra Jablje, Kmetijski inštitut Slovenije.