Park Chan-wook je najbrž najprepoznavnejše ime sodobne južnokorejske kinematografije: na začetku tega tisočletja se je ultranasilni, kinetični Stari (Oldboy) izkazal za pionirsko delo. Za njim so prišli številni drugi avtorji – trenutno je vseprisoten Bong Joon-ho – a Park ostaja virtuoz iskanja ravnotežja med ekscesnim nasiljem, večplastnimi zapleti in skrivnostnimi preobrati. Dvojna prevara je njegov prvi celovečerec po mojstrovini Služkinja (2016), ki jo je bilo, kot se izkaže, nemogoče preseči – a je kljub temu suvereno delo polnokrvnega umetnika, veliko več kot samo "obvezen" poklon hitchcockovski senzibiliteti, ki se ga na neki točki kariere lotijo številni cineasti.

Pedantni, introvertirani detektiv Hae-joon (Park Hae-il) je s s svojo službo tako rekoč obseden – ni videti, da bi imel zunaj nje kakšno družabno življenje, odtujen je celo od lastne žene: njun dom je v Ipoju, on pa delovni teden preživlja v pisarni v Busanu. (Hitchcockovo vrtoglavico je v Dvojni prevari zamenjala nespečnost, tako da Hae-joona primeri zasledujejo dobesedno noč in dan.) Trenutno obsesivno preiskuje skrivnostno smrt možaka, čigar plezalski izlet se je končal z razbito glavo ob vznožju gore. Tragična nesreča, samomor – ali popoln umor? Hae-joonu presojo megli pokojnikova veliko mlajša vdova, kitajska priseljenka Seo-rae (Tang Wei): bolj kot se mu dozdeva, da je imel možak pri padcu pomoč, bolj ga privlači Seo-rae, ki očitno ve več, kot je pripravljena razkriti.

Se tudi ona zaljublja vanj ali pa imamo opravka s sociopatsko mojstrico prevar? Čeprav se zdi našemu protagonistu nezamisljivo, da bi Seo-rae lahko morila, se njena zgodba vse bolj zapleta in grozi, da bo detektiva pokopala pod seboj.

Počasi tempirana zgodba se spogleduje s toliko različnimi žanri, da se je v njej na trenutke težko orientirati, dokler se posamezni delci sestavljanke dokončno ne zložijo v celoto. V enem trenutku lupimo plasti zločina, v naslednjem prisostvujemo tleči strasti med protagonistoma in se spoprijemamo z bremeni priseljenskega življenja – samo zelo spreten scenarij lahko vse te elemente poveže v kohezivno celoto. Ljubezen in bolečina sta neločljivo prepleteni, Park sugerira že s svojim filmskim jezikom. Podobno kot fotografija vztraja pri dihotomiji med gorami in morjem se tudi zgodba poigrava z idejo dvojnosti: antagonist in protagonist, zločinec in žrtev, zaupanje in laži – ko mislimo, da že vemo, kako so te vloge prerazporejene, se znova premešajo.

Stalna prisotnost zrcal, na neki točki tudi kamer in drugih sledilnih naprav, pa tudi rdeča nit Hae-joonovih suhih oči (zaradi nespečnosti) in težav z vidom aludirajo na idejo nadzora, opazovanja in uzrtja resnice. Ne more biti naključje, da Hae-joon, simbolično roka zakona, nikakor ne uspe jasno videti.

Podobno kompleksen in presenetljiv je lik avtsajderice, ki ga ustvari Tang Wei: Seo-rae je zaradi hladnokrvne reakcije na moževo smrt s perspektive gledalca od prvega trenutka naprej osumljenka. Na njej je nekaj nedostopnega in hladnega kot jeklo – obenem pa je očitno ranljiva in negotova, tudi zato, ker se mora orientirati v jeziku in svetu, v katera ni bila rojena. (Subtilnost preklapljanja med korejščino in kitajščino je za zahodno občinstvo seveda deloma izgubljena.) Kadar hoče svoja čustva podati posebej precizno, si pomaga s kitajščino – a nikoli ne vemo, ali ne zato, da lahko prepričljiveje laže. Konec koncev tudi Hae-joon z njo ni stoodstotno transparenten. Italijanska fraza "traduttore, traditore" tukaj dobi še dodaten, dobeseden pomen.

Dvojna prevara je tiste vrste film, ki si ga želiš takoj po odjavni špici ogledati še enkrat – delno zaradi detajlov, ki se v retrospektivi izkažejo za pomembne, delno zaradi nekonvencionalnih kompozicij kadrov, ki so vizualno sijajne, a obenem ves čas v službi zgodbe. Izkušnjo še dodatno poglobi lajtmotiv korejske popevke iz šestdesetih, ki aludira na temo izgubljene ljubezni. Film je poln preobratov, a ti nikoli ne učinkujejo kot pragmatični, šokantni scenaristični prijemi: Park vseh 139 minut vztraja pri melanholičnem, namerno upočasnjenem pripovednem toku.

Film je v marsičem podoben prej omenjeni baročni zgodovinski drami Služkinja, a obenem na presenetljivo nedolgočasen način vključi neizogibni element novih tehnologij: Park Chan-wook je našel način, kako vdahniti čuten naboj celo pogovoru prek SMS-ov. Težko se je spomniti, kdaj je bil film nazadnje tako erotičen, ne da bi bil v njem en sam prizor spolnosti.

Ocena: 4,5