Naše zdravstvo je bolno, a rešitve ne najdemo
Spet smo pred volitvami in priče bomo neštetim obljubam politikov, ocenam, kaj vse je narobe, kaj vse bodo uredili, nič pa ne bomo slišali o tem, kdo in kako bo vse te probleme rešil! Slišali boste, še posebno iz ust levih politikov, da se zavzemajo za ohranjanje našega javnega zdravstva. To je le »leporečenje«, kajti pri nas imamo le državno zdravstvo. O tem pozneje! In spet se bo ponovila stara zgodba, da politiki ne bodo odgovorni za posledice nerealiziranih obljub! Pacienti pa bodo v še za odtenek slabšem položaju! Kako je to mogoče? Ljudje, ali smo resni?
Kaj se nam dogaja v zdravstvu? Razjasniti je treba nekatere pojme in prepričanja ljudi.
Ponavljam. Nezadovoljni so bolniki, predvsem zaradi čakalnih dob. O tem, da bi imeli vpogled v varnost in kakovost opravljenih zdravstvenih storitev, da bi to lahko primerjali med izvajalci, med bolnišnicami, kaj šele da bi prosto izbirali bolnišnico, lahko le sanjajo! Živimo v razmerah državnega, ne javnega zdravstva, kjer o vsem odloča vlada, v njenem imenu ministrstvo. V pravem javnem zdravstvenem sistemu, ob jasno opredeljenih pogojih v zakonodaji, kaj so obveznosti zavarovalnice (zavarovalnic), izvajalcev in pacientov, vse to vlada oziroma ministrstvo le nadzira! Tako so sistem na novo vzpostavili na Nizozemskem, kjer se o vsem (o cenah, obsegu in številu storitev ter kakovosti storitev) pogajajo zavarovalnice in izvajalci. »Pes čuvaj«, da ne pride do neželenega vpliva trga, so agencije za varnost. Tudi o tem drugič. Tu nas čaka veliko dela!
Zdravniki imamo težave, ker se samo ob pomisleku na izstop iz kolektivne pogodbe, takoj oglasijo drugi sindikati. Morda je tu nujen premislek. Priznam, da je poklic učitelja, profesorja med najpomembnejšimi poklici, ker uče, vzgajajo in oblikujejo našo mladino. A tudi tu so razlike med posameznimi učitelji velike, profesorji v njihovi inovativnosti, angažiranosti, zgledu za mladino in rezultati njihovega dela. Lahko navedem, da moja izkušnja z delom na srednješolski zdravstveni ravni, ni bila pozitivna. Podrobnosti, mogoče po potrebi, če me bo kdo potegnil za jezik! Kaj bomo naredili na tem področju? Ali bomo začeli meriti opravljeno delo, uspešnost v javnem sektorju? Ali je to mogoče? In zakaj ne? Naj jasno zapišem, da sodi zdravstvo med javne gospodarske dejavnosti. V svetu zdravstvo ni izključen potrošnik, ampak predstavlja v povprečju celo deset odstotkov gospodarstva, kar ne velja za šolstvo. Ne glede na zapisano, si dovolim zapisati, čeprav pričakujem zgražanje marsikoga, nagnjenega k uravnilovki in temu, da je le fizično delo pravo delo, kar se je uveljavilo v komunizmu, da je med študijem medicine (šest let študija in štiri do šest let specializacije) in nekaterimi drugimi študiji pedagoških smeri velika razlika v trajanju in obsegu zahtevanega znanja. Glede nagrajevanja si dovolim še trditev, da v svetu to vodi trg, trg vrednot in znanja. Vedno se tehta tudi odgovornost.
Pri nas imamo ob navedenem še dodaten problem, in sicer način selekcije pred vstopom na medicino. Taka kot je – le na podlagi rezultatov v srednji šoli – ni primerna. Samo znanje iz naravoslovja je premalo, potrebuje tudi veliko humanizma in emocionalne zrelosti. A to pri nas očitno ni pomembno. Čedalje bolj so pomembne le številke in tudi bolnik postaja številka. To ni sprejemljivo! In še nekaj! Pri nas smo vsi enaki. Vsi želimo biti enako nagrajeni. Vsi menimo, da svoje delo opravljamo najbolje, in ni človeka, ki bi mu dovolili, da misli drugače, sploh pa ne predpostavljenemu. Kaj pa on ve o našem »trudu«, meriti opravljenega dela pa mu ne dovolimo! Saj smo vsi odlični, kajne? Tudi odgovornost ni pomembna, zato ta tudi izginja, če že ni izginila pri opravljanju poklicev pri nas. Spet bi lahko navedel osebni primer, a pustimo to!
Tistim, ki se zavzemajo za javno zdravstvo, naj povem, da je to prav! In še enkrat, takega zdravstva pri nas ni. Že dolgo imamo le državno zdravstvo. Država – beri politika – odloča o vsem, tudi o stvareh, za katere ni pristojna. Pri tem pa ni sposobna poskrbeti niti za mrežo ambulant na primarni ravni in predpisati jasnih pogojev za obstoj bolnišničnih oddelkov na sekundarni ravni. To bi bila njena osnovna naloga! Omenjena dejstva so sorazmerno lahko rešljivi izzivi, v primerjavi z drugimi, kot so financiranje, organizacija dela in zavarovalništvo. Da bi razumeli, o čem pišem, moram zapisati, da se v Evropi v zadnjih dveh desetletjih na področju zdravstva dogaja velika tranzicija. Zakaj? Zaradi potreb ob staranju prebivalstva, potreb po tektonskih spremembah zaradi napredka medicine in medicinske tehnologije, drugačne funkcionalnosti stavb, potreb po drugačnem financiranju in upravljanju. Pri nas pa ... tako, kot sem zapisal na začetku: nič od reforme, niti malega »r« ne! Prišli smo tako daleč, da že uporaba besede reforma deluje odbijajoče. Vprašajmo se, zakaj, in odgovorimo na to vprašanje. Morda bomo potem našli pot naprej.
***
Prim. Janez Remškar, dr. med.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.
