V Trstu so se poslovili od Borisa Pahorja

Dolga vrsta Pahorjevih rojakov z obeh strani meje se je pisatelju prišla poklonit že zjutraj z vpisom v žalno knjigo in poklonom pred pokojnikovo krsto. Med drugimi so pogrebnim slovesnostim prisostvovali minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Matej Arčon, ministrica za notranje zadeve Tatjana Bobnar in ministrica za kulturo Asta Vrečko.

Prav tako je bilo opaziti številne vidne predstavnike javnega življenja, med njimi tržaškega pesnika in pisatelja Miroslava Košuto, filozofa in fotografa Evgena Bavčarja, nekdanjega ministra za kulturo Jožefa Školča in predsednika SLS Marjana Podobnika.

Slovenska senatorka v rimskem parlamentu Tatjana Rojc je ob robu slovesnosti ocenila, da je bila v Pahorju "najprej in najbolj prisotna tista narodna zavest, pripadnost, ampak v duhu Kosovela: bodimo evropski po duhu, ampak ne pozabimo na svoj obraz". To je po njenem bila tudi Pahorjeva velika modrost "tudi v zavesti, da smo v Evropi enakopravni in da so vsi narodi v Evropi pravzaprav manjšine".

"Izgubili smo velikega človeka, velikega Slovenca, Tržačana, Evropejca," je poudaril minister Arčon in poudaril Pahorjevo sporočilo, da se v bodoče upremo krivici ter brezpogojno podpremo sožitje in ljubezen. "S slovesom Borisa Pahorja se končuje zgodovinska era. Čas, ki je bil za prebivalce območja na meji med Slovenijo in Italijo globoko boleč, a nam je prinesel tudi preseganje bolečine in konfliktov. Vstop v novo obdobje sožitja in razumevanja ne bi bil mogoč brez intelektualnega in duhovnega horizonta, ki nam ga je odpiral Boris Pahor," je še dejal. 

Pri maši, na kateri je bil prisoten tudi tržaški škof Giampaolo Crepaldi, je duhovnik Karel Bolčina v svoji homiliji izpostavil, da je bil Pahor "očak in narodnjak, velik humanist in prerok, človek z veliko začetnico".

Nato je Pahorja primerjal s svetopisemskim Jobom, ki ga je Bog preizkušal. "Veliki pričevalec tragedij preteklega stoletja" Boris Pahor, za katerega se zdi, da je Job njegova prapodoba, je tako vzel v roke črnilo in papir in začel pisati o svojem razočaranju in upanju, o trpljenju in odrešenju, o grenkobi in tolažbi, je naštel Bolčina.

Med Pahorjevimi talenti je Bolčina med drugim izpostavil "talent neuničljivega prenašalca fizičnega in moralnega trpljenja skozi desetletja, ki ga je unovčil z vztrajnim vabilom k miru, sožitju, spravi, svobodi in široki kulturi razgledanosti".

Pahor se je rodil leta 1913 v slovenski družini v Trstu. Kot otrok je bil priča fašističnemu požigu Narodnega doma v Trstu. 

Med drugo svetovno vojno se je pridružil osvobodilni fronti, leta 1944 so ga nemške oblasti poslale v koncentracijsko taborišče Natzweiler-Struthof. Kasneje so ga prestavili še v druga taborišča.

Vse življenje je opozarjal na nevarnosti totalitarnih režimov, katerih žrtev je bil tudi sam. Njegovo najbolj znano delo je Nekropola, v kateri je opisal taboriščno izkušnjo in s katero je zaslovel tudi po Evropi.

Bil je tudi prejemnik številnih priznanj, med njimi Prešernove nagrade, srebrnega častnega znaka RS in francoskega reda legije časti.

Ob smrti so se mu poklonili politiki in kulturniki. Predsednik republike Borut Pahor ga je v nagovoru opisal kot "pisatelja brez meja, državljana sveta, človeka srca".