Za pisateljico, ki je mednarodno slavo s trilogijo Wolf Hall dosegla krepko po abrahamu, pravijo, da ji je uspelo zgodovinski roman povzdigniti na raven visoke literature, pri čemer se je spretno izognila pastem enodimenzionalnega portretiranja zgodovinskih osebnosti in jih je namesto tega oživila kot resnične ljudi s kompleksnim psihološkim ozadjem. Neštetokrat prežvečene teme angleškega dvora 16. stoletja – Henrika VIII., njegovih šest žena, razkol z Vatikanom in ustanovitev anglikanske Cerkve – je osvetlila z novega zornega kota in s svojim svežim pristopom očarala kritike. »Hilary Mantel nikoli ne podcenjuje svojega bralca, mu ničesar ne olajšuje ali celo pojasnjuje,« o njenem pisanju pravi Aljoša Harlamov, glavni urednik Cankarjeve založbe, pri kateri je spomladi izšel slovenski prevod prvega del trilogije. »Bralec je vržen v ta svet, v ta zgodovinski čas – in verjamem, da marsikateri slovenski bralec, ki ni dobro seznanjen z britansko zgodovino tega obdobja, marsikdaj tudi zaplava,« razmišlja Harlamov, ki zahtevnejšemu čtivu navkljub opaža, da je odziv slovenskih bralcev zelo dober.
Mantlova, ki je bila po izobrazbi pravnica, je pisateljevanje videla kot nekakšen izhod v sili, saj je zaradi mnogoterih kroničnih bolezni opravljanje redne službe z leti postajalo vse manj izvedljivo. Kot je opisala v svoji zadnji knjigi, delno avtobiografskem delu Learning to talk, so se težave z zdravjem začele že v travm polnem otroštvu, ko je trajalo kar enajst let, preden je prvič spregovorila. Kasneje se je soočala s hudo endometriozo, ki je zdravniki, kot je nemalokrat značilno za bolezni, za katerimi zbolevajo predvsem ženske, niso znali uspešno zdraviti. Predpisovali so ji antidepresive, antipsihotike in celo steroide ter modrovali, da je za bolečine kriv s pisateljevanjem povezan stres, zaradi česar bi bilo morda najbolje kar prenehati pisanje.
Na srečo teh nasvetov ni poslušala in je še naprej pisala. Po prvencu Vsak dan je materinski dan iz leta 1985 je izdala svoj prvi zgodovinski roman, Prostor večje varnosti, v katerem se je poglobila v čas francoske revolucije. Zgodovino je nato dala za nekaj let na stran in med bivanjem v Savdski Arabiji, kjer je več let živela z možem geologom, napisala roman o napetostih med islamom in Zahodom. V njeni bibliografiji je še 12 drugih, tematsko zelo raznolikih romanov, katerih skupni imenovalec je morebiti največkrat kar črni humor. Napisala je tudi dve zbirki kratkih zgodb, mnogo esejev in nešteto kritik. Za svoja dela je poleg dveh bookerjev, najprestižnejših nagrad za literaturo v angleškem jeziku, prejela tudi več drugih priznanj, nase pa je dokaj pogosto opozarjala tudi s pronicljivimi, nemalokrat ostrimi zapisi o aktualnem političnem dogajanju.
Ko so jo v začetku tega meseca v intervjuju za Financial Times povprašali, ali verjame v posmrtno življenje, je odvrnila, da verjame, čeprav si težko predstavlja, kako bi to delovalo. »Vendar pa vesolje ni omejeno s tem, kar si lahko predstavljam,« je skomignila.