Že v prvih razredih osnovne šole je Sonja Strniša iz polimerne modelirne gline (fimo mase) ustvarjala čudovite in zavidanja vredne pisane figurice, uhančke, verižice in druge dekorativne predmete. Njena natančnost in ljubezen do ustvarjanja sta tako izstopali, da sta jo starša spodbudila, naj se vpiše v srednjo šolo, kjer bo lahko izkoristila svoj potencial. Sonja Strniša se je kot ena zelo redkih mladostnic brez te vrste družinskega pedigreja vpisala na srednjo zlatarsko šolo.

Sonja Strniša v delavnici na Mlaki pri Kranju izdeluje unikatne keramične izdelke ter oblikuje usnjene denarnice, torbice in uhane. FOTO: Jure Eržen

»Tam so bili res samo sinovi in hčere zlatarjev, a nič za to, meni je bilo izjemno všeč. Zelo lepe spomine imam tudi na prakso pri Christophu Steidlu. On je po mojem mnenju eden najbolj edinstvenih oblikovalcev nakita pri nas. Na žalost se bila premlada, da bi doumela ves potencial, ki se mi je tam ponujal. Vsi moji vrstniki so se pri sedemnajstih vpisovali na fakultete, se zabavali in uživali brezskrbno življenje. Nisem si predstavljala, da bi se jaz pa kar zaposlila,« pove sogovornica. Zato se je prekvalificirala za ekonomskega tehnika in nadaljevala šolanje na fakulteti za pomorstvo in promet.

Darilo Hane Karim

V prostem času je še ustvarjala, a večinoma zase in za darila. »Ko sta se rodila otroka (ima sina in hčerko), sem vse to opustila in začela delati kot zavarovalna agentka. Potrebovala sem pač resno službo, da smo lahko živeli. Ampak po duši nikoli nisem bila prodajalka.« Na družbenih omrežjih je rada spremljala fotografije lepih, unikatnih izdelkov, iz sna pa jo je prebudilo poročno darilo prijatel­jev, ki ga je izdelala oblikovalka keramike Hane Karim. »Dobila sem majhne skodelice in desertne krožnike, čudovite kreacije, in takrat sem možu Lenartu rekla, da pa bom tisto, kar nama je še manjkalo za v stanovanje – krožnike, posodice, večje skodelice –, kar sama naredila.«

Na začetku je skoraj vse, kar je ustvarila, razdala prijateljem, znancem in družini. Mož jo je spodbudil,da je svojim izdelkom postavila ceno in od tega lahko začela živeti. FOTO: Jure Eržen

Prijavila se je na tečaj umetnosti dela na lončarskem vretenu v Slovenskem etnografskem muzeju in se lotila ustvarjanja iz gline. Kupila je veliko peč za keramiko in začela vrteti vreteno. Izdelava skodelice od začetka do konca traja štirinajst dni. »Najprej v kalup vliješ glino in čakaš, da se skodelica posuši. Z različnimi orodji izdelek spraviš v želeno obliko, z gladko površino. Vsako skodelico dodatno retuširam. Nato jo premažem z barvami za svežo glino, ki so primerne za prehrano. To je zelo občutljiv proces, v katerem se lahko izdelek poškoduje, če nisi zelo pazljiv. Sušenje traja od dva do štiri dni, odvisno od vlage v prostoru. Popolnoma suhe izdelke je treba še enkrat vstaviti v peč in šele takrat nastane keramika, ki se po vsaki obdelavi na visoki temperaturi, kar traja en dan, še dodaten dan ohlaja. A postopek še vedno ni končan. Potreben je premaz iz glazure, ki daje sijaj. Spet sledi dan čakanja, da se glazura vpije v keramiko. S čopičem popravim kakšne napake in znova vstavim izdelek v peč, kar skupaj z ohlajanjem spet vzame dva dni.«

Izdelava keramične skodelice vzame dva tedna. FOTO: Jure Eržen

Ker gre od začetka do konca postopka za ročno delo, en izdelek ni enak drugemu, a vendar je bila, prizna sogovornica, sprva prav obsedena s popolnostjo. »Opozorili so me, da pri mojih izdelkih kmalu ne bo več razlike s tovarniško proizvodnjo. Dalo mi je misliti in šele takrat sem se nekoliko sprostila v tem, kako natančno s čopičem oblikujem detajle – pike, črte …« Izdelke, ki niso tako zelo popolni, razdelita med sorodnike, prijatelje in znance. Krožnikov zase še vedno nimata.

V stalni kolekciji sta Lila serija, po kateri je najbolj prepoznavna – svetla keramika s črnimi pikami in zlato bunko – ter kolekcija Vienna – svetla keramika z drobnimi zlatimi pikicami in tankim ročajem iz zlata. Kolekciji Lila in Vienna ves čas dopolnjuje z novimi izdelki; krožniki, vrček za kavo in mleko, sklede, podstavki za torte ... »Vse druge gredo običajno po tem, ko jih izdelam in prodam, v mirovanje. To pomeni, da se jih spet lotim, če jih kdo izrecno želi oziroma bi rad dokupil kak kos, takrat z veseljem posebej zanj to naredim, sicer pa rada izdelujem kaj novega, eksperimentiram s tehnikami in barvami.«

»Ljud­je so se, zaprti med štiri stene, bolj posvetili urejenosti svojega doma, družabni vidik uživanja kave so množično začeli nadomeščati z estetskim,« meni Sonja Strniša.

Njeni izdelki, ki so zdaj na trgu že tri leta, nosijo podpis Lestrson (skovanka iz njenega in moževega imena ter njunega priimka) in so vedno dekorirani tudi z enajstkaratnim zlatom, s katerim imajo prevlečen ali ročaj ali kakšen drug detajl.

»Zlato je moj podpis. Ker so trenutno težave z dobavo zlata, me misel na to, da bi ga morala opustiti, precej straši. To ne bi bila več jaz. Ker veste, človek se skozi delo išče, sloga ne razviješ čez noč in z zlatom sem zelo pomirjena. To je moj duh. Spremlja me na nezavedni ravni, dela me močnejšo in bogatejšo.«

Ker gre od začetka do konca postopka za ročno delo, en izdelek ni enak drugemu. FOTO: Jure Eržen

Zlato je vgravirano tudi v logotip njenih usnjenih izdelkov. Lestrson je namreč med strankami, še iz časa pred keramiko, znan tudi po edinstvenih izdelkih iz usnja. Zgodba se je začela na Baliju, pove sogovornica, kamor sta z možem pogosto hodila sama, poz­neje pa tudi z otrokoma. »Lenart je surfal, jaz pa nisem športni tip, zato sem imela veliko časa za razmislek, kaj bi v življenju počela. Na Baliju imajo izjemno ponudbo blaga in usnja. Zato sem že tam začela ustvarjati nahrbtnike z vrvicami, ki so bili tisti čas zelo priljubljeni. Našla sem usnjarja, ki jih je po moji skici izdelal, prinesla sem jih domov in tu so bili vsi navdušeni nad njimi. Žal se je pozneje zapletlo, ker nas ni bilo tam, da bi nadzirala kakovost, izbiro materiala in podobno. Od štiridesetih izdelkov je bilo pol naročila slabo izdelanega. Sodelovanje na daljavo se je izkazalo za preveč tvegano.« Na srečo je s pomočjo znancev na Vrhniki odkrila zelo dobro šiviljo in usnjarko. »Zdaj z njo sodelujemo že tri leta. Izdelujemo denarnice, torbice, nahrbtnike …«

Raje bi podarila kot zaračunala

Prvo kolekcijo, ki je nastala še na Baliju, je ob prihodu v Slovenijo razdala. »Na začetku sem skoraj vse, kar sem ustvarila, podarila prijateljem in družini. Njihovo navdušenje in pohvale so me napolnili z zadovoljstvom in to je bilo v resnici vse, kar sem potrebovala.« Mož se ni strinjal z njo, saj se pri takšnem delu porabi kar nekaj materiala in časa. »Spodbudil me je, da sem svojim izdelkom postavila ceno, ki si jih zaslužijo, in za to sem mu neizmerno hvaležna. Kot klasični ekonomist je sčasoma tudi vame zasidral načelo, da se mora vsakemu njegovo delo izplačati in mora od njega dostojno živeti. Zaradi njega danes nimam več težav s tem, da postavim ceno, ker vem, koliko truda, denarja in časa je bilo potrebnega. Na začetku pa je izjemno težko. Kot ustvarjalec v delu neizmerno uživaš in imaš občutek, da si že s tem poplačan.«

»Še vedno bi rada, da blagovna znamka ostane butična, jaz pa tista, ki v delu uživa. Nekaj prostora še imam za dodatna naročila.« FOTO: Jure Eržen

Njeni izdelki se danes prodajajo sami od sebe, brez vlaganja v marketing. »Ne želim biti suženj svojega dela, ker že zdaj zahteva po osem ur ali več na dan. Še vedno bi rada, da blagovna znamka ostane butična, jaz pa tista, ki v delu uživa. Nekaj prostora še imam za dodatna naročila.« Ker prihaja čas poslovnih daril, bo, tako kot v preteklih letih, marsikatero podjetje svojim najožjim sodelavcem ali poslovnem part­nerjem podarilo njene skodelice, ki jih za naročnike tudi po želji oblikuje. Njeno keramiko so za svojo vzeli pri znamki rastlinske prehrane The Amaze foods, uporablja jo kuharica Tereza Poljanič (Tereza's Choice), pa tudi različni arhitekti in modni oblikovalci, kot so Andrej Marcina, Duxa (Petra Gartner), Sofia Nogard (oblikovalca Boštjan Mljač in Mija Curk), Lara Bernot in drugi, za domačo uporabo so si jo recimo omislili v znani kuharski družini Jezeršek in pri pevki Hannah Mancini.

»Kljub temu se ves čas bojim, da se lahko nenadoma vse ustavi. V epidemiji smo lahko videli, kako so nekatera podjetja v njej našla priložnost, drugim pa se je prodaja popolnoma ustavila. Pri nas recimo v segmentu skodelic nismo mogli dohajati naročil. Ljud­je so se, zaprti med štiri stene, bolj posvetili urejenosti svojega doma, družabni vidik uživanja kave so množično začeli nadomeščati z estetskim. Po drugi strani pa je povpraševanje po torbicah upadlo, ker nihče ni hodil ven.«

Sonja Strniša s svojo psičko na domačem vrtu. FOTO: Jure Eržen

Lestrson je dobro poznan tudi med avstrijskimi ljubitelji lepega. Sonja Strniša redno sodeluje na njihovih vedno bolj prepoznavnih in množično obiskanih rokodelskih in umetniških sejmih, kjer predstavlja in prodaja svoje izdelke. »Najbolj me navduši, ko me stranke kontaktirajo in me sprašujejo, ali pridem na naslednji dogodek, ker da že komaj čakajo nove kreacije in kolekcije.« Kar nekaj izdelkov je že potovalo na druge celine, od Azije, Amerike do Avstralije, sicer pa jih dobro polovico proda v Sloveniji.