N.Z. | 26. 3. 2021, 08:01

Kako se (po principih polivagalne teorije) spoprijateljimo z lastnim živčnim sistemom

profimedia

S porastom anksioznosti, depresije in stresnih motenj se je mogoče boriti zgolj tako, da razumemo, zakaj toliko ljudi v ta stanja zapada. Eno od boljših razlag zanje je mogoče najti v polivagalni teoriji, ki odgovore išče v stanjih našega živčnega sistema.

Polivagalna teorija se je pričela razvijati pred več kot dvajsetimi leti pod vodstvom Stephena Porgesa, profesorja psihiatrije z Univerze Illinois v Chicagu. - vir: metta.si
Vaš živčni sistem je na vaši strani!

Ste vedeli, da lahko svoj živčni sistem ne le bolje spoznate, ampak se z njim tudi spoprijateljite? Vaš živčni sistem je sicer vedno na vaši strani, ker pa njegovega (avtonomnega - in torej mimo naše zavestne volje) delovanja ne poznate, se vam lahko zazdi, da je 'ugrabil' vas in vaše življenje.

Spoznavanje (in delo z živčnim sistemom) lahko postane izjemno močno psihoterapevtsko orodje, ki vam bo pomagalo postati bolj čuječni, prizemljeni in radostni - ne le tekom dneva, ampak tudi v življenju na splošno. Preden pa boste svoj lastni živčni sistem spoznali (in prepoznali defoltna stanja, ki ste jih tekom življenja privzeli), morate vedeti, kaj je osnovna naloga vašega avtonomnega živčnega sistema in kaj vse sploh zmore.

Tipična stanja, ki jih pripisujemo avtonomnemu živčnemu sistemu, so stanje simpatičnega živčnega sistema (t.j. 'boj in beg') ter parasimpatičnega, ki se glasi 'počitek in presnova'. V skladu s tem se je zato dolgo verjelo, da človek obstaja le v teh dveh s stresom povezanih stanjih: t.j. v stanju stresa in stanju brez stresa.

A resnica je veliko bolj kompleksna, kar nam je s svojimi spoznanji skušal dopovedati dr. Stephen Porges.

"Sistem smo dojemali le v dveh barvah, rdeča za nevarnost (simpatični) in zelena za ‘normalno’ stanje. Nismo pa vedeli, da obstaja še tretja barva! In z njo tudi drugačen pogled na delovanje našega telesa in način reševanja naših težav!" - vir: vadbenaklinika.si

Po njegovi polivagalni teoriji simpatični sistem (še vedno) predstavlja ‘fight or flight’ način delovanja, ko smo v nevarnosti, medtem ko je za parasimpatični živčni sistem značilno ‘rest and digest’ stanje telesa, ko se ima telo čas regenerirati, rasti in se dobro počutiti. Porges v to poenostavljeno črno-belo sliko delovanja živčnega sistem vključi še vagusni živec, ki se nahaja v možganih in velja za enega najdaljših živcev.

Vagusni živec je dejansko predstavnik parasimpatičnega avtonomnega živčevja. Za razliko od ostalih (skupaj 12 možganskih živcev, izmed katerih jih večina (senzorično in motorično) oživčuje predele obraza, vratu, ušes, grla in oči), vagus (tako kot to nakazuje ime 'vandrovček') potuje po telesu navzdol in oživčuje dihalni sistem, srce in prebavila.

Tri stanja živčnega sistema

Na tem mestu je pomembno poudariti, da v trenutkih, ko se nahajamo v potencialno anksioznih stanjih, z razlogom nismo sposobni biti radovedni ali empatični, saj nam je v takšnih stanjih (v katerih prioriteta postane preživetje) onemogoče dostop do prefrontalnega korteksa. Šele slednji je tisti, ki je zadolžen za naše odločitve, komunikacijo in koordinacijo med različnimi deli možganov. To seveda pomeni tudi, da nimamo zares nadzora nad tem, kam usmerjamo pozornost in fokus.

Za več branja o tem, katera so ta tri stanja živčnega sistem, pa tudi, kako si lahko sami pomagate, na spletni povezavi:

profimedia