Četrtek, 29. 7. 2021, 2.31
2 leti, 9 mesecev
Srebrna olimpijska medalja Tine Trstenjak je varno doma!
Srebrna Tina brez dlake na jeziku: Marsikdo ni verjel vame, govorili so, da sem prestara
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
5,33
7
Pozno sinoči je v domovino pripotovala še ena olimpijska medalja iz zbirke Tokio 2020. Že dopoldne je na novem terminalu Letališča Jožeta Pučnika Ljubljana kanuist Benjamin Savšek ponosno poziral z zlato medaljo, zvečer pa je svoj dragoceni kos prestižne prtljage, srebrno olimpijsko medaljo, številnim fotografom in snemalcem razkazovala še judoistka Tina Trstenjak.
Tina Trstenjak in njen trener Marjan Fabjan sta sinoči po celodnevnem potovanju pripotovala domov. V domovino sta prinesla tudi srebrno olimpijsko medaljo, že šesto v zbirki Fabjanovega kluba Sankaku na Lopati.
Utrujena po skoraj celodnevnem potovanju, od Tokia prek Frankfurta do Ljubljane, sta Tina Trstenjak in njen trener Marjan Fabjan težko čakala na vrnitev domov.
Nova olimpijska judoistična podprvakinja v kategoriji do 63 kilogramov si je najbolj želela spanca, čeprav se je zavedala, da ga še ne bo tako kmalu dočakala.
Pred njenim klubom Sankaku na Lopati so jo namreč pozno v noč čakali prijatelji in ljubitelji juda, najožji sorodniki pa so jo s šopkom rož in zastavami pozdravili že na letališču.
Tina v objemu očeta
Objem spoštovanja in velikega prijateljstva po finalni borbi, ki bo še dolgo odmeval.
Očetov objem kot objem v finalu
Oče Boris Trstenjak jo je močno stisnil v objem in dvignil, podobno kot je to po finalni borbi storila Francozinja Clarisse Agbegnenou, ki jo s Trstenjakovo, najuspešnejšo slovensko judoistko vseh časov, veže tesna prijateljska vez.
Tina Trstenjak in Marjan Fabjan sta spet doma (foto: Vid Ponikvar)
Tina je na tekmovanjih brez telefona
"Tino danes vidimo po dolgem času," je povedal ponosni oče. "V Tokiu je bila brez telefona, tako kot vedno v času tekmovanj, zato se niti nismo veliko slišali. Veseli smo njenega uspeha, zanj je trdo garala.
Zadnje obdobje pred igrami je bilo res zahtevno. Pot do teh iger je bila zanjo res izjemno težka in zelo dolga, tudi zato je verjetno ob srebrni medalji pokazala več čustev kot ob zlati v Riu. Mislim, da se takrat še ni zavedala, kaj vse je dosegla. Za dodatna čustva je poskrbela še njena tekmica v finalu, med njima vlada res izjemno veliko spoštovanje," nam je pripovedoval Tinin oče, ki je ob zavedanju, da njegova hči piše zgodovino slovenskega športa, žarel od ponosa.
"Pri nas doma z judom živimo že 23 let. Nekako smo se navadili tudi stresa, ki ga prinašajo tekmovanja, čeprav jih še vedno zelo intenzivno doživljamo. Priznam, ob koncu finala, še posebej v trenutku, ko je Francozinja objela Tino in jo dvignila – česa takega v finalu sam ne pomnim –, so se prikazale tudi solze," je razkril.
Mama Tine Trstenjak: Spremljam vse Tinine tekme
Tudi Tinina mama Silva je bila sinoči kajpak zelo ponosna, a pred mikrofoni bolj redkobesedna, češ, da je mož tisti, ki je v družini zadolžen za stike z mediji. Kljub zadržanosti je povedala, da vedno spremlja hčerine nastope, ki so hočeš nočeš vedno izjemno stresni. Na prošnjo, naj za lažjo predstavo raven stresa ovrednoti z oceno od 1 do 10, je kot iz topa izstrelila, da gre za stres 11. stopnje.
V objemu mame Silve
Fabi ni več zdržal na Japonskem
Precej bolj umirjeno, a le na videz, nastope svoje varovanke spremlja trener Marjan Fabjan, ki je s šestimi olimpijskimi medaljami najuspešnejši slovenski trener.
"Dovolj je bilo, nisem več zdržal na Japonskem. Ne da sem star, ampak ne zmorem. Preprosto nisem več želel biti tam. Osem dni sem preživel v sobi, od tega sem šel le nekajkrat na kosilo in dvakrat na zajtrk, preostale obroke so mi prinesli v sobo in to je to. Vse preostalo so bili treningi in priprava taktike," je Fabjan in znova namignil, da bi se lahko kmalu umaknil s položaja judoističnega trenerja.
A to je napovedal že večkrat, zato nihče ne bo presenečen, če bo čez tri leta svoje judoiste vodil tudi na olimpijskih igrah v Parizu.
"Nisem več zdržal na Japonskem," priznava trener Marjan Fabjan.
V finalu ga je spreletel čuden občutek
Sicer pa je Fabjan že od začetka vedel, da bo Trstenjakova osvojila medaljo, čeprav ga je potem, ko si je v prvi borbi dneva poškodovala hrbet, skrbelo, kako se bo vse skupaj razpletlo.
"Dan sem preživel dokaj sproščeno, me je pa v finalu kar stisnilo pri srcu. Neki čuden občutek me je spreletel in držal 15 minut, a tega nisem smel pokazati Tini. Raje sem igral, da sem močan, da sva močna in da bova zmagala," je povedal ob prihodu v Slovenijo.
Srebrna junakinja: Za mano je res težko obdobje
In kaj na vse skupaj poreče glavna junakinja sprejema, lastnica srebrne, 50. slovenske medalje na poletnih in zimskih olimpijskih igrah, Tina Trstenjak?
Je bila ob srebru res bolj srečna kot ob zlati kolajni pred petimi leti? "Da. Za mano je težko obdobje. Olimpijski cikel je bil zaradi koronavirusa za leto daljši. Starejša sem, telo je drugačno ... Poleg tega sem se morala precej bojevati, da sem se sploh uvrstila na olimpijske igre. Še posebej zato, ker sem imela v Sloveniji z Andrejo Leški res močno tekmico," je povedala Trstenjakova.
"Govorili so, da sem pri 30 letih stara in da nisem več konkurenčna"
"Marsikdo ni verjel vame, govorili so, da sem pri 30 letih prestara, da nisem več konkurenčna in da bi morala mesto na olimpijskih igrah prepustiti mlajšim. Na koncu se je vse izteklo, kot se je, in medalja je moja."
V vsem tem obdobju nisem nikoli obupala, ves čas sem verjela, da bom uresničila svoj cilj. In res, kot pravite, tudi meni se zdi, da sem ob srebrni medalji uživala precej bolj kot v Riu de Janeiru ob zlati. Zdi se mi, da se takrat niti nisem zavedala, kaj vse to pomeni, se pa tega zavedam zdaj ob srebrni medalji," je povedala Trstenjakova.
Pariz 2024? Počakajmo na konec iger v Tokiu.
Na vprašanje, koliko je poleg srebra odnesla od olimpijskih iger v Tokiu, ki bodo v zgodovino zapisane kot posebne, covidne igre, je postregla z zelo kratkim, jedrnatim, a zgovornim odgovorom. "Nič. Ker sem bila stalno v sobi, na treningu ali v jedilnici," se je zasmejala ena od slovenskih junakinj letošnjih iger. Napovedi o nastopu na olimpijskih igrah v Parizu, ki bodo že čez tri leta, ne želi dajati.
"Počakajmo, da se najprej končajo igre v Tokiu, šele potem bomo razmišljali, kako naprej," sporoča 30-letna judoistka iz najuspešnejšega slovenskega judo kluba Sankaku na Lopati.
A najprej jo čaka dopust. Nekje ob morju, je namignila.
Preberite še:
7