Prosta delovna mesta Klikni tukaj za aktualne zaposlitvene oglase

Operni divi iz Šentjurja stanovska nagrada za operne pevce


Slovensko komorno glasbeno gledališče vsako leto podeli stanovsko nagrado Sama Smerkolja za operne pevce. Za leto 2023 jo bo v ponedeljek, 26. februarja, na svečanosti v ljubljanski mestni hiši prejela sopranistka Ana Pusar Jerič, rojena leta 1946 na Kalobju pri Šentjurju.

Izmed prispelih predlogov jo je izbrala strokovna komisija v sestavi: dirigent Simon Dvoršak (predsednik), ter člani: sopranistka Vlatka Oršanić, tenorist Andrej Debevec, dirigent Simon Robinson in režiser, baletnik in publicist dr. Henrik Neubauer.

Slovensko komorno glasbeno gledališče podeljuje strokovno nagrado Sama Smerkolja od leta 2008.

Preberite si njen impresiven karierni opis
Ana Pusar Jerič kot Donna Anna; vir foto: osebni arhiv

Sopranistka Ana Pusar Jerič se je rodila na Kalobju v bližini Šentjurja, ki je mesto z glasbeno tradicijo, ki so jo oblikovali skladatelji Ipavci. Glasbeno se je začela izobraževati v Celju, nadaljevala pa v Ljubljani in Salzburgu.

Uspešno šolanje se je zrcalilo v nagradah na mednarodnih tekmovanjih. Prejela je drugo nagrado v Zagrebu na jugoslovanskem tekmovanju, prvo nagrado na tekmovanju Totti dal Monte v Trevisu za vlogo Nedde v Glumačih (Leoncavallo), drugo nagrado pri Mariu del Monacu v Villi Manin, drugo nagrado in srebrno medaljo na tekmovanju v Ženevi, nagrado kritike v Berlinu za vlogo Lize v Pikovi dami (Čajkovski), nagrado Prešernovega sklada za vlogo Popeje v Monteverdijevi operi Kronanje Popeje, Betettovo nagrado za življenjsko delo …

Takoj po študiju stalno angažirana v ljubljanski Operi SNG, kjer se je pokazala v široki paleti različnih vlog, kot so: Dido v Purcellovi operi Dido in Enej, Rozina v Rossinijevem Seviljskem brivcu, Fenena v Verdijevem Nabuccu, Oksana v Božični noči (Rimski-Korsakov), Zerlina v Mozartovem Don Juanu, Minka v Foersterjevem Gorenjskem slavčku, Nedda v Leoncavallovih Glumačih, Lauretta v Puccinijevem Gianniju Schicchiju, Micaela v Bizetovi Carmen, Georgetta v Puccinijevem Plašču, Lucieta v Štirih grobijanih (Wolf-Ferrari), Manon v Massenetovi Manon, Ana v Simonitijevi Partizanki Ani, Nannetta v Verdijevem Falstaffu, Tatjana v Evgeniju Onjeginu (Čajkovski), Desdemona v Verdijevem Otellu, Elizabeta v Verdijevem Don Carlosu … Vloge različnih pevskih žanrov kažejo na vrhunsko pevsko tehniko Ane Pusar Jerič. Vzporedno pa ves čas neguje tudi komorno in koncertno petje.

Po šestletnem obdobju v ljubljanski Operi SNG je umetnica postala stalna članica Komične opere v Berlinu. V njej in v berlinski Državni operi, dresdenski Semperjevi Operi ter v Operi Wiesbaden je dosegla največje uspehe z vlogami Čo-čo-san v Madame Butterfly (Puccini), Fiordiligi v Cosi fan tutte (Mozart), z Ariadno v Ariadni na Naksosu (R. Strauss), Ellen v Petru Grimesu (Britten), grofico Rosino v Figarovi svatbi (Mozart), Elso v Lohengrinu (Wagner), Elviro v Mutavki iz Portičija (Auber), Agato iz Čarostrelca (Weber), Lizo v Pikovi dami (Čajkovski) … S tem programom je gostovala na Japonskem, v Benetkah, Edinburghu, Moskvi (Boljšoj teater), Pragi, Peterburgu, Madridu … Zelo pomembno za njen razvoj v tem obdobju je bilo večletno sodelovanje z režiserjem Joachimom Herzem in dresdenskim Državnim orkestrom, ki je doseglo vrhunec z vlogo Maršalice v Kavalirju z rožo (R. Strauss) ob odprtju dresdenske Semperjeve opere.

Ana Pusar Jerič kot Didona; vir foto: osebni arhiv

Po šestletnem stalnem angažmaju v berlinski Komični operi je Ana Pusar Jerič postala svobodna umetnica in njen debut v tem statusu predstavlja vloga Els v koncertni izvedbi Schrekerjeve opere Schatzgräber (Koristolovec) v koncertni hiši na Dunaju, v dunajski Državni operi pa je debitirala z vlogo donne Anne v Don Juanu (Mozart). Sledile so Ariadna, Agata, Arabella (R. Strauss), grofica Madeleine v Capricciu (R. Strauss), Maršalica v Kavalčirju z rožo (R. Strauss), Rikke v Cerhovi operi Rattenfänger (Lovec na podgane). V tem obdobju se je pevka načrtno in iz vedoželjnosti posvetila nemškemu repertoarju, saj je do tedaj v glavnem pela italijanskega. Še vedno pa je odklanjala ponudbe za vloge dramskega oziroma dramsko-koloraturnega značaja italijanskega repertoarja, saj jih je načrtovala za malo pozneje. Izjemo je naredila pri Traviati. Vrstili so se še nastopi v opernih gledališčih v Münchnu (Dafne, grofica Rosina v Figarovi svatbi, donna Anna, grofica Madeleine v Capricciu), Barceloni (Donna Anna), Benetkah (Agata, Elza, Tatjana), Državni operi v Hamburgu (Desdemona, Elza, Margareta, Leonora v Fideliu), Montrealu (Donna Anna), Ženevi (Capriccio), Zürichu (Leonora v Fideliu, Katja Kabanova), Salzburgu (Ariadna, Elza) ter v Stuttgartu, Lizboni, Bernu, Toulousu, Las Palmasu, Gradcu, Kölnu, Veroni, Milanu, Rimu, Neaplju, Firencah, Londonu, San Paolu, Trstu, Chicagu …

Sodelovala je z dirigenti, kot so: Stein, Maazel, Pritschard, (Pretre), Harnocourt, Scneider, Sawalisch, Chailly, Kuhn, Albrecht, Vonk, Weikert, Delman, Penderezky, Melles, Hollreiser in drugi, pevski partnerji pa so Brigitte Fassbender, Edith Mathis, Karlo Košuta, Vladimir Atlantov, Renato Bruson, Gösta Windbergh, Simon Estes, Eva Marton, Agnes Baltsa, Jose van Damm, Walter Barry, Hanna Schwartz, Herman Prey, James King, Theo Adam, Peter Schreier, Matti Salminen, Lucia Valentini Terrani. Neil Shicoff, Ferruccio Furlanetto, Kurt Moll, Bernt Weikl, Ann Gjevang, Wolfgang Schöne, Alicia (Nafe), Gino Quillico, Olaf Bär, Franz Grundheber, Ann Murray, Kurt Rydl, Thomas Hampson, Anne Howels, Katja Ricciarelli, …

Zaradi velikega obsega glasu, izjemne tehnike in pretanjene muzikalnosti je sposobna izjemnih glasovnih metamorfoz in poistovetenja z različnimi glasbenimi slogi. Tako jo je nemška kritika po premieri Fiordiligi v Dresdnu označila za “Teschemacher” osemdesetih. Po premieri Capriccia v Ženevi jo je francoska kritika primerjala z Elisabeth Schwarzkopf, v Berlinu so primerjali njeno petje vloge Čo-čo-san (Puccini: Madama Butterfly) s petjem Renate Tebaldi. Maršalico Ane Pusar pa je kritika označila z besedami, da je “Strauss gotovo mislil nanjo, ko je komponiral Kavalirja z rožo”. Margareta v Faustu je bila po besedah ocenjevalcev v Hamburgu z “Ano Pusar bleščeče zasedena”. Ali Traviata, za katero so dejali, da je “Ana Pusar izjemna pevka za vlogo Violette zato, ker podaja vsebino drugega, tretjega in četrtega dejanja kot mladodramska sopranistka, kar Traviata tudi zahteva, obenem pa briljantno odpoje tudi koloraturno arijo iz prvega dejanja”.

Ob izidu zgoščenke z Verdijevimi arijami je kritik o njej zapisal: “Sopranistka Ana Pusar je v opernem svetu nekaj posebnega. Njena pevska osebnost je kompleksna, takšna, kakršno terjajo Verdijeve sopranske vloge. Z izborom arij na novi zgoščenki umetnica zajame celo galerijo likov, ki jih je Giuseppe Verdi namenil sopranskemu glasu. To pa pomeni, da se Pusarjeva s svojo vokalno fleksibilnostjo giblje v žanrskem razponu, ki ga doslej ni uspelo povzeti nobeni drugi slovenski sopranistki niti v celotnem obdobju individualnega glasovnega razvoja, kaj šele v okviru enega recitala, posnetega v časovno strnjenem obdobju. Tudi v mednarodnem merilu (in v kateremkoli času) skoraj ne naletimo na pevko, ki bi bila enako suverena v podajanju koloraturne lahkotne radosti (Traviata), po drugi strani pa velikih tragičnih lokov dramske spevnosti (npr. Leonorina arija iz Moči usode). Verdijeve dramske junakinje, ki jih na zgoščenki zastopajo še Leonora iz Trubadurja, Amelija iz Plesa v maskah, Elizabeta iz Don Carlosa in Aida, so po glasovni tehtnosti posebna sopranska stroka, ki se praviloma izključuje z virtuoznostjo. Ana Pusar pa je ob zniansiranem dramskem potencialu zmožna tudi virtuoznosti, zato presega repertoarne zamejitve in pevsko še posebej zablesti na ekskluzivno verdijevskem področju dramatične kolorature, vsebovane v odlomku iz Arolda, raritete, po kateri ni posegel še noben naš interpret. Pevkina glasovna mnogostranost je nadgrajena s pretanjenim psihološkim vživljanjem v izbrane ženske like, ki jim je skupna usoda tragične resignacije.”

Leta 1995 je bila Ana Pusar Jerič zopet stalno angažirana v ljubljanski Operi SNG, kjer je ponovno pela vlogo Leonore v Fideliu, Leonoro v Plesu v maskah, Lizo, Ariadno, Čo-čo-san, grofico Rosino v Figarovi svatbi, Marinko v Prodani nevesti, donno Anno v Don Giovanniju, Abigaillo v Nabuccu, Verdijev Requiem, Švarovo Kleopatro.

Zaradi njene glasovne fleksibilnosti in muzikalnosti zajema njen repertoar koncertna dela vseh glasbenih obdobij. Koncertno petje in še posebej samospev s svojo tankočutno zahtevnostjo interpretacije sta pri umetnici enako zastopana kot operno petje. Tako se vrstijo dela od renesanse prek Bachovih pasijonov in kantat, klasicizma in romantike – Schuberta, Schumanna, Mendelssohna, Brahmsa, Wolfa, Liszta – do Rahmaninova, Šostakoviča, Stravinskega, Berga, kot tudi dela slovenskih skladateljev (Ipavci, Savin, Vilhar, Pavčič, Lajovic, Kogoj, Šivic, Švara, Simoniti, Škerjanc, Šček, Lipovšek, Cvetko, Vremšak, Mauri, Bravničar, Dekleva idr.).