DL: Gibalne sposobnosti otrok - Na bolje gre, a počasi

1.9.2023 | 12:20

Gibalna sposobnost otrok je povezana tudi s sposobnostjo učenja, zato je toliko pomembnejša. (Foto: M. L. - S.)

Gibalna učinkovitost otrok, ki se je v dveh koronskih letih precej znižala, se je v zadnjem letu izboljšala, še vedno pa je povprečno za približno 9 odst. slabša kot pred korono

Rezultati športnovzgojnega kartona, s katerim v Sloveniji spremljamo telesne značilnosti in gibalne sposobnosti učencev, po prvih ugotovitvah na podlagi že dovolj reprezentativnega števila pregledanih podatkov kažejo, da so se po dveh koronskih letih v zadnjem šolskem letu gibalne sposobnosti otrok povečale. Še vedno pa je, kot ugotavljajo na Fakulteti za šport, gibalna učinkovitost otrok v Sloveniji za povprečno 9 odst. slabša, kot je bila v času pred korono.

Da bi se gibalne sposobnosti učencev vrnile na čas pred negativnim vplivom epidemije, ko so se zaradi zapiranja šol in dela na daljavo telesne učinkovitosti otrok poslabšale, povečala pa se je tudi debelost, bi morali odigrati pomembno vlogo država in občine pa tudi šole in starši. Da je to tako, je, vsaj kar zadeva šol, dober primer OŠ Grm.

»Po dveh letih korone je bilo stanje porazno,« pravi Matej Povž, pomočnik ravnateljice na tej novomeški šoli, ki je bila v letu pred korono po testih vzdržljivosti pri učencih tretjega vzgojno-izobraževalnega obdobja krepko nad povprečnimi rezultati v Sloveniji, nad slovenskim povprečjem pa so bili tudi med korono. Za aktualno šolsko leto še nimajo vseh podatkov, lahko pa že ugotavljajo, kot pravi profesorica športa Radojka Babič, da je načrtno delo učiteljev športa zelo hitro obrodilo rezultat, saj so vzdržljivost v enem letu vrnili na nivo pred korono, ki sicer, kot pravi, ni bistveno vplivala na razvoj hitrosti. »Moč trupa se je v času korone znižala pri mlajših in dečkih v tretji triadi, dekleta pa so v tretji triadi celo popravile svoje rezultate. Slednje so bile motivirane za vse vaje, ki oblikujejo telo,« pravi.

Pri eksplozivnosti ugotavljajo, da so mlajši učenci ostali na ravni izpred korone, kar dokazuje, da so redno opravljali naloge, ki so jih učitelji pripravili za delo doma. »V 8. in 9. razredu pa so bili rezultati bistveno nižji. Pri analizi tega stanja smo ugotovili, da sta se v 8. in 9. razredu bistveno povečali telesna teža in kožna guba,« pravi. Učenci in učenke v starostnem obdobju od 13 do 15 let namreč vstopijo v burno obdobje pubertete, ko se jim gibanje ne zdi pomembno in jim je celo v breme. Ker so bili v tem obdobju doma, učitelji na njih niso imeli velikega vpliva. So se pa zato že v lanskem in tudi letošnjem letu o tem v tej starostni kategoriji zelo veliko pogovarjali in skušali pubertetnikom spet povrniti željo po zdravem načinu življenja. »Glede na rezultate testiranja za športnovzgojni karton ugotavljamo, da je naše prizadevanje obrodilo sadove,« pravi Barbičeva.

STANJE SE IZBOLJŠUJE

Da se je glede na korono stanje izboljšalo, ugotavljajo tudi na OŠ Komandanta Staneta v Dragatušu. »Ko smo delali na daljavo, so nekateri izkoristili to možnost in niso delali, drugi so naloge opravili. Tu se je najbolj opazil vpliv staršev,« pravi profesor športa Srečko Dražumerič. Tudi sicer je vzor staršev glede športa pomemben, še bolj pa vpliv vrstnikov. »Skupina da tisto spodbudo, da se nekaj počne,« pravi in dodaja, da pa je danes v manjših krajih težko dobiti več vrstnikov, ki bi se odločili za neko športno aktivnost.

»Na splošno je gibljivost tista, ki je najbolj trpela. Tudi vzdržljivost sicer je, a ne toliko. Pri vzdržljivosti smo bili že pred korono nad slovenskim povprečjem in smo tudi zdaj, le da na malo nižji ravni, ker se je vse nekoliko znižalo,« pravi.

Športni karton ima, kot pojasnjuje, primerjavo s povprečjem zadnjega desetletja, pri čemer imajo možnost izbrati tri desetletja: prvo in drugo v tem stoletju in zadnje v prejšnjem. »S starejšimi kot primerjamo, slabši smo,« pravi o rezultatih meritev gibalnih sposobnosti. Razlog za to je, kot pravi, ker so bili testi izvedeni pod drugačnimi pogoji. »Učenci so se včasih več gibali,« pravi in dodaja, da nima dobrega občutka glede tega, kaj bo s časom še naredila tehnologija.

»V šoli učencem pokažemo možnosti, jih nekaj naučimo, skušamo navdušiti, na njih pa je, da potem to tudi doma in med vrstniki razvijajo,« pravi. Športnovzgojnega kartona sicer, kot pravi, ne gre jemati dobesedno do najmanjše podrobnosti. »Meritve se izvajajo v različnih pogojih, nekdo lahko meri tako, drugi drugače. Ne gre za velike razlike, pa vendar so,« pravi. Predvsem pa meni, da bo bili rezultati meritev veliko boljši, če bi bilo to za oceno. »Vsaj polovica se jih zdaj ne potrudi tako, kot bi se lahko. Rezultati bi bili veliko boljši, če bi dali vse od sebe,« pravi.

REŠITVE

Po mnenju Fakultete za šport bi bila rešitev za izboljšanje gibalne sposobnosti otrok, ki je povezana tudi s sposobnostjo učenja, dodatna ura športa za vse otroke in mladostnike ter da bi učence na razredni stopnji poučevali skupaj razredni učitelji in učitelji športa. »Dve uri tedensko z vidika napredka pri športu ni dovolj, je veliko premalo,« se strinja tudi Srečko Dražumerič. Vendar pa imajo, kot pravi, učenci že zdaj v okviru izbirnih in neobveznih izbirnih vsebin dovolj možnosti za četrto oz. učenci zadnje triade za tretjo uro športa. »Koliko to izkoristijo, pa je druga stvar,« pravi.

Članek je bil objavljen v junijski tiskani številki Dolenjskega lista

Mojca Leskovšek Svete