Ta zanimivi pogovor (po končanem zaslišanju stranke v upravnem postopku) je potekal nekako takole:
– Lahko poveste, kdaj boste zdaj, ko ste dobili vse zahtevane dokumente, lahko izdali odločbo?
– Kmalu, samo še na nekaj odgovorov čakamo.
– Kakšnih odgovorov?
– Glede preverjanja nekaterih dokumentov.
– Kako, saj smo vam že vse predložili?
– Da, ste, ampak neoverjene kopije – mi pa moramo vse take kopije dokumentov preveriti pri tistih, ki so jih izdali!
– Čakajte – potem vam bomo pa namesto kopij prinesli originale!
– No, pa dajte!
Komentar lojalnega državljana: Pravilno – vse možne goljufije je vendar treba v kali zatreti! Samo v kakšni namišljeni državi pretežno poštenih ljudi bi njeni uradniki take kopije dokumentov preverjali samo takrat, kadar bi sumili na goljufijo – mi pa v taki državi ne živimo in zato je prav, da se raje preveri kar vsako zdravniško ali šolsko spričevalo, ali ni morda ponarejeno. Včasih izdajatelji teh spričeval res ne odgovorijo prav hitro in jih je treba še enkrat ali dvakrat opomniti – a kaj hočemo, drugače pač ne gre.
Komentar tej državi pod prste gledajočega državljana (podpisanega) je seveda nekoliko drugačen: da je gornji pogovor razkril, kako zlahka bi bilo možno predolge upravne postopke skrajševati – če bi bili uradniki in njihovi šefi za to zainteresirani, pa očitno niso. Med temeljnimi načeli upravnega postopka je sicer (v 7. členu Zakona o upravnem postopku – ZUP) zapisano, da morajo organi »pri postopanju in odločanju omogočiti strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice«, in da mora organ »skrbeti, da nevednost in neukost stranke in drugih udeležencev v postopku nista v škodo pravic, ki jim gredo po zakonu«, v 14. členu zakona pa, da je »postopek treba voditi hitro, s čim manjšimi stroški in čim manjšo zamudo za stranke in druge udeležence v postopku« – toda to so pač lepo zveneča temeljna načela, ki pa jih nihče ne jemlje prav zares.
Urad za kompliciranje preprostih stvari
A pustimo načela, bodimo praktični – kako bi bilo povsem praktično možno trajanje upravnih postopkov vsaj malo (včasih pa kar občutno) skrajšati?
Prvič: takoj odpraviti prakso (ali celo navodila uradnikom, če so zdaj res taka), da je treba vedno preverjati pristnost vseh neoverjenih dokumentov – pisati izdajateljem, čakati na njihove odgovore, pošiljati urgence itd. Če je zadeva jasna in ni nikakršnih razlogov za dvom, naj zadoščajo predložene kopije – stranka je na začetku postopka že bila opozorjena na posledice morebitnih neresničnih izjav ali dokazil.
Navsezadnje sme tudi policist na cesti koga legitimirati samo, če obstaja utemeljen razlog za to – če navedem tudi to primerjavo. Ali eno boljšo: celo v zakonu je napisano (ZUP je star in dober zakon, kakršne so včasih še znali pisati) v 177. členu takole: »Listini, sestavljeni v tujem jeziku, je treba predložiti tudi overjen prevod, če je to potrebno.« To je seveda eden od tistih členov, ki jih uradniki večinoma ne poznajo (ali nočejo poznati?) – in me ne gledajo prav prijazno, kadar jih spomnim nanj. »Če je to potrebno«!? Mnogi uradniki imajo pač raje, če jim ni treba razmišljati, ali je kaj potrebno ali ne.
Drugič: stranke bi bilo treba posebej opozoriti (in to na laikom razumljiv način, ne v birokratski latovščini), da lahko s predložitvijo originalnih dokumentov postopek skrajšajo, ker bo s tem odpadla morebitna potreba po preverjanju, ali so kopije dokumentov pristne.
Tretjič: predvsem mora biti v takem opozorilu stranki jasno napisano tudi to, da lahko stranka namesto izročitve originalnega dokumenta izroči samo kopijo, če pri tem organu predloži na vpogled original (in uradnik na kopiji označi, da je enaka originalu).
Zelo preprosto. A zakaj preprosto, če gre tudi po bolj zapletenih in dlje trajajočih poteh? Da vse birokracije tega sveta bolj ljubijo to drugo, je obče znano. (Še iz svojih dijaških let se spomnim, kako smo takrat mnoge birokratske institucije med seboj posmehljivo imenovali »Urad za kompliciranje preprostih stvari«. Ali smo se tega spomnili sami ali pa smo to prebrali v Pavlihi, sem pa že pozabil.)
Zgoraj predlagana drobna izboljšava seveda bistva problema predolgih in prekompliciranih upravnih postopkov ne bo rešila. Ker to ne greni življenja le neposredno prizadetim posameznikom, ampak postaja vse hujša ovira tudi za gospodarstvo, je reševanje tega problema seveda v rokah ministrstva za javno upravo, vlade in zakonodajalca. Mislim pa, da tu ne bodo zadoščale le parcialne izboljšave tega ali onega zakona, ampak bi bilo treba generalno spremeniti odnos do pretirano kazuistične zakonodaje, ki skuša vse najrazličnejše možne življenjske situacije vnaprej natančno urediti tako, da bi uradnik potem samo še »odkljukal«, ali je stranka izpolnila vseh sto (z zakonom in podzakonskimi predpisi) natančno predpisanih zahtev – in da mu pri tem ne bi bilo treba o ničemer samostojno odločiti na podlagi širše določenih zakonskih kriterijev. Taka kazuistična zakonodaja naj bi preprečevala samovoljo, pristranskost in podkupovanje uradnikov – v razumno urejeni pravni državi so zoper te nevarnosti na voljo bolj učinkovita sredstva, od svojega uradništva pa bi taka država morala pričakovati in zahtevati, da bo sposobno zakonito in razumno odločati tudi na podlagi bolj načelne zakonodaje, ne pa samo »odkljukavati« sto vnaprej natančno predpisanih pogojev, ob vsakem primeru, ki kakor koli odstopa od natančno vnaprej zamišljenih primerov, pa nemočno »zmrzniti«. Seveda pa ni dovolj od uradništva to samo zahtevati, ampak ga je treba izoblikovati tako, da bo to tudi zmoglo.
O tem problemu sem avgusta letos neko urgenco poslal v obravnavo tudi Varuhu človekovih pravic – kot pobudo za obravnavo širšega problema, celo dveh (citiram):
a) tega, da mnoge upravne enote v času vedno hujših zaostankov ne kažejo ne pripravljenosti ne sposobnosti, da bi v takih razmerah prioritetno reševale vsaj izjemne, najbolj akutne socialne in humanitarne primere, in
b) tega, da niso ne pripravljene ne sposobne (sistemsko pa je tudi to vprašanje povsem neurejeno) pri tistih primerih, katerih strokovna zahtevnost presega običajno rutinsko odločanje, dodeljevati take težje primere v odločanje za to ustrezno usposobljenim uradnikom – ali, če jih nimajo, poskrbeti za ustrezno strokovno pomoč.
Boljše plače za zahtevnejše primere
Treba bi bilo poiskati možne praktično izvedljive načine za reševanje navedenega problema, vključno z možnimi sistemskimi spremembami. Ena od njih bi bila morda lahko ta, da bi že v zakonu (in v podzakonskih predpisih) predvideli možnost, da se uradnikom zadeve dodeljujejo ob upoštevanju strokovne zahtevnosti posamezne zadeve, z bistveno boljšim plačevanjem tistih, ki bi prevzemali v delo zahtevnejše primere, morda tudi s temu prilagojeno sistemizacijo delovnih mest in pogojev za njihovo zasedbo, in na podobne načine.
Odziva doslej ni bilo. Sem pa pred dnevi ob listanju po knjigi zgodovinarja Andreja Rahtena o Antonu Korošcu videl, kako se je že pred skoraj sto leti (leta 1928) tega problema lotil Korošec kot takratni predsednik vlade in notranji minister: »… je Korošec upravnim organom naložil, da je treba hitreje zmanjševati zaostanke, ki so se nakopičili zlasti v Srbiji. Za malomarne uradnike je določil ostrejše sankcije, od premestitev do trimesečnega odvzema plače in celo ukinitve delovnega razmerja. Nasprotno je za marljive kolege določil posebne nagrade, v prihodnjem proračunu pa so bila predvidena nova delovna mesta za diplomirane pravnike.« (Andrej Rahten: Anton Korošec, Cankarjeva založba, 2022, str., 300). Zanimivo, kajne?
Za zgolj rutinsko »odkljukavanje« pri množici tipičnih upravnih primerov morda sicer tudi danes za uradnike zadošča že srednja izobrazba in izpit iz ZUP – za hitrejše (in predvsem bolj zakonito) reševanje težjih, netipičnih primerov pa brez dobrih (in dobro plačanih) pravnikov gotovo ne bo šlo.
