Še je upanje …

Potem je slišala, da je nekdo zavpil: »Alah je največji!« Močno je počilo. Njenega 14-letnega sina ni bilo več. Danes Milka živi v Mostarju, približno 70 kilometrov od vasi Trusina. Amer Delić je nekdanji pripadnik vojske BiH. Pravi, da mu je hudo, ko obiskuje kraje, v katerih so pripadniki vojske, ki ji je pripadal, zagrešili zločine: »Sram me je in počutim se odgovornega za nekaj, česar nisem storil.« Konec prejšnjega meseca se je v Trusini poklonil pobitim civilistom in vojakom v tej vasi. A ni bil sam. Tam je bil takrat tudi Mirko Zečević, pripadnik HVO, hrvaških oboroženih sil v sestavi BiH: »Prišel sem, da se poklonim žrtvam in podam roko sprave vsem. Da bi končno začeli normalno živeti …« Tudi Djoko Pupčević, vojni veteran vojske Republike Srbske, je bil konec maja v Trusini. Tako je rekel: »Obiskal sem veliko krajev trpljenja in povsod vidim nedolžne žrtve. Veste, vsi smo bili žrtve te vojne …« V Trusini je bila konec maja tudi Milka Drljo. Rekla je: »Odpustila sem, nisem pa pozabila.« Kakšna kozmična moč je v teh ljudeh, koliko solz je prejokala Milka in kaj je morala prestati, da je lahko to rekla. Še je upanje …