Znano je, da je bil Janko Messner izredno kritičen tako do nemške kot slovenske narodne skupnosti, zato tudi pri organizacijah koroških Slovencev ni bil priljubljen. Foto: Založba Drava
Znano je, da je bil Janko Messner izredno kritičen tako do nemške kot slovenske narodne skupnosti, zato tudi pri organizacijah koroških Slovencev ni bil priljubljen. Foto: Založba Drava

Pogled v njegovo zapuščino so pripravili njegovi vnukinji Elena Messner in Dana Rausch ter Tobias Zarfl. Ker so vsi trije vsak po svoje povezani z umetnostjo, je tudi rezultat njihovega dela intermedijska knjiga. Vnukinji sta v uvodu zapisali, da nista želeli v ospredje postavljati osebe Janka Mesnnerja, marveč sta – prav zato, da bi bili pravični do njegove literarno-politične zapuščine – “kot umetnici hoteli skupaj s kolegom Tobiasom Zarfljem v umetniški obliki oživiti razvejeno in razburljivo zgodovino njegovega dela, ki sta jo spoznali ob pregledu njegove zapuščine ... Že zaradi raznolikosti gradiva, pa tudi zaradi tematske intenzivnosti in politične eksplozivnosti Messnerjeve zapuščine so se zavedali, da bodo morali to zamisel realizirati intermedijsko, se pravi, da bodo to zahtevno zapuščino poskusili obravnavati na večplasten način”.

Solidarnost ob meji pomeni dinamiziranje, premikanje, dialogično odpiranje in prestopanje meje, vključuje pa tudi védenje, da je ta solidarnost v mnogih zgodovinskih trenutkih na Koroškem brutalno zadela ob meje, na primer v obliki preganjanja, zaničevanja in izgona koroških Slovencev med letoma 1938 in 1945 ali neizpolnjevanja manjšinskih pravic v povojni Avstriji.

iz knjige Solidarnost ob meji

Znano je, da je bil Janko Messner izredno kritičen tako do nemške kot slovenske narodne skupnosti, zato tudi pri organizacijah kroških Slovencev ni bil priljubljen. Rdeča nit njegovega angažiranja je bila usoda koroških Slovencev, še posebej v obdobju nacizma med letoma 1920 in 1945, ob množičnem izseljevanju, pa tudi po vojni. Marsikaj od njegovega delovanja nemško govorečim Korošcem ni znano, zato so s to "rekonstrukcijo" Messnerjevega dela, ki po besedah avtorjev “vključuje besedila, slike in filmske sekvence – ki so gibljive ali uprizorjene kot gibljive –, poskušali dinamično uprizoriti kolektivni spomin dvojezične regije, namenjena prav nemško govorečim. To obojim razkrivajo dokumentarni posnetki, intervjuji, odlomki amaterskih in igranih filmov, televizijska poročila, tiskano gradivo, rokopisi in še kaj. Vse to je mogoče prebrati in si ogledati z uporabo QR-kode. Avtorji so prepričani, da je takšna obravnava Messnerjeve zapuščine “v radikalnem nasprotju z desničarskimi konservativnimi mediji spomina, kot so tradicionalni muzeji dediščine, spomeniki in spominske plošče, ki povzročajo petrifikacijo, hromijo dinamizacijo kolektivnega spomina in zarisujejo – pogosto dolgoročno, 'nepremično' in nepremostljivo – mentalne meje tam, kjer jih ni bilo in jih ni. Solidarnost ob meji pomeni dinamiziranje, premikanje, dialogično odpiranje in prestopanje meje, vključuje pa tudi védenje, da je ta solidarnost v številnih zgodovinskih trenutkih na Koroškem brutalno zadela ob meje, na primer v obliki preganjanja, zaničevanja in izgona koroških Slovencev med letoma 1938 in 1945 ali neizpolnjevanja manjšinskih pravic v povojni Avstriji”.

Knjiga, katalog ali kakor že imenujemo zanimivo publikacijo Solidarität an der Grenze – Solidarnost ob meji na svojevrsten način osvetljuje in oživlja raznovrstno Messnerjevo delo. Spregledati je ne bodo mogli ne literarni zgodovinarji in zgodovinarji ne preučevalci manjšinskih vprašanj, navsezadnje tudi odnosov med državami. Uporniški Janko Messner bi bil s prikazom zapuščine svojega bogatega in vsestranskega dela vsekakor zadovoljen.

Iz oddaje S knjižnega trga.

Jančar, Jakob, Skušek, Messner