Za tiste, ki so šli skozi grozovitosti jugoslovanskih vojn v 90. letih, je ta slika jasna in znana. Sama sem ena od njih. Rojena Sarajevčanka sem bila priča, kako nacionalistični diskurz indoktrinira ljudi. Vojne v 90. letih so bile neposredna posledica javnega diskurza, ki je uvedel pripoved Mi proti Njim, kar je pripeljalo do razčlovečenja Drugega in potiskanja nasprotnikov vojne na obrobje.
Na žalost se zdi, da nas preteklost ni ničesar naučila. Medtem ko politiki sledijo enakim scenarijem, ki so pred tremi desetletji pripeljali do vojne, današnja retorika postaja še bolj groba, s tem da žali ter zlorablja etnično pripadnost in verska občutja za ustvarjanje eksplozivnega vzdušja.
Besede so pomembne. Besede so vezivno tkivo kolektivnega življenja in nerazumevanje tega, kakšen vpliv lahko ima na ljudi eksplozivna retorika v določenih situacijah in kako rušilen učinek ima lahko na življenje, lahko privede do težkih in nevarnih situacij. Državljani Bosne in Hercegovine danes ponovno živijo v strahu pred konfliktom.
Države članice Sveta Evrope ne smejo podcenjevati nevarnosti, ki jo prinaša takšna situacija. Zdaj je čas, da se pokaže enotnost pri varovanju in zavzemanju za človekove pravice, demokracijo in pravno državo v Bosni in Hercegovini. Zdaj je čas, da se prizadeva za zmanjšanju napetosti, tako da se bolje uporablja multilateralni dialog, sodelovanje in orodja koordinacije, ki jih omogočajo mednarodne organizacije. Za začetek bi bilo treba hitro zagotoviti veljavnost štirih temeljnih načel.
Najprej je treba iz ustave Bosne in Hercegovine in volilnega zakona odstraniti diskriminatorne značilnosti, tako da bosta postala inkluzivna. Evropsko sodišče za človekove pravice je pred dvanajstimi leti sprejelo sodbo v zadevi Sejdić in Finci, po kateri sta ustava in volilni sistem, ki temeljita na etnični pripadnosti, diskriminirajoča. Izvršitev te in drugih sodb (Zornić, Šlaku in Pilav), ki se ukvarjajo s temi vprašanji, zahteva odpravo vseh vrst diskriminacije glede vprašanja pravice do svobodnih volitev. Nujno je, da se spremeni ustavni sistem, ki predolgo temelji na vztrajanju pri etničnih delitvah in diskriminirajočem statusu quo.
Potem je treba, kot drugo, nujno ustaviti govor sovraštva, zanikanja genocida in poveličevanje vojnih zločincev. Namesto vojnohujskaške propagande, usmerjene k delitvam, bi si morali politiki v BiH in celotni regiji prizadevati za to, da se izboljšajo medetnični odnosi in da se zagotovijo enake pravice za vse državljane. Civilno družbo in njeno pogumno delovanje, s katerim kaže na probleme v družbi, je treba zaščititi in ne zatirati. Treba je nadaljevati delovanje za soočanje s hudimi kršitvami človekovih pravic iz preteklosti, kar vključuje iskanje pogrešanih oseb, odgovornost pri iskanju resnice ter izgradnjo izobraževalnega sistema in učnih načrtov, ki spodbujajo medsebojno razumevanje in spravo. Bosna in Hercegovina tega ne more storiti sama. Sosednje države, tako posamično kot v okviru mednarodnih organizacij, morajo dajati podporo pobudam, ki delujejo v smeri doseganja teh ciljev, in se izogibati vsemu, kar bi lahko ogrozilo njihovo uresničitev.
Na tretjem mestu bi bilo treba hitro nekaj storiti za izboljšanje kakovosti življenja in zmanjševanje socialne neenakosti, ki jo je še povečala pandemija koronavirusa. V tem smislu bi bilo treba več napora vložiti v institucionalne in gospodarske reforme, med drugim omogočiti neodvisno in učinkovito delovanje pravosodnih organov, pa tudi boj proti korupciji in njenim negativnim posledicam na področju človekovih pravic.
Na koncu pa bi morali mediji igrati pozitivno vlogo s tem, da poročajo etično in da se izogibajo temu, da bi postali sredstvo za delovanje dobro organizirane vojne mašinerije, kot se je to dogajalo v preteklosti. Svobodni mediji so eden od stebrov demokracije, saj zagotavljajo odgovornost, razkrivajo kršenje človekovih pravic in preprečujejo razpihovanje sovraštva in nasilja. Vlade imajo dolžnost, da zagotovijo varnost in neodvisnost novinarjev, a medijski akterji morajo nastopati profesionalno in služiti javnemu dobremu, ne pa političnim interesom, ki spodbujajo delitve.
Napetosti, ki se krepijo v Bosni in Hercegovini, so resnična grožnja za stabilnost te države, regije in vse evropske celine. Njihovo zmanjševanje in zagotovitev zaščite človekovih pravic bi morala biti prva izmed prednostnih nalog.
Dunja Mijatović je komisarka Sveta Evrope za človekove pravice.