Na osrednji proslavi ob občinskem prazniku v Cerkvenjaku je priznanje župana prejel 85-letni Ludvik Kramberger, in sicer, kot je zapisno v obrazložitvi, za dolgoletno aktivno spremljanje in poročanje o dogodkih v občini Cerkvenjak. Ludvika, ki je brat  leta 1992 v Jurovskem Dolu ustreljenega Ivana Krambergerja, fotoaparat spremlja že vrsto let, lahko bi dejali, da je postal njegov zaščitni znak. Kot pravi v svoji knjigi Moje poti življenja, se že vrsto let v časopisih in revijah oglaša s skromnimi prispevki, ki jih je pisal ročno in jih v uredništva pošiljal po pošti, tam pa so jih prepisovale strojepiske. “Ker sem se ljubiteljsko ukvarjal s fotografijo, sem dogodke opremljal s fotografijami, tedaj črno belimi, ki sem jih izdeloval sam. V šali sem vedno dejal, da se v tekstu lahko zmotim, bog ne daj, celo zlažem, fotografija, posebno, ko še ni bilo elektronskih, pa se ne laže”. Dodaja, da se je dolgo obdržal med amaterskimi dopisniki, lansko leto je minilo natanko 50 let, odkar je bil objavljen njegov prvi časopisni prispevek.

Na vprašanje, kako vse to zmore še pri teh letih, odgovori: “To zahtevajo moji zvesti bralci, ki pohvalijo prispevke in si želijo, da še kaj napišem. Ker pišem prispevke in intervjuje o življenju ljudi domačega okolja, jih še posebej radi berejo. Dobivam pa pohvale iz širšega območja Slovenije in sveta. Hvaležen sem urednikom za objavljene prispevke, še najbolj pa sem hvaležen bralcem, brez katerih mojega sporočanja v časopisih in drugih medijih ne bi bilo.”

Ludvikov oče je celo izdelal letalo

Ludvik se je rodil 19. avgusta leta 1937 v Ženjaku pri Benediktu v 11-članski viničarski družini, in sicer kot deveti otrok. Njegova mama Jožefa je kot begunka prve svetovne vojne prišla s Krasa v Ženjak, kamor jo je pripeljal kmet Strmšek, ki je na svoji kmetiji iskal delovno silo. 26-letna se je poročila s Francem Krambergerjem, po poroki pa sta se naselila v le nekaj sto metrov oddaljeni Strmškovi viničariji. Ludvik se je rodil na dan, ko je godoval Ljudevit, odkoder tudi njegovo ime, tako pa je bilo ime tudi očetovemu bratu. In kako se Ludvik spominja očeta, ki je, najbrž tudi zato, ker je bil strastni kadilec, zbolel za rakom na pljučih? “Kljub vsakodnevnemu delu na šteri je našel čas za družbeno delo. Kot muzikant, igral je frajtonarico, je zabaval številne druščine, izdeloval je lutke iz lesa, igral v prosvetno kulturnih društvih, bil je tudi gasilec in graditelj prvega gasilskega doma v Negovi.” Marsikdo pa ne ve, da je Franc Kramberger ponoči izdeloval letalo. Bilo je v celoti leseno, le krila so bila prevlečena z impregniranim platnom. Propeler se je poganjal z nogami, podobno kot kolo. Žal pa je bil njegov prvi polet tudi zadnji. Poletel je z manjše vzpetine pred hišo in že po nekaj sto metrih padel na Špinglarjevo njivo, na kateri je rasla koruza. Razočaran in na srečo z le nekaj praskami in podplutbami je pospravil dele letala.

Rojstna hiša v Ženjaku

Ludvik Kramberger je bil viničarski otrok le eno leto, saj se je družina kmalu preselila v novo hišo v Negovi. S sestro Poldiko sta bila edina oproščena služenja pri kmetih, morda tudi zato, ker je bil Ludvik med fanti najmlajši, sprva pa so celo predvidevali, da bo župnik. “A se to ni zgodilo, sem pa že pri 12 letih odšel z očetom na štero, kjer sem mu pomagal pri izdelavi košev iz šibja. Sicer pa sem z bratom Ivanom do konca vojne v Negovi obiskoval nemško šolo, po vojni pa smo v slovenski šoli pred začetkom pouka molili očenaš in imeli v razredu tudi verouk. Sam sem bil v tistem času ministrant in za to mesečno dobival 12 tedanjih kovinskih dinarjev.”

Izučil se je za kovača

Po končani osnovni šoli je hodil od mojstra do mojstra in skal mesto vajenca. Želel je biti mehanik, a sta tedanja radgonska mehanika že imela vajence, zato je poskušal srečo pri kovačih. “Iz zagate neuspešnega iskanja kovaškega vajenca me je, ob naključnem obisku, rešil nekdanji sošolec, tri leta starejši, Janez Bratuša, ki se je kovaškega poklica učil pri kovaču Francu Strajnšaku v Oseku. Vedel je, da iščem kovaškega mojstra, ki bi me sprejel za vajenca. Kovaškega vajenca je takrat iskala znana kovačija Lovrenca Horvata v Pernici pri Mariboru.” V omenjeni kovačiji se je Ludvik učil za kovača v letih 1953 – 1956, še prej pa se je pri očetu priučil za pokrivača slamnatih streh pletarja košev, zidarja, pleskarja, vrvarja in sodarja. Ko je osvojil kovaški poklic, je hitro dobil delo v Tovarni železniških vozil Maribor, vendar se je zaradi težaškega dela in nizke plače, v tovarni so namreč obnavljali  in izdelovali parne kotle za tovarne, lokomotive in lokomobile, vpisal na Srednjo tehnično šolo za odrasle Maribor, ki jo je po treh letih zaključil z maturo in diplomo.

Ves čas je sanjal o lastni hiši

V tistem času je bival v različnih stanovanjih kot podnajemnik in ob posredovanju sestre Jožice spoznal bodočo ženo Marijo, zaposleno v Tovarni pohištva na Pobrežju. 14. aprila leta 1962 sta se poročila, istega leta se jima je rodil sin Valentin, ki so ga klicali Zdravko. Naslednje leto se je družina iz mrzle podnajemniške sobe preselila v njihovo prvo stanovanje v bloku. “V stanovanju sem se velikokrat spomnil očetovih besed, da je boljše gledati skozi eno svoje okno kot skozi pet viničarskih, k temu pa sem dodal, da je boljše gledati skozi okno svojega stanovanja kot skozi okno podnajemniškega.” Po Valentinu se jima je leta 1971 rodila še hčerka Metka, danes pa imata že vnukinje Iris, ki je doktorirala na univerzi v Oxfordu, Uno (dijakinja Prve gimnazije) in Emmo (obiskuje 9. razred Waldorfske šole Maribor) ter pravnuka Magnusa Tiberiusa, ki živi v Oxfordu. Ludvik se je sicer v preteklosti že trikrat mudil v Angliji pri zetovih starših, zdaj, v jeseni življenja, pa se zaradi zdravstvenih razlogov ne odloča za daljša potovanja.

Ker je naš sogovornik ves čas sanjal o lastni hiši, se je v želji po boljšem zaslužku odpravil na delo v Nemčijo. Zaposlitev v Duisburgu mu je priskrbel brat Ivan, ki je že bil zaposlen v tamkajšnji tovarni. V 13 mesecih dela v tovarni  je privarčeval denar za nakup hiše in zemljišča v Kunovi pri Negovi. Bili so prvi v kraju s televizorjem, imeli so tudi avto Zastava 750 in svoj vodovod. Medtem ko je Ludvikova žena obdelovala zemljo, skrbela za hišo in živino, je bil sam pet let zaposlen v invalidskem podjetju Bodočnost, po prekinitvi delovnega razmerja pa si je v domačem kraju zgradil kovaško delavnico, v kateri je pet let opravljal kovaško obrt za okoliške kmetovalce. Z elektro varilnim aparatom, drugi kovači v okolici ga še niso imeli, je opravljal zahtevnejša kovaška dela, nudil pa je tudi usluge varjenja. “Za varjenje je praviloma poskrbela moja žena. Bila je namreč odlična varilka z bogatimi delovnimi izkušnjami, pridobljenimi v Tovarni železniških vozil Boris Kidrič v Mariboru. Ljudje so bili začudeni nad njenim početjem.”

Po operaciji hrbtenice in zaradi vse manjšega zanimanja za kovaško delo, se je Ludvik leta 1969 zaposlil v Tovarni anten, kablov in profesionalne tehnike Elrad v Gornji Radgoni. Hišo v Kunovi sta z ženo prodala in dobila začasno stanovanje v hišici na Tratah v Gornji Radgoni. Ker je bila hiša poplavljena in posledično vlažna, je družina na Šlebingerjevem bregu kupila zemljišče in na njem postavila montažno hišo, v kateri Ludvik in Marija živita še danes. Ob hiši so zasadili različno sadno drevje (češnje, višnje, marelice, slive, hruške, jablane, kaki, …) in vinsko trto. “To je moje delo, sam skrbim za drevesa, ki jih tudi cepim, in za vinsko trto. Zelenjavni vrt pa je v domeni žene, ki ima v in zunaj hiše ogromno rož.” Sicer pa Ludvik izdeluje tudi očenaše večjih dimenzij, ki so primerni kot okras na zidovih. Gotovo jih je izdelal okoli 1.200, večino jih je podaril. “Ob zlati poroki slavljencema namesto vina vedno podarim očenaš.”

Prvi časopisni prispevek je objavil leta 1971 v tedanjem Nedeljskem dnevniku

Ludvik je svoj prvi časopisni prispevek objavil leta 1971 v tedanjem Nedeljskem dnevniku, napisal pa ga je v zdravilišču Laško, kjer je bil na rehabilitaciji po operaciji hrbtenice. Takrat je uredniku rubrike Hopla, oprostite pisal o Palominem toaletnem papirju z luknjami. Napisal je približno takole: “Pozdravlja te bralec iz Kunove pri Negovi. Pošiljam vam nekaj vzorcev toaletnega papirja Paloma, poskušajte ga uporabiti in videli boste, kaj se bo zgodilo. Meni se je.” Odgovor, ki je sledil, se je glasil: “Hvala, da mi niste poslali tistega, ki ste ga že uporabili.”

Naslednji prispevek je bil o raboti v Kunovi, objavljen je bil v Vestniku. Na prvi strani Večera je bil objavljen njegov članek “Elrad izvozil v Irak 4 milijone metrov TV kabla”, kar je bil za novinarja amaterja velik uspeh. Sicer pa so bili njegovi članki objavljeni v Slovenskih novicah, Večeru, Delu, Ljubljanskem dnevniku, Vestniku, Ptujskem tedniku, Celjskem tedniku, Kranjskem glasu, Dolenjskem listu, Kmečkem glasu, Družini in revijah Stop, Obrtnik, Delavec, Čebelar, Jana, Naša žena, Gasilski vestnik, As, 7D, Vzajemnost in Vzajemna ter drugih. Nikoli pa ni pisal političnih člankov. Po osamosvojitvi Slovenije sta njegove prispevke objavljala še časopisa Slovenec in Republika, v lokalnem časopisu Prepih pa je bilo objavljenih 5854 njegovih prispevkov. Dolga leta je bil stalni dopisnik priljubljenega časopisa Domače novice, še danes pa prispevke objavlja v občinskih glasilih občin Sveti Andraž, Cerkvenjak, Duplek in Juršinci. Novice so objavljali tudi na radiu Ljubljana, Maribor, Murski val, Maxi in Slovenske gorice.

“Pišem vedno manj; z leti se pač umsko in fizično utrudimo, vse manj pa časopisi objavljajo članke amaterskih dopisnikov. Za objavljene članke se honorar izplačuje v “vatikanski valuti” ali “bog lonaj”. Danes si s honorarji ne pokrijem stroškov bencina, kljub vsemu pa še vedno kaj napišem.” Njegov najboljši honorirani stavek se je glasil: “Najlepše so obuti tisti, ki se obuvajo na račun bosih.” To je Ludvikov aforizem, ki je bil leta 1995, med 53 sodelujočimi, nagrajen s prvo nagrado v znesku 1500 nemških mark. “Če bi za vse napisane stavke v 46 letih prejel takšen honorar, bi bil danes milijonar. Pa nisem. Sem pa srečen!”

V dveh filmih je igral župnika

Ludvik Kramberger pa je sodeloval tudi pri snemanju filmov. Kot statist je odigral vlogo župnika v farni cerkvi na snemanju filma o ustanovitelju Rdečega križa, vlogo župnika pa je odigral tudi v filmu Petelinji zajtrk, ki so ga snemali tudi v Gornji Radgoni. Kot župnik je opravil pogrebni obred ustreljenega Gajaša na zgornjem delu radgonskega pokopališča.

Najbolj je vesel, da je lahko na domačem pragu fotografiral dr. Antona Trstenjaka

Na vprašanje, ali ima še kakšno skrito, neuresničeno željo, Kramberger odgovarja: “Skrite želje nimam, saj sem že krepko v jeseni življenja. Zadovoljen sem s tem, kar sem dosegel. Veselim se dela okoli hiše, prav tako obiskov svojih bližnjih in najdražjih. Z ženo imava mirno in srečno življenje, vedno znova pa sva vesela obiskov.”

Ker je fotoaparat njegova ljubica, je na mestu vprašanje, na katero fotografijo je najbolj ponosen. “Ne na fotografijo kot tako, ampak na to, da sem lahko na domačem pragu fotografiral dr. Antona Trstenjaka,  pri katerem sem pred mnogimi leti ministriral.” Sicer ima doma na desettisoče fotografij, od katerih jih je pet tisoč tiskanih, ostale so v elektronski obliki. “Papirnata fotografija je trajnejša kot elektronska,” še pravi Ludvik in doda, da mu zdravje, glede na njegova leta, še dobro služi.

Ludvik Kramberger z dr. Antonom Trstenjakom

Od enajstih Krambergerjevih otrok živijo le še trije. Ob Ludviku njegov brat Jože, rojen leta 1930, zdaj živi v Negovi, in sestra Anica, rojena leta 1943, živi pa v Kranju. Ob koncu Ludvik pove, da je z izdajo knjige Moje poti življenja uresničil dolgoletno željo po zahvali očetu, ki mu je dal veliko znanja in delovnih navad, kar mu je v življenju še kako koristilo. V knjigi so številni očetovi zapisi, med drugim tudi ta: “Oče, mati so nam mrli, od doma vrata so zaprli, tujec tamkaj zdaj prebiva in na nas se ne ozira …”