Joco Žnidaršič, starosta slovenskih fotografov in legenda slovenskega fotoreporterstva, je v svoj objektiv več kot pol stoletja lovil tako prelomne zgodovinske trenutke kakor pomenljive podobe vsakdanjega življenja; poseben dokumentarni pomen imajo njegove fotografije dogodkov, kakor so bili afera JBTZ, velika zborovanja na Kongresnem trgu ter Trgu republike, zadnja konferenca gibanja neuvrščenih pred razpadom Jugoslavije, pa prve demokratične in večstrankarske volitve, izvedba plebiscita, rojstvo samostojne države, vojna za obrambo samostojnosti ter pogajanja na Brionih, ki so sledila – a tudi prizori uspehov slovenskih športnikov in kulturnih ustvarjalcev ter nekatere ikonične podobe, ki so postale del skupnega spomina.
Med slednje vsekakor spadajo fotografije, na katerih je na Triglavu dva tedna pred razglasitvijo slovenske državnosti prvič zaplapolala slovenska zastava – prizor, namenjen objavi dan pred dokončnim rojstvom nove države, si je zamislil prav Žnidaršič, ki se je navdihoval pri fotografiji postavljanja ameriške zastave na otoku Iwo Jima med drugo svetovno vojno, načrt pa ob pomoči politikov, policijskega helikopterja ter skupine gorskih reševalcev tudi uresničil. Takšna domiselnost, združena s strastjo, tehničnim znanjem ter posebnim čutom za pomensko izraznost podobe, ga je tudi delala tako velikega; sam je k temu skromno prišteval tudi srečo. »Biti moraš v pravem trenutku na pravem mestu,« je jedrnato komentiral lani ob razstavi izbora svojih fotografij Leta preloma v Cankarjevem domu, s katero so počastili 30. obletnico osamosvojitve. In njemu je to uspevalo več desetletij – pa ne zgolj zato, ker je imel fotografijo ves čas v mislih, kot je povedal nekoč, temveč tudi zato, ker mu za tisti »pravi« posnetek ni bilo žal ne truda ne časa.
Dolga vrsta monografij
Žnidaršič se je še v času študija na medicinski fakulteti začel ukvarjati z reportažno in umetniško fotografijo, ki se jima je kmalu tudi popolnoma posvetil. Kot fotoreporter je delal pri Študentski tribuni, tedniku TT in Tovarišu, od leta 1974 do upokojitve pa je bil urednik fotografije na Delu, kjer je odigral pomembno vlogo pri razvijanju vizualne občutljivosti na področju novinarstva ter uvajal visoka merila pri fotografskih prispevkih. Poleg novinarskega oziroma fotoreporterskega dela za časnike in revije pa je – pogosto v sodelovanju z uglednimi pisci, kot na primer Matjažem Kmeclom, Cirilom Zlobcem ali Željkom Kozincem – ustvaril vrsto fotomonografij, ki so mu prinesle sloves enega najvidnejših slovenskih umetniških ter reporterskih fotografov; med njimi so bile tiste o Ljubljani, Bohinju, slovenskih vinogradih, golfu, lipicancih ... Poleg teh je zasnoval in uredil še približno dvajset drugih monografskih izdaj, med drugim o Planici ali vojni za Slovenijo, v katere je ravno tako prispeval svoje fotografije.
Joco Žnidaršič je bil mednarodni mojster umetniške fotografije (EFIAP), prejel je več kot 50 domačih in tujih nagrad ali priznanj, med njimi nagrado Prešernovega sklada, Župančičevo nagrado ter Puharjevo plaketo za življenjsko delo, bil pa je tudi prvi (in nekaj desetletij edini) slovenski prejemnik prestižne nagrade world press photo. Leta 2009 je bil odlikovan z zlatim redom za zasluge za življenjsko delo na fotografskem področju in za velik prispevek k prepoznavnosti Slovenije, leta 2017 pa je prejel še red za zasluge kot soavtor akcije Slovenija, moja dežela.
