Dve opombi sta potrebni ob javno objavljenem komentarju letošnjih meritev telesne sposobnosti šolarjev. Prvič, empirične ugotovitve prepričljivo dokazujejo, da spletni pouk športne vzgoje ni bil uspešen, čeprav so nekateri (menda tudi ministrica za izobraževanje in šport) trdili prav obratno. In drugič, potreben je poglobljen razmislek z resnim zadržkom o napovedanih dolgoročnih »alarmantnih posledicah«, ki jih širijo skrbniki ŠVK in javni mediji (Dnevnik, 24. maja). Zdi se, da je vsaka histerija odveč. Zaradi povprečnega 18-odstotnega zmanjšanja telesnih zmogljivosti (predvsem na račun vzdržljivosti in gibalne koordinacije) giboslovci kar povprek posplošeno napovedujejo, da je (v populaciji?) »za približno (?) 10 do 15 odstotkov upadla hitrost centralnega živčnega sistema, to pa pomeni, da današnji otroci (vsi?, op. S. K.) počasneje dojemajo učno snov, berejo in pišejo. Glede na to bodo imeli pri izpolnjevanju testnih nalog težave in bodo verjetno (?) njihove ocene letos slabše ali celo med najslabšimi doslej, saj ne bodo mogli rešiti vseh nalog v omejenem času.« Poleg tega upravljalci ŠVK posplošeno napovedujejo, da »bodo zaradi upada telesne zmogljivosti otrok in mladostnikov velike posledice za celotno družbo (!) in ne samo za posameznika … Poleg tega, da bodo otroci in mladostniki manj učno zmogljivi, bodo v odrasli dobi manj produktivni in bodo pogosteje obolevali. S tem bo zdravstveni sistem še bolj obremenjen, posledice pa bodo dolgoročno vplivale na vso družbo …«'. Halo! Zaradi statistično ugotovljene povprečno 18 odstotkov upadle telesne zmogljivosti slovenskih šolarjev torej nekateri kineziologi kar (posplošeno) napovedujejo 'nacionalno katastrofo'. Očitno so nekateri raziskovalci gibalnih sposobnosti zašli na področje vedeževanja.
ŠVK namreč ne napoveduje dolgoročnih »alarmantnih posledic« za celotno družbo. Na srečo nimamo znanstvenih dokazov, ki bi potrjevali napovedane 'alarmantne posledice' (čeprav je res, da nimamo niti znanstvenih dokazov, ki bi ovrgli srhljive napovedi). Dokler pa za napovedovanje različnih 'alarmantnih posledic' zgolj zaradi povprečnega 18-odstotnega upada telesnih zmogljivosti šolarjev nimamo veljavnega (validnega) znanstvenega potrdila, je takšne napovedi šteti za dogmatične, ideološke in demagoške izjave, ki so v resnici antipod (nasprotje) znanosti. Povprečen upad telesne zmogljivosti (nekaterih šolarjev!) razglašati za prihodnjo (splošno) narodno katastrofo, je demagogija (lažne trditve za dosego lastnih ciljev) brez primere. Posebno skrb nekaterih kineziologov »zbuja delež gibalno neučinkovitih otrok, ki še vedno presega delež vrhunsko gibalno učinkovitih«. Pojem gibalno neučinkovit otrok mi pri sorazmerno zdravi (normalni) populaciji ni znan. Tudi v ustreznem strokovnem slovstvu ga ne najdem. Otroci so lahko manj, bolj ali vrhunsko učinkoviti v različnih gibalnih sposobnostih (moč, hitrost, gibalna skladnost, gibalna natančnost, ravnotežje), kar nam nazorno pokaže konkretna Gaussova krivulja normalne razporejenosti različnih sposobnosti v populaciji. Očitno je pojem gibalno neučinkovit otrok nastal za potrebe demagogije in ideologije.
Spominjam se šolanja med zadnjo svetovno vojno. Takratna telesna vzgoja, kolikor jo je sploh bilo, je bila pomanjkljiva, nestrokovna, največkrat so jo vodili učitelji s sokolskim telovadnim tečajem. Tudi ŠVK še ni bilo. Kljub temu so bili v odraslem življenju nekateri sošolci nadpovprečno uspešni v različnih poklicih. Zagotovo ne zaradi izjemne gibalne učinkovitosti, ki jo takrat tudi nihče ni meril. Tudi v zgodovini beležimo celo vrsto nadpovprečno uspešnih razumnikov vseh vrst, ki jim nihče ni preverjal telesne zmogljivosti. Za črnoglede posplošene alarmantne napovedi je poleg upadle telesne zmogljivosti potrebno še marsikaj drugega.
Dvom v posplošeno napovedovanje 'alarmantnih posledic' zaradi upada telesnih sposobnosti je v prvi vrsti razumeti kot upor proti lahkotnemu dogmatizmu in demagogiji, ki včasih nedopustno obvladujeta skrb za telesni razvoj šolarjev. Še vedno velja ugotovitev, da država to področje zanemarja. Športni pedagogi še vedno pričakujemo, da pristojni državni organi (zlasti ministrstvo za šolstvo s pristojnim direktoratom) poskrbijo za udejanjanje sodobne šolske športne vzgoje, ki jo priporoča tudi Svet Evrope. Eno temeljnih priporočil je: vsak dan ura organizirane športne dejavnosti. Pa ne zaradi 'alarmantnih posledic', ki jih napovedujejo nekateri športni demagogi in ideologi, ampak zato, ker se pričakuje, da šola poskrbi za skladen umski in telesni razvoj odraščajoče mladine
.
Silvo Kristan, športni pedagog, Podkoren
