Kam z ženskami? Za štedilnik
Pred dobrim tednom smo počastili mednarodni dan žensk in deklet v znanosti. Kakšnih glasnih in ropotajočih praznovanj ni bilo. Nekaj objav na twitterju, peščica pozivov na facebooku, kako pomembno je vključevati ženske v vse družbene sfere, in dan je minil. Mi pa še danes ne gre iz misli hudomušna, a še kako povedna risba, ki jo je na enem od družbenih omrežij objavila dr. Katriona O'Sullivan, predavateljica digitalnih veščin na univerzi v Maynoothu na Irskem.
Na risbi oče hčerki ponuja rožnato pentljo za lase. Mala ga vzhičeno vpraša, kaj je to. On ji odgovori: »Nekaj, kar po navadi nosite punce, ko počnete svoje dekliške stvari.« Deklica vzame pentljo in si jo zaveže pod brado ter se z rožnatim metuljčkom usede za mikroskop.
Morda bo kdo rekel, da podoba ne odseva realnosti, ampak – je res ne? Se morajo ženske znanstvenice oziroma strokovnjakinje še vedno boriti za enakovreden položaj z moškimi kolegi? Odgovor je žal – da. Kljub znanju, ki ga premorejo, izkušnjam, trudu in motivaciji jim nič ni podarjeno, kvečjemu nasprotno. Pa ne gre le za višino plače in spoštovanje – največja težava je predstava, kaj dandanašnji ženska je in kakšna je njena vloga.
Če sledite javnemu diskurzu, ki ga pogosto uporabljajo politični akterji, potem lahko zaslutite, kam piha njihova sapa. Pred kratkim je buren odziv javnosti sprožila odločitev vlade, da energetski vavčer prejmejo vse velike družine. Tiste s štirimi in več otroki celo še dodatnih 50 evrov. Ko so bili mnogi upravičeno ogorčeni nad tem, da bodo finančno pomoč prejeli tudi nekateri ministri, ki so »pridno delali otroke«, jim je njihov kolega Jernej Vrtovec stopil v bran, rekoč: »Če ima naš minister Janez Cigler Kralj štiri otroke, gre za zelo plemenito dejanje, za doprinos celotni družbi in častivredno.«
Od diplomiranega teologa, ki zvesto sledi diskurzu katoliške cerkve, da je družina nekaj najbolj svetega, bi takšne besede sicer pričakovala. Bolj kot to me je negativno presenetila njegova nezmožnost, da se spusti na realna tla in vsaj poskuša stopiti v čevlje vseh tistih, ki bodisi ne morejo bodisi ne želijo imeti otrok. V čevlje istospolnih partnerjev, pa v čevlje samskih žensk in moških.
Že nekajkrat je snovalcem aktualnih politik zdrsnilo pri tem, da bi se vsaj pretvarjali, kako delujejo v dobro čisto vseh državljanov in državljank. A se ob vtikanju v oddajo o abortusu, nenehnem poudarjanju pomena družine, otrok, torej posrednem siljenju k nečemu, kar bi morala biti zgolj in samo odločitev vsake posameznice oziroma posameznika, zdi, da je to v tej čudni slovenski realnosti vedno manj osebna odločitev in vedno pogosteje zbujanje slabe vesti. Ženska brez otrok po mnenju sedanje oblasti očitno ni dovolj doprinesla družbi, da bi upravičila svoj obstoj.
V supervolilnem letu bo še kako pomembno, kdaj, na kakšen način in če sploh se bo slišal ženski glas. Kako bodo kandidatke znale oziroma si upale stopiti drugim ženskam v bran. Če bomo namreč kar mirno in vdano v usodo čakali, da se položaj žensk v družbi uredi sam od sebe, je najbolje, da res vse spokamo za šivalni stroj in mikrofon v dobesednem in prenesenem pomenu prepustimo moškim.
Od ministric v sedanjem kabinetu ni bilo bog ve kaj. Enega najpomembnejših resorjev, šolskega, je v času epidemije koronavirusa vodila ministrica, ki je delovala bolj ali manj po nareku svojih moških kolegov. Pri njej ni bilo videti ne poguma ne želje stopiti v bran vsaj najranljivejšim, kaj šele drugim.
Srčno upam in si želim, da bi se kandidatke za kateri koli položaj že predstavile jasno, glasno in predvsem – z vsebino. In to ne zgolj na twitterju, kjer se zapis pozabi že po nekaj minutah. Želim si tudi, da bi jih novinarji in novinarke ocenjevali zgolj na podlagi njihovega dela oziroma rezultatov in ne po tem, kakšne salonarje nosijo.
