DL: Portret tedna - Irena Čengija Peterlin

25.10.2023 | 14:40

Če je Irena Čengija Peterlin z odločitvijo, da ne bo več ravnateljica OŠ Frana Metelka Škocjan, presenetila svoje sodelavce, kolege, občane in še koga, sebe ni. Ta odločitev je v njej zorela že nekaj časa, in čeprav ni bilo lahko po 13 letih in pol ravnateljevanja sredi tretjega mandata povleči take poteze, je to storila. Z novim šolskim letom ostaja v škocjanski šoli kot defektologinja.

»Ko sem začutila, da sem izpolnila vse, kar sem si zadala ob začetku ravnateljevanja – izboljšanje odnosov v kolektivu, ki je res zelo delaven in v katerem smo delovali enotno in povezano; še večja povezanost s krajem, kar je v manjših občinah še kako pomembno; in dobro sodelovanje z vrtcem –, je bila sprememba prava poteza,« opisuje odločitev Irena Čengija Peterlin, Novomeščanka, ki si je z družino v času ravnateljevanja v škocjanski občini tam tudi zgradila nov dom in postala njihova občanka.

Ponosna je na delo z romskimi otroki, ki jih je v šoli približno četrtina vseh šolarjev. »Veliko je bilo v zadnjih letih storjenega glede njihovega izobraževanja, obisk pouka se je zelo povečal in s tem učna uspešnost. Niso več tako redki, ki končajo osnovno šolo in se vpišejo v katero poklicno šolo,« pripoveduje sogovornica.

Poleg truda za izobraževanje in mnogih projektov, v katerih je škocjanska šola delovala, ne gre izpustiti tudi gradenj in prostorskih pridobitev, ki so ravnateljici vzele veliko dodatnega časa in energije. Sem sodijo ureditev vrtca Radovednež na Bučki, nadgraditev vrtca pri škocjanski šoli, večkratno organiziranje predšolskega varstva v župnijskem domu zaradi prostorske stiske, ureditev šolskega igrišča, vsakoletne obnove in vzdrževalna dela. Sogovornica se spomni, da so čisto na začetku kupili tudi nov kombi za šolske prevoze, pomembno pa je še, da so uredili prehrano iz šole za starejše občane, kar je redek primer v lokalnih skupnostih.

Irena Čengija Peterlin na svojo ravnateljsko izkušnjo gleda zelo pozitivno, čeprav je jasno, da je vodenje šole in vrtca odgovorno, naporno in težko delo in se služba doma ni končala. »Ravnateljevanje daje vsak dan veliko priložnosti za učenje in predvsem za osebnostno rast, za kar sem zelo hvaležna. Zagotovo zdaj na zadeve gledam širše in z drugih zornih kotov, sem bolj odprta in potrpežljiva, bolje razumem stiske ljudi. Vesela sem, da smo s sodelavci delali v sožitju – oni so rastli z mano, jaz z njimi,« pove.

Zdaj se bo znova posvetila svoji stroki, torej defektologiji. Po končani OŠ Bršljin in novomeški gimnaziji je Irena celo omahovala med študijem novinarstva in defektologije, a je slednja izbira zmagala, saj je čutila, da bo v tem poklicu lahko naredila več dobrega za ljudi. Ni ji žal, to je spoznala že med študijem, ko je vseskozi delala v bivalni skupnosti društva Sonček in kot negovalka oskrbovala študente s posebnimi potrebami. »Danes bi se odločila enako,« pove.

Irena Čengija Peterlin se kot univ. dipl. defektologinja zdaj vrača na svoje prvo delovno mesto v škocjanski šoli, v kateri je leta 1999 začela kot svetovalna delavka z romskimi otroki, izvajala je dodatno strokovno pomoč za učence s posebnimi potrebami. Izkušenj in zagnanosti ji ne manjka.

Ker Irena vseskozi zaznava stiske staršev otrok s posebnimi potrebami, ki mnogokrat ostanejo sami, ko iščejo pomoč – v Novem mestu npr. ne deluje razvojna ambulanta, vrste za specialiste so dolge –, pa tudi sama ima dva otroka s posebnimi potrebami, razmišlja o vzpostavitvi svetovalne skupine na Dolenjskem, v kateri bi v okviru kakega društva prostovoljno pomagala tem staršem. Upa, da se najde priložnost.

Ko gleda na svojo poklicno pot, ne more mimo svoje družine in moža Danija, ki jo je vedno podpiral in zaradi njene zahtevne in posebne službe prevzel nemalo dela doma in skrbi za majhna otroka, danes že 21-letnega Gala, ki je študent ekonomije, in 18-letnega Luka, ki obiskuje srednjo zdravstveno šolo. In ob tem velja povedati, da je sam paraplegik in zaposlen na novomeški občini.

»Brez njegovega razumevanja ne bi zmogla vsega. Najhuje mi je bilo vedno pustiti doma majhna otroka. Hvaležna sem možu ter tudi sestrama Majdi in Marjani za pomoč z varstvom in drugim,« pove Irena, najmlajša od Čengijevih treh sester, ki so rastle v delavski družini v Bršljinu. No, pred nekaj leti je ravnateljica postala sestra Majda – vodi mirnopeško šolo.

Irena Čengija Peterlin se veseli novega obdobja brez ravnateljskega stolčka – tudi zato, ker bo imela več časa za družino in bližnje ter za branje dobrih knjig in kakšno zanimivo potovanje.

Članek je bil objavljen v avgustovski tiskani številki Dolenjskega lista

Lidija Markelj