Pomilostitev zapornikov in dosmrtne kazni - kaj pravijo kandidati?

Med drugim je predsednik republike vrhovni poveljnik obrambnih sil, razpisuje parlamentarne volitve, razglaša zakone, lahko razpusti državni zbor, imenuje nekatere državne funkcionarje, postavlja in odpokliče veleposlanike. Poleg tega predlaga imenovanje varuha človekovih pravic, imenuje sodnike Računskega sodišča in sodnike na Evropskem sodišču za človekove pravice. Ima pa tudi možnost pomilostitve zapornikov. Glede na Zakon o pomilostitvi lahko pomilosti obsojenega, ki že ali pa še namerava prestajati zaporno kazen.

1. Menite, da si ljudje zaslužijo pomilostitev? Ali verjamete v druge priložnosti?

Milan Brglez: Da. Kot je dejal profesor Dragan Petrovec: "Pomilostitev je akt razuma, modrosti in milosti." Absolutno verjamem v druge priložnosti. Ljudje smo. In zato delamo napake. Če se iz njih česa naučimo, je to vsekakor hvalevredno. Mnogi se žal ne.

Anže Logar: Na tem področju je predsednik zavezan Zakonu o pomilostitvi in predlogu ministrice za pravosodje. Morda so primeri, ko si ljudje zaslužijo pomilostitev, vendar bi kot predsednik k temu institutu pristopal zadržano. Druga priložnost, osebna preobrazba, stalno prizadevanje za boljše – to so temelji evropske civilizacije. 

Janez Cigler Kralj: Mislim, da si, na splošno rečeno, vsak zasluži drugo priložnost. Ko gre za pomilostitve zapornikov, so zgodbe seveda zelo različne. Kot predsednik bi jih zagovarjal predvsem v primeru, ko gre za človekovo dostojanstvo in zdravje.

Miha Kordiš: Seveda, verjamem v rehabilitacijo, ne pa kaznovanje samo po sebi. Zagotovo obstajajo ljudje, ki si zaslužijo drugo priložnost v življenju.

Nataša Pirc Musar: Ljudje se v času in prostoru spreminjamo, oblikujejo nas življenjske izkušnje, bolj ali manj ugodno podporno okolje v primarni družini in družbi nasploh, vsak imamo sebi lastno osebnostno strukturo in duševno podstat. Zato menim, da si vsak zasluži drugo priložnost, saj se okoliščine, zaradi katerih se je nekdo odločil za kriminalno pot, spreminjajo. Kriminološke študije kažejo, da se ob primerni penalni in postpenalni oskrbi, ki pri nas zaradi pomanjkanja kadra žal ni na zadovoljivem nivoju, veliko večino storilcev da rehabilitirati in pomilostitev vidim kot eno od pravih poti, da se storilcem pomaga v novo življenje.

Vladimir Prebilič: Da, si, saj tudi najboljši sodni sistemi lahko storijo napake in pomilostitev v tem kontekstu vidim kot možnost popravka. Pomembno je seveda tudi, o kakšnem zločinu se pogovarjamo - ko gre za najhujše zločine, je treba biti zelo konzervativen. Ko govorimo o zapornikih - da, ob zelo dobrih argumentih in spremljanju takega posameznika že v času prestajanja kazni (obžalovanje dejanja, prevzemanje odgovornosti, napredek) verjamem v druge priložnosti.

Sabina Senčar: Verjamem v drugo priložnost. Slej ko prej je za človeka, ki je prestajal zaporno kazen, potrebna rehabilitacija v družbo. Gotovo si vsi zaslužijo milost, zagotovo pa kdo tudi pomilostitev.

Povprečno predsednik prejme več kot 500 prošenj za pomilostitev. Največ zapornikov je pomilostil prvi predsednik samostojne Slovenije Milan Kučan, ki je v desetih letih pomilostil 200 oseb, najmanj ukazov za pomilostitev pa je izdal Borut Pahor, ki je v enakem obdobju pomilostil osem oseb. Kot smo poročali tudi v članku v rubriki Dejstva, Pahor v tem mandatu sicer o petih prošnjah še ni odločal.

2. Medtem ko je Milan Kučan pomilostil 200 oseb, jih je Borut Pahor v istem časovnem obdobju zgolj 8. Kako komentirate? Zakaj, menite, da je prišlo do takšne razlike?

Milan Brglez: Tega ne vem, to bi morali vprašati predsednika republike.

 Anže Logar: Ne morem komentirati, ker vsebine konkretnih predlogov za pomilostitev ne poznam. Ne poznam podrobnosti. 

Janez Cigler Kralj: Odločitev obeh predsednikov ne morem komentirati, ker sta ob teh svojih odločitvah imela na voljo podatke in se seveda odločala v skladu s svojimi vrednotami.

Miha Kordiš na vprašanje ni odgovoril.

Nataša Pirc Musar: Na splošno se kaznovalna politika pri nas zaostruje in morda je tudi to razlog, da je teh prošenj čedalje manj - diskurz družbe postaja vse bolj radikalen in ni vključujoč do oseb, ki so nekoč v preteklosti skrenile s pravih poti, čeprav so se kasneje spremenile. Zgolj statistika prošenj pa sama po sebi ne pove prav veliko, bolj zgovoren je podatek, koliko prosilcev je bilo dejansko pomiloščenih in za katera kazniva dejanja je šlo. Zdi se, da je bil gospod Pahor pri odločanju bolj konzervativen, da je na drugačen način razumel pomilostitev kot akt milosti. Težko verjamem, da bi strokovnjaki s tega področja v več kot 90 odstotkih primerov pomilostitev odsvetovali.

Vladimir Prebilič: Ne morem komentirati, ker vseh primerov ne poznam. Gre za odločitev vsakokratnega predsednika, za katero verjamem, da je skrbno pretehtana, sem pa tudi sam bolj konzervativnega pristopa pri pomilostitvah, za katere bi se odločil po skrajno tehtnem premisleku.

Sabina Senčar: Zagotovo je bil gospod Kučan prepričan, da 200 njegovih državljanov zasluži pomilostitev. Gospod Pahor je presodil, da jih le osem zasluži manjšo kazen. Upam, da dejstvo govori o lastnosti obtožencev in ne o lastnosti predsednika.

Kot smo že poročali tudi v Dejstvih, ima med vsemi doslej do pomilostitve aktualni predsednik republike Borut Pahor najbolj zadržan odnos. Kot pojasnjujejo v njegovem uradu, je Pahor prepričan, "da mora vsak akt pomilostitve nositi močno sporočilo, utemeljitev zanj pa trdno pojasnilo. Sporočilo pomilostitve govori samo zase kljub temu ali še bolj zato, ker gre pri pomilostitvah za akt milosti, ki jo podeli predsednik, in predsednik svoje odločitve ni dolžan obrazložiti".

Postopek pomilostitve se začne, ko predsednik prejme poročilo z mnenjem pravosodnega ministra in vsemi potrebnimi listinami, npr. mnenji drugih v posameznem primeru relevantnih institucij. To pomeni, da sicer res ne more pomilostiti vseh povprek. 

3. Kako si v tej vlogi predstavljate sebe? Ste načeloma bolj naklonjeni pomilostitvam? Se vam zdi prav, da ima predsednik države možnost pomilostitve?

Milan Brglez: V veliki meri bi se naslonil na mnenje strokovne komisije. In bi temu mnenju v večini primerov verjetno sledil.

 Anže Logar: Kot rečeno, so možnosti za osebno noto omejene, saj predloge za pomilostitev posreduje vsakokratni minister ali ministrica za pravosodje. K institutu pomilostitve bi pristopal z zadržanostjo. Prav se mi zdi, da ima predsednik države možnost pomilostitve, takšna je praksa večine držav. 

Janez Cigler Kralj: Zdi se mi prav, da ima predsednik to možnost. Seveda ima tudi krog strokovnjakov, ki mu pripravijo predloge. Kot sem že omenil, bi pri meni ob teh odločitvah poglavitno vlogo igrala dostojanstvo in zdravje človeka.

Miha Kordiš: Sam bi načeloma sledil predlogu pravosodnega ministrstva, ki predsedniku predlaga, koga pomilostiti. Kriterij bi dopolnil  s svojim vsebinskim stališčem ničelne tolerance do korupcije in gospodarskega kriminala, brez kakršnihkoli pomilostitev, a sočasno blago obravnavo kriminalnih dejanj, porojenih v okoliščinah socialne stiske in revščine. 

Nataša Pirc Musar: Menim, da je predsednikova možnost pomilostitve civilizacijska dobrina, ki je ne gre zanemariti, sploh glede na to, da se v postopku odločanja pridobi številna mnenja - tako od sodišča in tožilstva kot tudi na ravni storilca - o razmerah, v katerih živi oz. v katerih je živel pred prestajanjem kazni ipd. Sama sem pomilostitvam naklonjena po skrbni presoji njihove utemeljenosti s strani vseh deležnikov postopka.

Vladimir Prebilič: Menim, da je prav, da ima predsednik možnost pomilostitve, kot nek demokratični standard večine predsednikov. Pomembno je seveda tudi, o kakšnem zločinu se pogovarjamo - ko gre za najhujše zločine, je treba biti zelo konzervativen.

Sabina Senčar: Prav se mi zdi, da ima predsednik države možnost pomilostitve. Zelo vesela bom, če bom prepričana, da si kdo zasluži vrnitev na svobodo prej, kot mu je bilo namenjeno.

4. Pri pomilostitvah gre za akt milosti, ki jo podeli predsednik, in predsednik svoje odločitve ni dolžan obrazložiti. Kako to komentirate? Mislite, da bi moral predsednik zagovarjati svojo odločitev?

Milan Brglez: Tako kot predsedniku ni treba razložiti, zakaj predlaga določenega kandidata za določeno funkcijo, tako mu ni treba razložiti tudi sklepa o pomilostitvi. Sploh če se pri tem naslanja na odločitev stroke.

Anže Logar: Pomilostitev je diskrecijska pravica predsednika republike in ne upravni akt, kar utemeljuje odsotnost obrazložitve. Sedanja ureditev je ustrezna. 

Janez Cigler Kralj: Mislim, da je trenutna ureditev ustrezna.

Miha Kordiš na vprašanje ni odgovoril.

Nataša Pirc Musar: Čeprav obrazložitev po zakonu ni potrebna, jo predsednik predvsem iz razlogov morale seveda lahko utemelji, pri čemer pa mora seveda paziti tudi na varstvo osebnih podatkov pomiloščenca. 

Vladimir Prebilič: Kljub temu, da je predsednik pri tem popolnoma avtonomen, menim, da je vseeno prav, da predsednik predstavi oz. pojasni svojo odločitev.

Sabina Senčar: Milost sama je obrazložitev dejanja pomilostitve.

Država se sooča s hudim pomanjkanjem kadra v zaporih

"Kandidat za pravosodnega policista, ki ga oblečejo v uniformo in vržejo naravnost med obsojence, dobi plačilo – reci in piši – 750 evrov neto," je pred slabim mesecem za naš portal pojasnil predsednik Sindikata državnih organov Slovenije Frančišek Verk. V letu 2021 so pravosodni policisti skupno opravili kar 63.666 nadur, trenutno jih primanjkuje več kot sto. Tisti, ki vztrajajo, so pod stresom, izčrpani, odhajajo na bolniške, grozijo celo s protestom. 

Od 1. januarja 2020 do 16. avgusta letos se je na 236 razpisanih delovnih mest za pravosodne policiste zaposlilo zgolj 54 pravosodnih policistov in na 52 razpisanih delovnih mest za inštruktorje zgolj 18 inštruktorjev. V zadnjem letu beležijo vse več odhodov pravosodnih policistov iz celotnega zaporskega sistema. Tudi v prihodnosti pričakujejo stalen upad števila pravosodnih policistov, zaskrbljujoče pa je, da ob sedanjem trendu zaposlovanja ne bo mogoče niti nadomestiti vseh, ki bodo odšli. Do konca leta 2026 se namreč predvideva upokojitev 71 pravosodnih policistov in 20 inštruktorjev. 

5. Kaj menite o pomanjkanju kadra v zaporih? Kako bi reševali to težavo?

Milan Brglez: To lahko povežem z zahtevnim delom, tudi čustvenim, ter nizkim plačilom. Menim pa, da je zahtevnost dela tista, ki je glavni razlog za pomanjkanje kadra v zaporih.

Anže Logar: Gre za pereč problem, ki negativno vpliva na kakovost izvajanja kazenskih sankcij. Tovrstne težave so naloga izvršne oblasti, ne predsednika republike. Predsednik lahko opozori vlado.

Janez Cigler Kralj: Delo v zaporih je zelo zahtevno in za to so potrebni posebej usposobljeni ljudje. Vsekakor bi se zavzel, da bi imeli za svoje delo primerne pogoje. Žal je pri nas še kar nekaj primerov poklicev, ko gre za zahtevno delo z ljudmi, kjer je poleg strokovnosti potrebno tudi razumevanje človeka, pa so preslabo plačani. Naj omenim negovalno osebje v domovih za starejše, v bolnišnicah in podobnih ustanovah.

Miha Kordiš: Zaporski sistem je že vrsto let na meji zmogljivosti delovanja. Ne le zaradi prostorske stiske, ampak tudi zaradi kroničnega pomanjkanja strokovnega kadra in sramotno nizkih plač. V pristojnem sindikatu opozarjajo, da delovno mesto pravosodnega policista ne zagotavlja niti zakonsko predpisane minimalne plače. Rešitev ni v grajenju novih zaporov, ki pomenijo več zapornikov in zapornic. Zaporne kazni je treba zniževati ter krepiti programe probacije in resocializacije obsojencev in obsojenk. Kadrovskih razmer v zaporskem sistemu ni mogoče reševati le z dvigom minimalnih plač. Najprej je treba odpraviti plačna nesorazmerja in prenoviti celotni plačni sistem, kar bo tudi službo pravosodnega policista naredilo dostojno plačano. 

Nataša Pirc Musar: Stanje v zaporih je trenutno res nevzdržno, morda se bo položaj deloma izboljšal z izgradnjo novega zapora, vendar bi morali v vsakem primeru najprej opraviti poglobljeno razpravo o tem, kakšna država si z vidika kaznovalne politike želimo biti. Ne smemo namreč pozabiti, da si moramo prizadevati za prazne zapore, torej za zmanjševanje kriminalitete na strateški, prevencijski ravni, in da je Slovenija, čeprav se marsikdo trudi prikazati drugače, v evropskem in svetovnem merilu zelo varna država. 

Naj zaključim z mislijo Tomaža Akvinskega: Pravičnost brez usmiljenja je okrutnost; usmiljenje brez pravičnosti pa je mati razkroja.

Vladimir Prebilič: Gre za še enega od poklicev, ki je v veliki meri razvrednoten - tako s slabimi pogoji dela (prostorska stiska ...), plačilom ... To bi reševali z izboljšanjem pogojev dela, rabimo tudi zapore, ki zagotavljajo večjo varnost tako zapornikov kot pravosodnih policistov. Prav tako je treba zagotoviti dostojno plačilo za delo, ki je vsekakor zahtevno, prav tako pa tudi drugo podporo zaposlenim, katerih delo je tudi psihološko izjemno zahtevno (psihološka podpora ...).

Sabina Senčar: Nagrajevanje je najlepša vzpodbuda za interes do poklica. Želela bi si, da nagrajevanje ne bi bilo izključno finančno, a ima denar najhitrejši učinek.

Dosmrtna zaporna kazen se izvrši osebi, ki je spoznana za krivo, v zaporu pa ostane do konca svojega življenja. V nekaterih primerih so lahko zaporniki po zelo dolgem času tudi predčasno izpuščeni, največkrat zaradi prošnje po pomilostitvi. V več primerih se lahko osebo obsodi tudi na dosmrtno zaporno kazen brez možnosti pomilostitve, kar pomeni, da obsojenec nikoli ne more prositi za pomilostitev in je s tem dokončno v zaporu do konca življenja.

6. Kakšno je vaše mnenje glede dosmrtne zaporne kazni. Jo podpirate? Zakaj da/ne? V kakšnih primerih?

Milan Brglez dosmrtne zaporne kazni ne podpira, ker ji nasprotuje penološka stroka. Sam pa se pri takih vprašanjih vedno naslanja na stroko.

Anže Logar: Dosmrtne kazni ne podpiram prav zato, ker verjamem v možnost osebne preobrazbe, za katero morajo obsojenci imeti možnost, si jo morajo pa tudi sami želeti.

Janez Cigler Kralj: Za primere najhujših kaznivih dejanj in kjer obstaja ponovitvena nevarnost, podpiram izrek dosmrtnega zapora. Seveda pa je vsakokratni primer treba presojati posebej, končna odločitev pa je v rokah sodnikov.

Miha Kordiš: Smrtne kazni ne podpiram. Kazen dosmrtnega ali dolgotrajnega zapora je etično sporna. Sam se zavzemam za kaznovalno politiko, katere cilj je ponovna vključitev v družbo po prestani kazni in aktivna pomoč države skozi podporne programe. 

Nataša Pirc Musar: Nisem zagovornica dosmrtne zaporne kazni, saj menim, da se vse namene kaznovanja, med katerimi je tudi rehabilitacija storilcev in s tem priprava na življenje po prestani kazni, da doseči že z dolgoletnimi kaznimi. Vedeti moramo, da smo edina država na svetu, ki je z 20-letne zaporne kazni leta 2008 s spremembo Kazenskega zakonika prišla do možnosti izreka dosmrtne zaporne kazni pod zakonsko določenimi pogoji, čeprav te vrste kazni prej ni nikoli poznala. Kot se je nekoč izrazil prof. dr. Dragan Petrovec, gre pri tem v Sloveniji za "hudo civilizacijsko onesnaženje". V kriminologiji je tudi znano, da se z dvigom zgornje meje kazni višajo tudi druge izrečene zaporne kazni, čeprav za to ni strokovne podlage. Kaznovanje je praviloma najbolj izpostavljen del kazenskega postopka, sploh v medijsko odmevnih primerih, in takrat je pravzaprav najbolj pomembno, da prevladajo strokovni argumenti in ne izrazito čustvena stanja, celo maščevalnost.

Vladimir Prebilič: Dosmrtna kazen je pri nas že sedaj omogočena, a se ta institut uporablja v izjemnih primerih (zadnji tak odmeven primer je bil sodba Silvu Drevenšku, ki pa je bila kasneje razveljavljena). V primeru najhujših zločinov, kot npr. večkratni naklepni umor, jo podpiram.

Sabina Senčar: Trenutni Kazenski zakonik to vprašanje dobro ureja.