Zvezdi tržaškega gledališča praznujeta okrogli rojstni dan

Oktobra bosta praznovala okrogli rojstni dan dva izjemna protagonista zgodovine Slovenskega stalnega gledališča, igralca Miranda Caharija in Anton Petje. Oba sta tudi prejemnika primorske gledališke nagrade tantadruj.

Velika igralka zapolnjuje oder že s svojo prisotnostjo, njeno oblikovanje vlog pa daje soigralcem impulz, da se vse odvija po zastavljenih tirnicah, in pritegne občinstvo v začarani krog dogajanja. Miranda Caharija je za obiskovalce SSG Trst to in dosti več. S svojo zdajšnjo povednostjo predstavlja nezadržen vzpon oz. smiselno naravnan razvoj tržaškega gledališča v povojnem obdobje.

Tako je napisala teatrologinja dr. Bogomila Kravos o igralki Mirandi Caharija, ki se je zaradi neposredne komunikativnosti in temperamenta zapisala v srca tržaških gledalcev. Občudovanje občinstva in pomembne nagrade zaznamujejo kariero tržaške igralke, ki se ni odločila za študij na ljubljanski akademiji, saj je zaključila igralsko in baletno šolo slovenskega gledališča v Trstu, katerega stalna članica je postala že pri osemnajstih letih. Štiridesetletna zvestoba domačemu gledališču je rodila okrog 160 vlog, od otroških pravljic do največjih junakinj svetovne dramske literature.

Leta 1975 je na Borštnikovem srečanju prejela nagrado za mlado igralko, za vlogo Enee v Fojevi Sedmi zapovedi: Kradi malo manj tri leta pozneje prav tako na Borštnikovem srečanju nagrado občinstva. Vloga Veronike Deseniške v Župančičevi tragediji enakega naslova pa ji je leta 1977 prinesla nagrado Sklada Staneta Severja. V sezoni 1989/90 je Miranda Caharija odigrala eno svojih magistralnih vlog, Serafino Delle Rose v Williamsovi Tetovirani roži v režiji Maria Uršiča.

Uveljavila se je tudi na filmskem platnu, nazadnje v filmih Piran - Pirano Gorana Vojnovića in Nahrani me z besedamiMartina Turka. Svojemu občinstvu se je prisrčno in duhovito približala tudi v tandemu z Livijem Bogatcem, s katerim je nastopala v radijski oddaji Za smeh in dobro voljo na Radiu Trst A in v predstavah, ki so jih poleti igrali na odprtem v Križu pri Trstu, kjer je bila igralka doma. Leta 2002 je prejela nagrado Združenja dramskih umetnikov Slovenije za življenjsko delo, leta 2005 pa Borštnikov prstan.

Strasten raziskovalec človekove duše

Tržaški oder je velikokrat delila s kolegom Antonom Petjetom, ki je z dolgoletnim sodelovanjem postal prav tako eden najbolj prepoznavnih obrazov Slovenskega stalnega gledališča. Petje, rojen v Gabrovki, se je uveljavil z zvestobo besedi in gledališki izraznosti, s strastnim raziskovanjem človekove duše in njene kompleksnosti. Po študiju na ljubljanski akademiji (in na medicinski fakulteti) je začel svojo kariero v SLG Celje, nakar je nadaljeval v SNG Maribor. V tržaškem Slovenskem stalnem gledališču pa je neprekinjeno deloval od leta 1970 do upokojitve.

V sedemdesetih letih je s produkcijami tržaškega gledališča prejel najprej nagrado za igro, nato nagrado občinstva na Borštnikovem srečanju. Galerija njegovih vlog je zelo dolga in raznolika, z resnobnimi in komedijskimi, ki jih je oblikoval v zelo prepoznavnem slogu z grotesknim predznakom in izvirno izraznostjo. Najraje je oblikoval luči in sence zapletenih, psihološko nenavadnih, posebnih likov, med katerimi je žirija nagrade tantadruj za življenjsko delo leta 2014 poudarila vloge Osvalda v Ibsenovih Strahovih, Cankarjevega Ščuke v komediji Za narodov blagor, Georgea v Albeejevi Kdo se boji Virginie Woolf?, Stalina v Pownallovi Mojstrski lekciji. Petje je veliko nastopal tudi v filmih, televizijskih in radijskih igrah. Leta 2006 je prejel odličje Marija Vera za življenjsko delo. V utemeljitvi je žirija napisala: “Petje je mojster detajla, ki je svoj velik igralski talent skozi desetletja ostril in plemenitil z mojstrstvom velikih komičnih igralcev italijanskega sveta in tako stkal nepogrešljiv lasten slog igre. Njegovo igro odlikujejo zlasti navdihnjeni, psihološko poglobljeni in razgrajeni liki.”

---