Spolna fronta v Partiji

Pavel Žaucer je v Obrazcu vprašalne pole za člane Komunistične partije 15. decembra 1944 izpovedal, da "ker se v pogledu dela nisem dal nikdar vplivati niti od matere niti od deklet, sem bil v ljubezni parkrat razočaran. V odnosu do deklet sem vedno pazil, da nisem kvaril ugleda Partije." Stane Cunder se je v istem vprašalniku 20. novembra 1944 samozavestno označil za partijsko moralnega: "Vedno sem strogo gledal na brezhibno in neoporečno moralno življenje in sem v tem pogledu napram sebi zelo strog."

Tudi glede spolne askeze je Josip Broz Tito, vrhovni poveljnik Partije in partizanske vojske, s svojo spolno aktivnostjo dal živ primer, da celibatsko partizansko ni kaj resno mišljeno.

Novice Puritančki pijančki

Partizanske askeze ni

Ko sem pisal o narodnih herojih, sem poudaril, da je "le nekaj je primerov, ko hagiografi skupaj s heroji omenijo tudi njihove najbližje, njihove ljubezni. Pa vendar so bila to razmerja, ki nam najbolj dramatično razpnejo silovite napetosti dobe, obenem pa nastavijo ogledalo še eni od zmot iz partizanskih časov, in sicer, da je bila spolna askeza pomembna vrlina.

Dne 14. junija 1943 se je na Dobravljah zabavala skupina partizanov. Ostali so tudi čez noč in bili napadeni. Rozman je bil ranjen v roko, v naročju pa mu je umrlo njegovo dekle, Vera Šlander. Ko je bil Rozman 7. novembra 1944 smrtno ranjen ob eksploziji mine, je med operacijo ob umirajočem jokalo dekle."

Albinci Hočevar, odlikovani z redom narodnega heroja, njen režimski življenjepis navaja spopade, rane, ničesar pa o njenih podvigih na spolnem trgu. Tem je v svojem partijskem življenjepisu posvetila vsaj toliko pozornosti kot spopadom. Po ranitvi septembra 1943 je bila v bolnišnici Jelen dol in potem "šef oddelka v Rajakovičih. Tu je bil Lado Flerin, kateri ni na mene gledal kot na tovarišico, le kot na njegovo dekle. Na večih krajih je rekel, da se bo z mano poročil itd. Jaz kot tovarišica sem ga odbijala, tem ko sem videla, da je najbolje, da grem, se(m) šla na Belokranjsko področje prostovoljno, sem se javila za kuharico v ortoped. delavnico. Tu sem se spoznala s tov. Benčič Francom. On mi ni obljubil nobene ljubezni, udala sem se mu, ker sem le jaz do njega čutila to, da imam ga rada. Tako imam z njim otroka. On ni hotel pripoznati, kod da je oče. Niti ni nikoli vprašal za malim. Jaz nisem hotela nič in sem bila tiho.

Ko sva se dobila v Ljubljani in sem mu povedala, je rekel: 'Ali je moj ali ne,' to je bilo meni težko. Trpela sem in molčala.

Klicana sva bila oba na komitet in tako je priznal Benčič očetovstvo, katerega sem zahtevala. /…/

Ko sem se vrnila v domovino, sem bila v Splitu. Tu sem tudi rodila. Zvedela sem, da tov. Benčič ne misli in tudi me ne bo poročil, je bilo težko. Vdala sem se usodi. Zvedela sem, da ima Ančko in druge, pustila sem vse na miru. Prebolela sem vse. Bila sem v Novem gradu v Dalmaciji v dečjem domu. Nato v Trstu. Po osvoboditvi Ljubljane sem odnesla sinčeka Francita domov mami moji Mali Albini, Češča vas, 12. Moja mati ni gledala na mene tako kritično, povedala sem njej in ona pravi stalno, da naj vse na miru pustim. Sedaj je otrok v oskrbi moje matere. Jaz pa kolikor morem, pomagam njej ali v denarju. /…/

Poročila se bom s tov. Hočevar Francem iz Mokronoga. Težava je na naju, ker on ne dobiva obleke ali jaz pa tudi težko. Kar bi pa oba rada, da bi prišla do uniforme. Da bi bila najina poroka izraz pravih dveh borcev. Hočevar France hoče imeti otroka mojega in Benčičevega sina kot zakonskega sina.

Živim skromno ali v zadovoljstvu."

Zvonimira Robas se je 1939 poročila s komunistom Maksom Pečarjem. Ta je padel v partizanih 30. oktobra 1941. "Po njegovi smrti sem imela do okupatorja še večjo mržnjo, šla bi kamorkoli bi me poslali. /…/

Ponovno sem se poročila v partizanih s tov. Popit Francom, s katerim se zelo dobro razumem (član KPS od l. 1940)"

Hilda Novak in Rudi Janhuba sta s prisilnega dela v Šentvidu pobegnila v partizane 28. junija 1944. Rudi piše, da se je "julija 1944 v štabu IX. korpusa oženil s tovarišico Hildo Novak, šveljo (šivilja, op. p.) iz Šoštanja, članico KPS od leta 1938, ki je delala z menoj po liniji VOS-a (politična policija, op. p.) in je bila tudi v zaporu pod lažnim imenom." Hilda pa navaja, da je 6. oktobra 1944 odšla v bolnico, "kjer sem bila do konca decembra, tudi po odhodu iz bolnice ni mogla več delati, ker je čakala porod. Okoli 10. februarja sem bila premeščena z letalom v Italijo in je bila do 26. aprila 1945 v bolnici v Gravini, kjer je rodila. Potem je odšla v Rim, kamor je bil premeščen moj tovariš v Politično predstavništvo Jugoslavije."

Tudi internacionalne askeze ni

Herberta Fornezzija v dokumentih o predvojnih članih Partije na najdemo. Bil je umorjen pomladi 1945 v Sloveniji v nepojasnjenih okoliščinah. Zabeleženo je, da je v španski državljanski vojni imel katalonsko dekle, po prihodu v Ljubljano leta 1940 pa se je poročil in rodila se je hčerka.

Ivan Novak je leta 1954 za Alojza Mikenauerja zapisal, da je bil na Komunistični univerzi narodnih manjšin zahoda v Moskvi "prvo leto slab učenec, mnogo se je pečal z ženskami. Končno se je spečal z neko NKVD-jevko (politična policija, op. p.) ter imel z njo otroka." Tovariši so sumili Mikenauerja kot sovjetskega agenta in je bil "leta 1948–1949 pri nas v preiskovalnem zaporu. Vendar mu v preiskavi niso mogli do živega, ker sam noče ničesar razkriti. To pa so razlogi, da naši vodilni ljudje stojijo na stališče, da se ga ne poveže v ZKJ." Mihenauer sam je zapisal, da je "njegova prva žena, s katero se je poročil v času njegovega bivanja v Moskvi, med drugo vojno dobila čin generala, vendar je bila po vojni zaradi njene zveze z njim predčasno upokojena z minimalno pokojnino." Hčerka je bila profesorica na konservatoriju v Moskvi.

Josip Kopinič se je v Sovjetski zvezi leta 1940 poročil "s Stelo Bamjazidas /Grkinja/, delavko in aktivnim borcem delavskega razreda, članico KP do leta 1930."

Novice Tovariš tovariša ovaja in mori

Ali idejno bratstvo zdravi?

Partija kot partnerska in družinska terapevtka je imela zelo enostavno načelo: približevanje obeh partnerjev (in vsaj njunega naraščaja) komunističnim idejam omogoča tudi skladno sožitje. Seveda se je tudi ta simplificirana utopija razblinila v soočenju z neizmerno zapletenostjo in raznolikostjo posameznih razmerij.

Aleš Jelenc je zapisal, da se je "decembra 1944 poročil s tovarišico Bredo Fakinovo, partizanko od 1944, katero sem poznal že od leta 1940. Z ženo se dobro razumeva tako tudi v političnem pogledu, vendar pa ji je potrebna še politična vzgoja."

Mica Šlander, žena Mihe Marinka, je upravičevala polom svojega prvega zakona: "Svoje družinsko življenje imam urejeno ter nisem v breme in spotiko nikomur. Nisem si ga pa znala urediti pred vojno, ko sem se mlado dekle poročila s človekom zelo slabega karakterja, kar sem leta 1938 s pomočjo Partije uredila in se ločila. Človek, s katerim sem živela in se mučila, je v času okupacije do kraja pokazal svoj značaj, ko je služil Nemcem ter tudi klavrno končal."

Rudolf Ganziti je obupal nad prvo ženo in iskal primernejšo. "Sprva se je moja bivša žena delala zelo naša, mislil sem, da se jo bo dalo vzgajati, toda zadnja leta pred okupacijo je postala odkriti sovražnik partije. /…/

Tudi med okupacijo se je slabo obnašala. Izdajala ni, pač pa je z grožnjo izdajstva izsiljevala od OF večje podpore, ter nergala na vseh koncih in krajih. Po osvoboditve se nisem več vrnil k njej, pač pa sem ji povedal, da se bom tudi uradno ločil od nje, ko bodo novi zakoni.

Sedaj živim s partizanko Micko Medič, s katero se bom poročil, ko izvedem uradno ločitev s prejšnjo ženo."

Alojzij Mihelčič se je prav tako odpovedal ženi, ki je "bila večkrat zaprta, sicer se je pa družila s samimi našimi sovražniki. Tudi spolno se je z njimi spečala. Po naši zmagi sem jo dobil popolnoma spremenjeno. Sovraži mene in komuniste. Poskušal sem jo na vse načine popraviti, a ko sem končno videl, da je vse brezuspešno, sem v septembru t. l. prekinil z njo vse odnose in živim sedaj stvarno kot ločenec. Formalno pa se bom ločil, ko bomo imeli prave sodnike."

Jože Gačnik je Partiji poročal o svoji nesreči z ženskami. Prva žena je umrla 12. februarja 1944. "Takoj po prihodu na Notranjsko sem izvedel, da je umrla moja žena na zastrupljenju, pri odpravi plodu, katerega je zanosila z nekim Italijanom. /…/

V teku poletja 1944 sem se spoznal z nekim dekletom iz loške doline, s katero imam otroka, ki je bil rojen 14. julija 1945. Med tem časom sem pa tudi spoznal, da dotične dekle ne morem vzeti za ženo in sicer iz razloga, ker se ne more odvaditi laže, pa tudi zvestobe ne pozna."

Franca Polha je "žena varala – bila je tipično malomeščanski element – skoraj s patološko seksualnimi nagnjenji. V svojo ženo je bil zaljubljen, vendar je ona njegovo ljubezen, za kar je vedel, zlorabljala, kar ga je duševno popolnoma strlo in se je radi tega vdal alkoholu in začel tako duševno še bolj propadati. Po tragični smrti svoje žene, ki jo je kljub vsemu ljubil, se je njegovo duševno stanje še poslabšalo, pričel je zanemarjati še službeno disciplino."

Nad tovarišijo z nemoralo

V karakteristikah, ki so jih pisali drug o drugem, so tovariši poudarjali odstopanje od ideala tovariške zvestobe. Mitja Ribičič maja 1946 zapisal o soborcu Borisu Čižmeku, da ima "Partija pri Boru veliko avtoritete. Partiji je zelo predan. To je bila vedno njegova pozitivna lastnost. Partija je bila vedno brzda za njegovo precej neuravnovešeno naravo. V osebnem pogledu je namreč Bor vedno bil zelo neuravnovešen človek. Vedno je imel kake konflikte zaradi žensk medtem ko se je pijače v partizanih bolj izogibal kot sedaj. Sploh je imel Bor o morali, o ženskah, o družini svoje posebne nazore in se je o vsem tem zelo ironično izražal."

Očitki o "nemoralnosti" so bili pogosto orodje medtovariških obračunov.

Janez Stanovnik je 26. julija 1944 ostro kritiziral Staneta Cundra (njegovo zaobljubo partijski čistosti smo navedli v začetku tega spisa). Posebej, da "moralno življenje tov. Cundra zbuja splošno zgražanje. Člani Okrožnega odbora trdijo, da cele dneve veseljači za malovrednimi ženskami, od katerih eno celo predstavlja kot članico OK KPS za Trst, kar pa ne odgovarja resnici."

Stanovnik je avgusta 1944 sprožil partijsko preiskavo. Cunder je bil "obtožen rušenja ugleda SNOS-a (Slovenski narodnoosvobodilni svet, op. p.) radi svojega obnašanja, moralno življenje vzbuja splošna zgražanje." V rubriko Ugotovitve in ukrepi so zapisali: "do zaključka preiskave se ga izloči iz part. dela in celice. Nepartijsko ponašanje, neiskrenost do Part. (Partije – op. p.) 29. 3. 1945 izključen od CK (Centralni komite, op. p.)."

Cundru ni nič pomagalo, ko je dokazal neutemeljenost obdolžitev. V zvezi z domnevno "nemoralo" je poudaril: "Teden dni kasneje (konec julija 1944, op. p.) sem se poročil s svojo sedanjo ženo v Štabu Južnoprimorskega odreda. Toda že pred poroko sva se sestajala v družbi članov Štaba, bila sva na mitingih in zabavah. Ker prebivalstvo ni vedelo, da se bova v najkrajšem času poročila, so bili prepričani, da so to samo nemoralni odnosi."

Cundra je pokopalo to, da se je poleg Stanovnika spravila nanj tudi Lidija Šentjurc. Cunder je bil kmalu spet sprejet v Partijo, opravljal pomembne gospodarske funkcije in bil nato spet izključen.

Včasih pa se je Partija odločila tudi drugače.

Sidonija Podlesek, roj. Perš, se je leta 1951 pritožila čez navedbe v karakteristiki iz leta 1947, v kateri so navedli, da "s slabim moralnim zadržanjem kvari ugled Partije". Začeli so preverjanje. Ena od prič je 21. februarja 1952 napisala, da "kar se tiče nemoralnega življenja, vem toliko, da je Sida Perš zelo rada hodila z raznimi oficirji takratne istrske brigade, kakor tudi oficirji KNOJ-a. Kakšno je bilo njeno moralno zadržanje do istih, ne vem, spominjam se pa nekaterih pogovorov s strani oficirjev, kateri so se bahali na račun Sidinega nemoralnega življenja." Je pa ta priča Podleskovo obtožila tudi, da je dovolila krstiti svojega otroka.

Toda Kontrolna komisija Centralnega komiteja je ocenila, da je bila karakteristika "preozka in preostra", da Podleskova ni kvarila ugleda Partije. Pisec karakteristike je bil v sporu z njo in ni upošteval, "da je bila tov. Perševa v tej dobi še zelo mlada, ki je del svoje mladosti izgubila po različnih lagerjih in da je imela po osvoboditvi pač vse pravice, da si išče in najde sebi odgovarjajočega življenjskega tovariša."

Milana Šamca so leta 1952 kaznovali z ukorom in izključitvijo iz okrajnega in občinskega komiteta, ker je, sicer poročen, "začel poleg svoje žene voditi ljubezensko razmerje" z uslužbenko okrajnega ljudskega odbora. "Okrajni komitet je zadevo raziskoval in se je dokazalo, da so stvari resnične, da je bil tov. z navedeno v intimnih odnosih.

Ker je to slabo vplivalo na splošno situacijo v mestu, je bil klican na Okrajni komitet KPS na zagovor. Pri zagovoru je stvari priznal in ni nič oporekal, da katerekoli stvari ne bi bile resnične, katere so mu bile predočene. Na opozorilo je priznal napake in ob tej priliki izjavil, da obžaluje napake, ki jih je zakrivil, da bo za vselej prekinil vse intimne odnose z drugimi ženskami in da se bo posvetil le svojemu delu in svoji družini, s katero sicer do sedaj ni živel v slabih odnosih, razen manjšega prepira, ki je prišel v zadnjem času radi zgoraj navedenega."

Čeprav je med kaznovanimi partijci bistveno več moških kot žensk, pa so pri "moralnosti" ženske strogo opazovali.

Tončka Zalar je bil izključena leta 1951, "ker je imela razmerje z oficirjem – članom Partije, s katerim je odnose prekinila na zahtevo članov Partije. Čeprav je te odnose prekinila, je bila vseeno izključena z motivacijo, da opušča politično delo, da postaja vedno manj odgovorna za izvedbo partijskih nalog in sodelovanja v množičnih organizacijah in da živi preveč lahkotno in nebrzdano."

Stanislava Japelj je bila izključena 19. marca 1953, ker je "kot članica ZKJ navezala ljubezensko razmerje s tov. Aličem, sekretarjem tovarne, čeprav je vedela, da je poročen. Na Novo leto 1953 se je z njim peljala na Dobrovo, kar je privedlo do prepira med Aličem in njegovo ženo, ona je pa kot komunist padla v slabo luč v pogledu morale.

Na samem sestanku je bila neiskrena in v razpravi uporabljala tudi zelo neprimerne izraze, kot je to tudi njena navada, da je njen žargon na zelo nizki moralni stopnji."

Novice Živčni in pozabljivi heroji

Koliko bataljonov?

V partijskem arhivu najdemo tudi več spolnih zločinov, od pedofilije do šefovskega izrabljanja podrejenih. Podrobnejša raziskava bo verjetno potrdila, da partijski funkcionarji glede spolnega nasilja in zločinov zaslužijo podrobno raziskavo.

Jaša Zlobec pa je tudi bilanco poloma komunističnega spolnega puritanstva ironiziral v svoji Rdeči zlobi. Decembra 1984 je pisal o tem, kako so "marca 1981 francoski cariniki na švicarski meji ustavili tovarnjak – hladilnik z zmrznjenimi človeškimi zarodki." Pokazalo se je, da sta "deželi izvoznici (Madžarska in Jugoslavija) in kozmetični instituti kupci tega blaga." S tem opisom "se začenja peto poglavje knjige Trgovci z nerojenimi otroki.

Kako je rekel Lenin? Izvažati, izvažati in še enkrat izvažati!"

Septembra 1986 pa je Zlobec v spisu Z rešetarsko logiko do novih bataljonov povzel Aleksandra Nardina, ki je v Nedeljskem dnevniku navajal, da je število splavov v Jugoslaviji naraslo na 400 tisoč na leto. Nardin poudarja, "da brez prave etične, moralne in spolne vzgoje ne bo prišlo do kulturnejšega odnosa med moškim in ženskih spolom – še naprej bo naša ženska ohranila vlogo seksualnega stroja. In kaj bo dobila za nagrado? To, da bo morala obleči še vojaško suknjo ter redno služiti vojsko, ker bo zmanjkalo mladih moških? 400.000 splavov! Koliko bataljonov vojakov je to?"

Skratka, spolne fronte so se odpirale mimo partijskih ideoloških utopij in zapovedi – in demokracija jih le še okrepi …

Novice Umazane roke Putina, Tita ...

Novice Revolucije zlorabljenih otrok