Ob omembi imena Neca Falk večina najprej pomisli na album Maček Muri in Muca Maca, zbirko otroških pesmi, ki so nastale pod peresom Kajetana Koviča ter skladatelja in kitarista Jerka Novaka. Neca jih je na številnih koncertih pela otrokom, z veseljem pa so jim prisluhnili tudi odrasli. Album je eden najuspešnejših slovenskih glasbenih projektov vseh časov, ki je med različnimi generacijami priljubljen še dandanes, skoraj 40 let po njegovem izidu.

Neca Falk je sicer legenda slovenske popevke, ki je prepoznavna po svojih bujnih skodranih oranžnih laseh, ki jo krasijo še danes. Je prijazna, hudomušna, nasmejana in srčna oseba, ki ji nikoli ne zmanjka novih idej in ciljev. Med njene najbolj znane pesmi se uvrščajo Vsi ljudje hitijo, Dobro jutro, dober dan, Dravski most in Kako sva si različna, ki jo je zapela v duetu z Alfijem Nipičem. Vendar pa tudi uspešna in raznovrstna pevska kariera ni vse, s čimer se lahko pohvali. Falkova je namreč poleg tega tudi fotografinja, v zadnjih letih pa je svojo strast našla še v slikarstvu in se že kot upokojena vpisala na Akademijo za vizualne umetnosti ter študij leta 2011 uspešno zaključila. Danes tako slikanje zapolnjuje glavnino njenega časa, njene umetnine pa si je možno ogledati na občasnih razstavah.

Na akademijo sem se vpisala naslednji dan po tem, ko sem se upokojila. Tam sem dobila tudi veliko teoretičnega znanja, ki sem ga srkala po svojih najboljših močeh. To je bil kar velik podvig.

V svojem ateljeju, ki se nahaja v samem centru Ljubljane, preživi nekaj ur na dan. To je njeno zavetje in ustvarjalni kotiček, kjer snuje nove ideje in jih realizira. Tam sva se dobili tudi na klepetu in se pogovarjali o njenih glasbenih in slikarskih dosežkih, njenem pogledu na ustvarjanje, staranje, zaupala pa nam je tudi nekaj utrinkov iz svojih otroških dni in družinskega življenja.  


Kdaj se je rodila želja posvetiti se slikanju?

Sem pač človek raziskovanja, nimam miru. Nikoli prej nisem risala ali slikala, nisem imela teh ambicij. Potem sem enkrat zagledala krokije Zmaga Modica in so mi bile zelo všeč. Vpisala sem se v njegovo slikarsko šolo in se lotila slikanja. Tam sem dala vse od sebe. Saj je prav smešno, ko pogledam risbe iz tistih časov. Potem mi je Zmago rekel: »Pojdi na Akademijo za vizualne umetnosti. Tam boš lahko veliko risala in slikala.« Vendar je to seveda šola, ne samo slikanje in risanje (smeh). Na akademijo sem se vpisala naslednji dan po tem, ko sem se upokojila. Tam sem dobila tudi veliko teoretičnega znanja, ki sem ga srkala po svojih najboljših močeh. To je bil kar velik podvig.

Atelje, v katerem ustvarja Neca Falk. Foto: osebni arhiv

Torej ste se takoj ob upokojitvi podali novim izzivom naproti…

V času študija smo prirejali skupinske razstave. Lepo je bilo. Zaključila sem ga z razstavo v Vžigalici. Potem mi je gledališče Glej, kateremu sem iz srca hvaležna, ponudilo njihov prostor, ki je bil prej prazen. Rekli so mi: »Tukaj lahko delaš in ustvarjaš.« V teh dveh letih, ko je bila ta nesrečna korona, sem vsak dan delala. Na platna sem ves čas zapisovala stavke ali besede iz SMS-ov, ki sem jih prejela med letoma 2015 in 2020. 

Potem se je odvila razstava v Gleju. Nastala je zbirka teh besed in stavkov, ki mi veliko pomenijo, saj vem, kdo mi je kaj poslal. Drugi tega seveda ne vedo. Zabavno je bilo, ko so prišli obiskovalci na razstavo. Vsak je prebral samo en stavek ali besedo in so iz tega sestavljali zgodbo. Razstavo je postavila dr. Marija Skočir, prijateljica, vodja in kustosinja Galerije Jakopič. Zdaj pa tukaj delam, gledam, se čudim in razmišljam, kaj bi še lahko ustvarila. Se pustim presenetiti. Včasih samo sedim in gledam, včasih pa tako steče, da je veselje. 

Ja, Muri je prebil vse plafone, Muri je šel čez vse. Čez dve leti bo star 40 let. On je starec, Maca pa zagotovo ni (smeh). Ja, dobre pesmi, dobra glasba, dobra besedila - to ostane. Če je dobro narejeno, ne moreš reči, da je staro. To je vedno prisotno. Na tak način je treba delati. Jaz sem vedno najprej izhajala iz besedil, nikoli iz glasbe. 

Navdiha se ne da izsiliti, kajne?

Ja, to je živa groza. Najhujše so tiste luknje. Ko sediš in bi nekaj naredil, pa ni. Delam pa takrat kaj povsem banalnega; na primer barvam okvirje. Ne pustim si, da bi obstala in si mislila: 'saj bo'. Ne, ne, ne. Je treba biti kar prisoten. 


Leta 2014 ste posneli zadnjo ploščo. Njen naslov je Od daleč…

Ja, ta naveza z Boštjanom Naratom je bila prav zanimiva, ker sem jaz takrat še hodila na fakulteto – kako se to lepo sliši (smeh). Srečala sva se na KantFestu v Rušah. Tam so bili tudi ostali člani glasbene skupine Katalena. Vprašali so me, če bi zapela kakšen komad skupaj z njimi. Rekla sem: »Ni problema, z veseljem.« Tako je nastala ena pesem. Potem sem rekla Naratu: »Ti, ki znaš pisati take fine pesmi, daj, narediva nekaj skupaj.« Lotila sva se dela in vadila, kot da gre za smrtno resno zadevo. Saj je tudi šlo (smeh). Nastali so zanimivi komadi. Zraven sta bila tudi Boštjan Gombač in Žiga Golob. Taka luštna zasedba. Smo kar veliko koncertirali okrog, moram reči. Ampak to je poezija, to ni množična glasba. To je za sladokusce, za tiste, ki vedo, kaj je dobra poezija, kaj je dobra glasba.

Verjetno se nič ne more primerjati z uspehom, ki ga je požel album Maček Muri in Muca Maca. Od njegovega izida je zdaj sicer že več desetletij …

Ja, Muri je prebil vse plafone, Muri je šel čez vse. Čez dve leti bo star 40 let. On je starec, Maca pa zagotovo ni (smeh). Ja, dobre pesmi, dobra glasba, dobra besedila - to ostane. Če je dobro narejeno, ne moreš reči, da je staro. To je vedno prisotno. Na tak način je treba delati. Jaz sem vedno najprej izhajala iz besedil, nikoli iz glasbe. Vedno je moralo biti v prvi vrsti besedilo tako, da mi je ustrezalo. Da ne gre za neko 'nalaganje' besed, ampak da pripoveduješ zgodbo.

Foto: Jože Suhadolnik

Vam je katera pesem s tega albuma še posebej pri srcu?

Zame je ta projekt celota, ena prelepa zgodba. Na zadnjih koncertih sem jo nekoliko počlovečila, če lahko tako rečem. Malo sem se igrala z besedami, da so že presegle tisto otroško pripoved. Kajetan Kovič je imel res veselje s tem, ko je to pisal, ker drugače ne bi bilo tako duhovito. Vsaka beseda je imela pomen. Še zdaj včasih, ko prepevam, slišim kakšno besedo, ki ji prej nisem namenjala pozornosti (smeh). Zanimivo je, ker nikoli ne moreš reči, da se dolgočasiš. Ker prvič je publika različna; veliki, mali, srednji – vsak je te pesmi sprejemal na drugačen način. So pa veliki zdaj veliko bolj ganjeni. Mislijo, da so že stari, pa so še vedno otroci. Lepo je, če delaš nekaj, ob čemer se lahko tudi sam zabavaš.

Kdaj ste se sicer podali v glasbene vode? Ste že kot mala punčka radi prepevali?

Ja seveda, verjetno ima to človek že v sebi, ker samo po sebi ne more priti. Petje moraš imeti rad. To nekako začutiš.

Nazadnje smo imeli dva krasna koncerta v Drami. To je bilo leta 2019, pred korono, potem pa tako ni bilo ničesar več. Moram priznati, da mi zdaj nič ne manjka. Ne norim, ne divjam. Bom videla, če bo še kakšna priložnost.

Kdaj pa ste se začeli profesionalno ukvarjati s petjem?


Najprej je bil en bend. Fantje so se skupaj zbrali, vsak je znal kaj igrati. Koncerti so bili. V bistvu so bili bolj plesi kot koncerti. V začetku so bili Boemi, potem Rdeči dečki. Z njimi smo kar veliko nastopali. To je bil kar dober trening, če rečem po športno, za samozavest, da ne prideš svež na oder in te kap zadane. Dobiš izkušnje in veliko rutine. Najprej smo bili povabljeni na Veselo jesen v Mariboru. Potem pa so šefi takoj videli, kdo bi bil primeren za kaj več kot to, če se grdo izrazim. Potem sem bila leta 1972 prvič na Slovenski popevki s pesmijo Prva ljubezen. Letos je že 50 let od tega. Vmes pa so bili še neki mladinski festivali. Format vsega je bil seveda izključno slovenska popevka. Če si bil tam, to pomeni, da si bil registriran (smeh).

Ali v zadnjem času še kje nastopate?

Nazadnje smo imeli dva krasna koncerta v Drami. To je bilo leta 2019, pred korono, potem pa tako ni bilo ničesar več. Moram priznati, da mi zdaj nič ne manjka. Ne norim, ne divjam. Bom videla, če bo še kakšna priložnost. Morda se bo zgodila še kakšna zgodba, bom videla.

Foto: osebni arhiv

Otroška leta ste preživljali v Mariboru. Kako se spominjate tistega obdobja?

Bilo je najlepše obdobje. Otroci z ulice smo se zbrali skupaj in delali takšne in drugačne 'porkarije' (smeh). Znali smo se zabavati. Vedno se je nekaj našlo, nikoli nam ni bilo dolgčas. Veliko lepih stvari je bilo. V bližini je bil ribnik, v katerem smo se vsi naučili plavati. Tudi velika gramozna jama, ki nam je bila vedno zanimiva. Ničesar ni bilo, ampak smo imeli vse. Ničesar nismo pogrešali, znašli smo se po svoje.

Staranje? Nimam časa razmišljati o tem (smeh). Moram potrkati, da sem v kondiciji, da če me karkoli boli, ne registriram, ker se mi zdi to normalno. Da pa bi tarnala – to pa ne, nisem te sorte. Normalno sprejemam. Pomoje se človek stara, če obsedi. Če nima več nobenih izzivov, nobenega interesa za karkoli.

Poročeni ste z znanim fotografom Tonetom Stojkom. Katere so vajine glavne skupne točke? Kakšen je vajin odnos v zadnjih letih?

Imava sina Simona, ki naju zagotovo povezuje (smeh). Kar pa se tiče same ustvarjalnosti, pa verjetno tudi njegova pomoč, ko sem začela fotografirati in sem imela kar nekaj razstav. Kasneje mi je Tone zelo pomagal tudi pri vseh teh glasbenih projektih. Tudi jaz sem mu včasih priskočila na pomoč, ko so snemali predstave v gledališčih.


Ena vaših pesmi je tudi Življenja krog. Kako sami gledate na menjavanje letnih časov v vašem življenju? Kako dojemate staranje?

Staranje? Nimam časa razmišljati o tem (smeh). Moram potrkati, da sem v kondiciji, da če me karkoli boli, ne registriram, ker se mi zdi to normalno. Da pa bi tarnala – to pa ne, nisem te sorte. Normalno sprejemam. Pomoje se človek stara, če obsedi. Če nima več nobenih izzivov, nobenega interesa za karkoli. Jaz si najdem zanimanja. Obdelujem svoje vrtove. Ko si zaželim malo zadihati, grem v naravo in mi je lepo.

Kako preživljate poletja? Greste radi na morje? Kakšni pa so (bili) načrti za letošnje?

Načrti so taki, da vsak dan okoli 11. ure pridem sem in delam do pol treh. Kar pa se tiče morja; ko vidim maso ljudi, me to takoj odvrne. Grem pa občasno za kakšen dan na Kamenjak se vreči v vodo. Tam ni toliko ljudi. Drugače pa smo 20 ali 30 let hodili na Biševo. Tam je zdaj povsem drugačna scena. Vse je drugače, podivjano. Same jahte. Tisto lepo obdobje je mimo. Takrat, ko smo še hodili tja na počitnice, ni bilo ničesar. Še elektrike ni bilo. Zdaj je masa, je prehrupno, razpuščeno. Potem se začnejo ljudje čudno obnašati. Grem raje nekam bližje, kjer je mir. Saj ne potrebujem veliko.

Boštjan Narat in Neca Falk, ki sta leta 2014 združila moči, da je nastal album Od daleč. Foto: Jure Eržen