V večini primerov je v ozadju kakšna bolezen, nekateri jokajo zato, ker jim je življenje potomca vzela cesta, majhen del staršev pa ima opraviti s še hujšo bolečino. Ni bolezen tista, ki ji njihovi otroci niso mogli ubežati, tudi na cesti se ni nič zgodilo, v njihovem primeru je šlo za nekaj še bolj groznega – za smrt zaradi kaznivega dejanja. In ni važno, kako bodo kasneje preiskovalci dali ime temu kaznivemu dejanju in kako dobro ali slabo bo napisana obtožnica in kako veliko ali majhno kazen bo dobil storilec – bistvo je, da je ljubi osebi nekdo vzel življenje in da te osebe zaradi tega ne bo nikoli več nazaj. V takšni neutolažljivi bolečini, ki sem jo tudi sama občutila med pogovorom z njima, še vedno živita zakonca Komac iz Bovca, Ankica in Milan. Njunega sina Romana, star je bil 34 let, več ni.
- FOTO: Svet
- FOTO: Svet
Ni več sina, brata, strica in prijatelja. Na pokopališču je siv kamen, na njem pa je napisano njegovo ime: Roman Komac - DJ Jowz. To je kraj, kamor se sestra Tatjana hodi pogovarjat z njim, to je kraj, kamor se stekajo solze številnih v Bovški dolini. Težko so našli besede, ko so govorili pred kamero, bolečina človeka paralizira. Zato je Romanova mama Ankica Komac napisala pismo. Pismo, ki govori o svojcih žrtev, ki govori o tem, kako nemočni so. Le redki so ob takšnih dogodkih pripravljeni sploh govoriti, a prav je, da jim prisluhnemo, da vidimo, da v teh primerih žrtev ni le ena. Romanova mama je opisala večer pred sinovo smrtjo in njegove zadnje besede.
"Večer kot vsak drug. Z možem prisluhneva sinu, pove, kaj vse mora še postoriti do konca tedna. Preden se poslovi, doda: "Ves popoldan me stiska v prsih, povozil sem veverico. Pa sem ji govoril, naj se umakne, da ne morem nič ukreniti, ker vozim v koloni, verjetno se je ustrašila in ni vedela, kam bi skočila. Letos jih je ogromno, skačejo po cesti in čez cesto," je dejal Roman. Potolažim ga, da ni mogel ničesar narediti, naj se pomiri in odmisli ta neprijeten dogodek. Bilo je okoli 10. ure zvečer. Zaželimo si lahko noč, nihče od nas treh (mama, oče in Roman, op.a.) ne sluti, da je to naš zadnji pogovor, naš zadnji pozdrav."
Zadnje sinove besede: 'Pomagaj, težko diham'
Vse, kar se je zgodilo zatem, sta Ankica in njen mož Milan slišala od drugih, saj sta ta večer kot ponavadi brezskrbno padla v spanec. Kako ne bi? Gre za pošteno družino z urejenimi odnosi, zelo povezano družino. Nihče ni imel nobenega konflikta z nikomer, živeli so povsem mirno. Roman, razumljivo, še ni šel spat, obiskal ga je prijatelj, s katerim sta kramljala v kuhinji, v sinovem stanovanju v pritličju iste hiše. Kot je povedal sinov prijatelj, s katerim sta bila v stanovanju, se je tragični dogodek zgodil malo pred polnočjo. "Takrat smo že vsi spali, tudi pri hčerki, ki stanuje le nekaj korakov stran, nasproti naše hiše. Pozvonil je sinov telefon, oglasil se je in rekel: "Ja, sem doma." S prijateljem sta zatem nadaljevala pogovor. Čez čas ju je zmotil hišni zvonec in vstopil je on, Romanov morilec. Ker je opazil, da Roman ni sam, ga je vprašal, če gresta pred hišo, da se morata pogovoriti. Sin je privolil, ni vedel, kaj načrtuje in da ima pod majico skrit nož. Da ga ti koraki vodijo v smrt."
Vse se je zgodilo v nekaj trenutkih. Storilec je Romana zabodel kar 12-krat. Čez nekaj minut je prijatelj zaslišal glasen krik, stekel je do vhodnih vrat in jih odprl. Prizor je bil strašljiv, iz Romanovega hrbta je on vlekel velik lovski nož. Obrnil se je in zamahnil z nožem tudi proti prijatelju, vendar je hitro priprl vrata, da bi se zaščitil. Nato je storilec zbežal, prijatelj pa je stopil do Romana. Ta ga je prosil: "Pomagaj, težko diham." To so bile njegove zadnje besede.
Zabodeni je obležal pred vrati svojega doma, starši v hiši nad njim so še vedno mirno spali, prav tako njegova sestra z družino v hiši le nekaj metrov stran. Prijatelj je podložil Romanu blazino pod glavo in hitro klical pomoč. Tudi sam ni vedel, kako je storilcu ime, ni ga dobro poznal. Vedel je, da je po poklicu kuhar in kje dela, to je bilo v veliko pomoč policistom in so ga hitro prijeli. Odšel je namreč spat v svoje stanovanje (v Bovcu, nedaleč stran je bil v podnajemu, op.a.), niti okrvavljene majice ni skril. Med begom je nož odvrgel v živo mejo pri sosedu čez cesto. Policistom je umor priznal, kasneje na sodišču pa vse zanikal.
Med čakanjem na pomoč Romanov oprijem čedalje šibkejši
Ankica Komac mi je pokazala pismo, ki ji ga je poslal storilec, ko je bil približno tri tedne v priporu. V pismu jo je prosil za odpuščanje in povedal, da upa, da mu bo kdaj lahko oprostila. "Vem, da sem uničil življenje sebi, svojemu dekletu in družini, vam in vaši družini. Še enkrat vas prosim, da mi oprostite in zaživite na novo," je zapisal tedaj 24-letni Jasmin Suljić. Za družino je bil proces, v katerem je storilec zavzel do dejanja povsem drugačno držo in krivde ni priznal, izjemno boleč. A drama tisti večer se je vlekla nerazumljivo dolgo, pomoč iz Tolmina ni in ni prišla ... Ob Romanu so bili sestra, prijatelji in soseda. Staršev hčerka Tatjana Komac ni upala zbuditi. Zato mama Ankica naslednje stavke napiše glede na to, kar je slišala od drugih. "Čakamo na pomoč, soseda vzpodbuja Romana, naj zdrži, naj stisne njeno roko, če jo sliši. Nekaj časa jo še kar močno drži, nato je njegov stisk vse bolj šibak, roka mrtvo omahne na tla. Pričakujemo, da bi reševalci morali priti prvi na kraj nesreče, ampak jih še ni. Roman negibno leži na pločniku, ne moremo mu pomagati in le nemočno čakamo. Čas pa se vleče v neskončnost. Nato pridejo vsi skupaj, oboroženi policisti, ekipa nujne medicinske pomoči in kriminalisti. Zdravnik potrdi smrt. Roman je izkrvavel pred vhodom v stanovanje, imel je 12 vbodnih ran."
A nobene obrambne rane, kar pomeni, da se ni imel možnosti niti braniti, da niti v sanjah ni pričakoval, da bi ga lahko kaj takšnega doletelo. Njegova sestra Tatjana Komac je bila tista, ki je starše, ki so še vedno spali, morala zbuditi in jima sporočiti tako tragično vest. Težko so doumeli, kaj se je zgodilo, še težje je to, da zaradi preiskave niso smeli do sina, ki je le nadstropje nižje na tleh pred vrati svojega doma skupne hiše izgubil življenje. Tako sta ga lahko gledala le od daleč, njegovo negibno telo. Težko si predstavljam, kako človek kaj takšnega sploh prenese ...
Zakaj je žrtev zadnja? Ali kdo pomisli na čustva svojcev, kaj prestajamo?
"Še vedno ne dojemamo, kaj se je zgodilo. Naš sin, brat in prijatelj negiben leži na tleh, sprašujemo se, zakaj. Truplo je le delno pokrito s folijo, goleni in stopala niso pokriti. Poleg njega stoji oborožen policist. Enega od kriminalistov vprašam, če lahko sina pokrijem. Zavrne me z besedami: "Truplu se nihče ne sme približati." Zatem začne deževati, nato še pihati veter. Dežne kaplje odskakujejo od tal, policist se umakne pod streho, na sina pa pada dež ... Žalosten in boleč pogled. Postaja vse hladneje. Ura je že tri zjutraj in mi še vedno čakamo preiskovalno sodnico. Nemočno hodim v hišo, pa ven, pa nazaj v hišo. Od okna do okna ... Kako dolgo bomo še čakali, se sprašujem. Okrog četrte ure tri vozila končno zavijejo k sosedu, kjer je storilec odvrgel nož. Ob tem pomislim, ali ne bi morali priti prej na kraj tragedije, kajti moj sin še vedno leži na pločniku. Res, da je mrtev, ampak je še vedno človek. Zakaj je žrtev zadnja? Kje je spoštovanje do mrtvih? Kje je človeško dostojanstvo? Ali kdo pomisli na čustva svojcev, kaj prestajamo?"
Ankica Komac ne pozna zakonov, ne pozna postopkov v takšnih primerih. Pravzaprav jih skoraj nihče ne pozna, razen tistih, ki jih morajo opraviti. A kljub temu meni, da bi morala biti najprej obravnavana žrtev, tudi za svojce bi bilo to veliko manj mučno, kot je bilo. Preiskovalna sodnica se je najprej usmerila na področje, kjer je bil odvržen nož, oni so pa gledali negibno telo ljubljenega družinskega člana, kako tam leži, strti od bolečine. Ta je bila še toliko močnejša, ker so ga gledali le od daleč, zaradi preiskave niso smeli biti poleg njega.
"Zdanilo se je, preden so kriminalisti in sodnica opravili preiskavo. Dovolili so mi pogledati le sinov obraz. Za slovo sem ga pobožala, bil je siv in ledeno hladen kot tla, na katerih je ležal več kot šest ur. Uslužbenci komunale so truplo odpeljali malo pred sedmo uro. Zdravnik je zapisal čas smrti ob 1.01, 2. oktobra 2019," je v pismu zapisala Romanova mama, ki se je za sinovo življenje borila že od malega. Bil je star tri leta, ko so ga z nujnim reševalnim vozilom peljali v Ljubljano, odkrili so mu zelo visok sladkor – prek 60, medtem ko je običajno nekje do šest. Takrat so jim rekli, da če bo preživel prevoz do Ljubljane, bo živel. Roman je preživel prevoz do Ljubljane, njegovo sladkorno bolezen so stabilizirali. Bili so drugi časi, zato je Ankica pustila službo in ostala doma, da je lahko v najboljši možni meri skrbela za sinovo zdravje. Vse do tiste noči v začetku oktobra 2019.
