No, realnost je seveda drugačna, mogoče bi tako šlo na kakšnem drugem planetu (le odkriti ga moramo), na Zemlji pa je življenje odvisno od vode in kadar dolgo ali pa premalo pogosto dežuje, postane okolje žalostno suho. Letos je že tako. In tudi sonca sem kar malo sit. Kolikor sem ga sicer vesel, pa se sedaj razveselim vsakega oblačnega dne, ja tudi dežja. Je že tako, da imamo radi spremembe, kajne? Pri tej vročini, je dobrodošel vsak dan, ko je temperatura malo nižja, ko se ne segreje čez 30 in ko nam sonce ne žge na glavo, da se, razen zjutraj in zvečer, skoraj nima smisla potikati zunaj. Čeprav smo kdaj v to tudi prisiljeni in čeprav od nekaterih to zahteva tudi njihov delovnik. Poleg tega je žalostno gledati izsušene travnike in polja, in rumeneča drevesa. Sonce, ki v teh dneh žge z razbeljenega neba, ni videti kot vir življenja.
Slovenija ni več zelena, je vse bolj uvela in ponekod povsem izsušena. Slogan Na sončni strani Alp trenutno najbolj ne navdihuje. Si bomo izmislili drugega? Kar naj bi veljajo za Bohinj, namreč, da ima tam dež mlade, se sploh ne sliši tako slabo. Prav prileglo bi se v tem poletju! Res je voda vir življenja, iz dneva v dan postaja to vse bolj očitno. Dva pola, sonce in dež. Življenja na Zemlji ni ne brez prvega niti brez drugega. Moj nono je nekoč rekel, da voda vzame vse, suša pa vsaj nekaj pusti. Dobra tolažba v teh dneh, čeprav precej trpka.
Sonce seveda ni nič krivo. Sije enako, kot je sijalo nekoč. Spreminjajo se razmere v našem ozračju in na našem planetu. Največja sprememba smo mi, ki nam je uspelo izsekati ogromno gozdov, izloviti preveč rib, povzročiti izumrtje številnih živih bitij, ki nam je uspelo onesnažiti in ponekod grozljivo zastrupiti vodo, tla in zrak. V vzvišenem občutku večvrednosti, da se to nas ne tiče. Vse bolj se kaže, kako ne znamo predvideti, kakšne so lahko posledice naših posegov v okolje. Ali pa nočemo.
