Zgodovinski izzivi in napačne rešitve
Vojna v Ukrajini je razkrila resnico o Rusiji. Kdor ni želel opaziti, da se Putinova država nagiba k imperializmu, se mora danes spopasti z dejstvom, da so v Rusiji spet oživeli demoni 19. in 20. stoletja: nacionalizem, kolonializem in vse bolj opazni totalitarizem. Toda vojna v Ukrajini je razkrila tudi resnico o Evropi. Številni evropski voditelji so se dali zapeljati Vladimirju Putinu in zdaj so šokirani.
Vrnitev ruskega imperializma ne bi smela biti presenečenje. Rusija že skoraj dvajset let na očeh Zahoda počasi obnavlja svoj položaj. Zahod se je v tem času raje odločil za geopolitični dremež kot za preudarno budnost. Pred vse večjim problemom si je raje zatiskal oči, kot da bi se mu vnaprej zoperstavil.
Evropa se v sedanjem položaju ni znašla zato, ker bi bila premalo integrirana, ampak ker ni hotela slišati resnice. Glas o resnici že več let prihaja iz Poljske. Poljska si ne prisvaja monopola nad resnico, a v odnosih z Rusijo je precej bolj izkušena kot drugi. Poljski predsednik Lech Kaczyński je imel prav, ko je skoraj tako kot Kasandra, ki je napovedala padec Troje, pred mnogimi leti dejal, da se Rusija ne bo ustavila pri Gruziji, ampak bo hotela še več. In tudi on je ostal neslišan.
Dejstvo ignoriranja poljskega glasu je le primer širšega problema, s katerim se spopada sedanja EU. Enakost posameznih držav je v njej deklarativna. Politična praksa kaže, da sta najpomembnejša glasova Nemčije in Francije. Opravka imamo torej s formalno demokracijo in dejansko oligarhijo, v kateri oblast izvajajo najmočnejši. Poleg tega najmočnejši delajo napake in niso sposobni sprejeti kritike od zunaj.
Varovalka, ki EU varuje pred tiranijo večine, je načelo soglasja. Iskanje kompromisa med 27 državami, ki imajo tako pogosto nasprotujoče si interese, je lahko frustrirajoče, sam kompromis pa morda ne bo stoodstotno zadovoljiv za vse. Vendar to zagotavlja, da se sliši vsak glas in da sprejeta rešitev izpolnjuje minimalna pričakovanja vsake države članice.
Če kdo predlaga, da bi bilo delovanje EU še bolj kot do zdaj odvisno od odločitev Nemčije – taka bi namreč bila posledica odprave pravila soglasja –, je dovolj, da naredi kratko retrospektivno analizo nemških odločitev. Če bi Evropa v zadnjih letih vedno ravnala tako, kot je želela Nemčija, bi bili danes v boljšem ali slabšem položaju?
Če bi vsa Evropa sledila nemškemu glasu, bi že pred meseci zagnali ne le Severni tok 1, ampak tudi Severni tok 2. Odvisnost Evrope od ruskega plina, ki ga Putin zdaj uporablja kot orodje izsiljevanja celotne celine, bi bila skoraj nepovratna.
Če bi vsa Evropa junija 2021 sprejela predlog za organizacijo vrha EU–Rusija, bi bil Putin priznan kot polnopravni partner, sankcije proti Rusiji, uvedene po letu 2014, pa bi bile odpravljene. Če bi bil ta predlog – takrat so ga blokirale Poljska, Litva, Latvija in Estonija – sprejet, bi imel Putin zagotovilo, da EU ne bo sprejela resničnih ukrepov za obrambo ozemeljske celovitosti Ukrajine.
Če bi Evropska unija sprejela tudi leta 2015 predlagana pravila razporejanja migrantov namesto ostre politike obrambe lastnih meja, kar je osnovni atribut državne suverenosti, bi bila danes vse bolj objekt in ne subjekt mednarodne politike. Putin je prav leta 2015 uvidel, da je migrante mogoče uporabiti v hibridni vojni proti EU. Leta 2021 je na ta način skupaj z Aleksandrom Lukašenkom napadel Poljsko, Litvo in Latvijo. Če bi leta 2015 poslušali zagovornike odprtih meja, bi bil danes naš odpor v naslednjih velikih krizah še slabši.
Končno, če bi vsa Evropa pošiljala orožje v Ukrajino v obsegu in hitrosti, kot je to delala Nemčija, bi bilo vojne že zdavnaj konec. Zmagala bi seveda Rusija. Evropa pa bi bila na robu nove vojne. Rusija namreč, opogumljena zaradi šibkosti svojih nasprotnikov, bi šla naprej.
Danes je vsak glas z Zahoda, da bi omejili dobavo orožja Ukrajini, ublažili sankcije proti Rusiji, spodbujali »obe strani« (torej agresorja in žrtev) k dialogu, za Putina znak šibkosti. A vendar je Evropa precej močnejša od Rusije.
Če želimo danes zares govoriti o demokratičnih vrednotah, je čas za veliko izpraševanje evropske vesti. Predolgo je bila nizka cena ruskega plina za številne države najpomembnejša vrednota. Vemo pa, da je lahko bila nizka, ker vanjo ni bila všteta realna cena krvi, ki jo danes plačuje Ukrajina.
Premagovanje imperializma v Evropi je izziv tudi za samo Evropsko unijo. Mednarodne organizacije se bodo lahko uspešno zoperstavile imperializmu le, če bodo same branile temeljne vrednote – svobodo in enakopravnost vseh svojih članic. To še posebno velja za Evropsko unijo.
EU ima vse več težav s spoštovanjem svobode in enakosti vseh držav članic. Vse pogosteje slišimo, da naj ne bi bilo soglasje vseh, temveč večine tisto, ki bi odločalo o prihodnosti celotne skupnosti. Odstopanje od načela soglasja na različnih področjih delovanja EU nas približuje modelu, v katerem močnejši in večji prevladujejo nad šibkejšimi in manjšimi.
Primanjkljaj svobode in primanjkljaj enakosti se kaže tudi v območju evra. Prevzem skupne valute ne zagotavlja trajnostnega in skladnega razvoja. Evro celo uvaja mehanizme medsebojne konkurence, kar se kaže, na primer, v stalnem presežku izvoza nekaterih držav, ki apreciacijo lastne valute regulirajo z ohranjanjem gospodarske stagnacije v drugih državah. V takšnem sistemu ostajajo enake možnosti le na papirju.
Ti primanjkljaji delajo Evropsko unijo še posebno ranljivo in jo slabijo, ko se spopada z ruskim imperializmom. Rusija želi Evropo spremeniti v nekaj, kar ji je znano in ljubo že več stoletij – v koncert sil s skupno začrtanimi vplivnimi sferami. Ni treba posebej poudarjati, kaj tak »mednarodni red« pomeni za evropski mir.
Majhne in srednje države vse pogosteje izgubljajo možnosti obrambe svojih pravic, interesov in potreb v konfrontaciji z največjimi državami. Gre za prisilno kršitev svobode, pogosto storjeno v imenu domnevnega interesa celote.
Skupno dobro je bila vrednota, ki je bila v središču evropskega projekta. Bila je gonilna sila evropske integracije od samega začetka. Danes to dobro ogrožajo partikularni interesi, ki jih navdihujejo predvsem nacionalni egoizmi. Sistem nam omogoča neenakopravno igro med šibkimi in močnimi. V tej igri je prostor tako za največje države z veliko gospodarsko močjo kot za majhne in srednje velike države brez te prednosti. Najmočnejše države posegajo po politični in ekonomski dominaciji, zadnje pa po političnem in ekonomskem klientelizmu. Za vse postaja skupno dobro vse bolj abstraktna kategorija. Evropska solidarnost postaja prazen koncept, zreduciran na vsiljevanje privolitve v dejanski diktat močnejšega.
Povejmo naravnost: ureditev Evropske unije nas ne varuje dovolj pred tujim imperializmom. Nasprotno, institucije in prakse EU, ki same niso osvobojene skušnjave prevlade nad šibkejšimi, ostajajo odprte za prodiranje ruskega imperializma.
Zato vse evropske voditelje pozivam, naj zberejo pogum in razmišljajo v duhu časa, v katerem živimo. Smo pa v zgodovinskem trenutku. Imperialno Rusijo je mogoče premagati – za kar sta zaslužni Ukrajina in naša podpora, ki jo izkazujemo tej državi. Zmaga v tej vojni je le stvar naše doslednosti in odločnosti.
Zaradi dobave opreme, ki je glede na zmožnosti Zahoda še vedno razmeroma majhna, je Ukrajina začela obračati tok vojne. Rusija napada, seje smrt in uničenje, izvaja krute zločine, a morale Ukrajincev že skoraj pol leta ni zlomila. Morala ruskih vojakov pa je – kot kažejo podatki obveščevalnih služb – vse šibkejša. Vojska ima velike izgube. Viri orožja in druge opreme niso neizčrpni in njena obnova, ki naj bi jo omogočila industrija, prizadeta zaradi sankcij, bo vse težja.
Zato moramo podpirati Ukrajino, da si povrne izgubljeno ozemlje in Rusijo prisili k umiku. Šele takrat bo mogoč pravi dialog in končanje vojne, ki bo pomenilo resnični konec, ne le kratek premor pred naslednjo agresijo. Šele ta konec bo naša zmaga.
Grožnjo imperializma moramo premagati tudi znotraj EU. Potrebujemo temeljito reformo, ki bo skupno dobro in enakost članic vrnila na vrh načel EU. To pa ne bo mogoče brez spremembe pogleda. O usmeritvah in prioritetah delovanja Unije morajo odločati države članice, ne institucije EU, saj so institucije v službi držav in ne države v službi institucij. Podlaga za sodelovanje mora vedno biti dogovor, ne pa prevlada največjih nad vsemi drugimi.
Sedanje razmere nas silijo v razmišljanje v povsem novih okvirih. Pogumno moramo priznati, da se EU s krizo zaradi covida-19 in vojne ni spopadla, kot bi se morala. Vendar težava ni, da prepočasi stopamo po poti integracije in bi morali ta proces na silo pospešiti. Težava je, da stopamo po poti, ki je sama po sebi napačna. Včasih je namesto dveh korakov naprej vredno narediti korak nazaj in na stvari pogledati z določene perspektive.
Najzanesljivejša se zdi perspektiva vrnitve k tistim načelom, ki so bila temeljna ob nastajanju evropske skupnosti. Ne gre za spodkopavanje temeljev EU, ampak za njihovo krepitev. Evropa bolj kot kdajkoli prej potrebuje upanje. To pa lahko najde le v vrnitvi k načelom in ne v krepitvi institucij.
***
Mateusz Morawiecki, poljski premier
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.
