Januarski dan v Brisbanu in okolici
Življenje je polno različnih če-jev. Če ti je dovolj meglenih dni, nezadovoljnih obrazov, če hočeš prihraniti pri elektriki in plinu in če imaš sina, ki živi na južni polobli, si lahko privoščiš cenovno sprejemljivo praznovanje novega leta in prezimovanje v Avstraliji.
Če želiš drugačnosti, je ne najdeš samo v razkošnosti dolgih peščenih plaž, ampak v vsakem drobcu bivanja okoli sebe; v soncu, oblakih, pticah, drevesih, že v samem jutru ... To ni bujenje ob prijetnem žgolenju ptic, to so posamezni klici, bolj ali manj vreščeči, ki opozarjajo, da je spet dan in da je treba poiskati svoj prostor pod soncem.
Jutro je prijetno hladno in kot povsod pravi čas za kavo na senčni ploščadi. Nekako ob sedmih se dostojanstveno sprehodi po vrtu nepovabljeni, a redni, puranu podobni gost scrub turkey, kakor mu pravijo.
Za to leto je že opravil vlogo očeta. Nekako v avgustu začne pripravljati gnezdo, meter do dva širok in do pol metra visok kup, sestavljen iz zemlje in obilice odpadlih listov, stebel, vsega mogočega, primernega za kompostiranje. Da je delo popolno, si neutrudno prizadeva kar nekaj tednov. Samo dobro izdelano, toplo gnezdo (33–35 stopinj Celzija) je vredno pozornosti samice, da se ustavi ob graditelju za nekaj dni, izleže jajce in odide do novega partnerja. Samec ostane ob gnezdu in varuje prihajajoči naraščaj pred vsiljivci še dolgih petdeset dni, da se piščanec izvali in odide svojo pot.
Dan z oblaki, ki izmenjaje prekrivajo sonce in orosijo okolico, je pravi čas za izlet v gozd, deževni gozd. Tam je že novo življenje. »Puranček« neutrudno brska po listju in zemlji. Treba je jesti in preživeti. Kajti ko se mladi avstralski puran izvali iz jajca, si že sam začne iskati hrano.
Velike praproti iščejo pot proti soncu in sproti odmetavajo utrujene liste. Avstralska drevesna praprot Cyathea cooperi je značilna predstavnica deževnega gozda.
Drugi, sušni gozd je poln evkaliptusov. Srečamo jih v deževnem gozdu pa na sušnih in skromnih tleh. Na nekaterih temnih deblih so opuščena satovja divjih čebel.
Avstralija je domovina evkaliptusov najrazličnejših vrst. Srečamo jih v deževnem gozdu pa na sušnih in skromnih tleh. Nekatera njihova debla so svetla, kot bi bili sredi samih brez.
Pa gre za nekaj drugega. Poletno obdobje prinaša obilico dežja, drevesa se napojijo z vodo in odvržejo lubje, deblo se lahko širi. Odpadlo lubje ostaja na tleh. Kako premetena zaščita evkaliptusa pred podrastjo, pred ovijalkami.
In kako spodbudna januarska ideja – odvreči staro temno obleko in začeti vse na novo!«
