Kam z afganistanskimi begunci
Težko si je predstavljati, da bo politična katastrofa v Afganistanu pretresla smrtonosno migracijsko politiko Evrope.
Odpri galerijo
Čeprav Afganistanci spadajo med tri največje skupine prosilcev za mednarodno zaščito v EU, jih zaščito pridobi zgolj okoli 50 odstotkov. FOTO: Anushree Fadnavis/Reuters
Nekaj ur po tem, ko so talibi osvojili Kabul, so evropski voditelji hiteli z izražanjem solidarnosti z afganistanskim prebivalstvom in pozivanjem k njihovi zaščiti. A v isti sapi so nekateri dali jasno vedeti, da razen tistih, ki so sodelovali z mednarodno vojaško misijo, afganistanski begunci v Evropi niso dobrodošli.
»Ne smemo dopustiti, da se ponovi leto 2015,« so bile besede Armina Lascheta, nemškega kanclerskega kandidata, ki je še na začetku avgusta pozival k deportacijam v Afganistan. Tudi avstrijski kancler Sebastian Kurz je opozoril, da Avstrija ne bo sprejela afganistanskih beguncev, pri tem pa pozval k sodelovanju s sosedami Afganistana. Podobno je menil tudi francoski predsednik Emmanuel Macron, ki je dodal, da »Evropa ne more sama nositi posledic sedanjih razmer v Afganistanu«.
Slovenski predsednik Janez Janša pa je kar v imenu celotne EU izjavil, da humanitarnih koridorjev v Evropo ne bo.
Kmalu je postalo jasno, da je EU glede beguncev še vedno močno razdeljena in da številne evropske voditelje skrbi predvsem prihod afganistanskih beguncev, zato so tudi pripravljeni narediti vse, da jih obdržijo čim dlje od Evrope. Simbolna podoba evropskega odziva na krizo v Afganistanu se je izrisala v 40-kilometrski ograji, ki jo je Grčija postavila na meji s Turčijo in ki jo je grški minister za zaščito državljanov Mihalis Hrisohoidis pospremil z besedami: »Naše meje bodo ostale nedotakljive.«
Za afganistanske begunce tovrstni odziv sicer ni nekaj novega, saj so že več let žrtve krute evropske migracijske politike. Čeprav Afganistanci spadajo med tri največje skupine prosilcev za mednarodno zaščito v EU – po statistiki EASO (Evropski azilni podporni urad) je bilo leta 2020 afganistanskih prošenj 48.578, leta 2019 pa več kot 59.000 – jih zaščito pridobi zgolj okoli 50 odstotkov, med evropskimi državami pa je v stopnji podeljene zaščite opaziti velike razlike, od enega odstotka v Bolgariji do 93 odstotkov v Italiji (lani).
Tudi v Sloveniji Afganistanci že od leta 2015 spadajo v vrh prosilcev. Po podatkih ministrstva za notranje zadeve je med letoma 2015 in 2020 za mednarodno zaščito zaprosilo 2475 Afganistancev. Toda pozitivno rešenih prošenj je malo: lani jih je zaščito pridobilo zgolj pet, statistika pa tudi v preteklih letih ni nič bolj spodbudna. Pri tem je treba upoštevati, da številni državo zapustijo, še preden prejmejo odločitev, večinoma zaradi dolgotrajnih postopkov in strahu pred negativno zavrnitvijo.
Leta 2017 je prav zato odšlo veliko afganistanskih družin, saj razen mladoletnikov pozitivne odločitve ni prejela nobena afganistanska družina ali odrasel moški. Na to so takrat opozorile tudi slovenske nevladne organizacije, ki so opomnile na nevarnosti v Afganistanu in ministrstvo za notranje zadeve pozvale k ustrezni obravnavi afganistanskih prošenj. Čeprav so v poznejših letih zaščito pridobili tudi nekateri odrasli Afganistanci, jim je to pogosto uspelo šele po dolgotrajni bitki na sodišču.
Ministrstvo za notranje zadeve je namreč vztrajno zatrjevalo, da je za Afganistance Afganistan varen in je z odločbami, v katerih so pokazali popolno nerazumevanje za varnostno situacijo v državi, kaj šele za kulturni in socialni kontekst, zavračalo njihove prošnje. Mnogi so se tako znašli v peklenskem, dolgoletnem čakanju na odločitve, v nenehnem ponavljanju svojih travmatičnih zgodb in dokazovanju svoje ogroženosti ali pa so zaradi negativnih odločb končali v deportacijskih postopkih v Centru za tujce.
Nekateri so se pod psihičnim bremenom rigidne birokratske azilne politike zlomili in odločili za »prostovoljno« deportacijo v Afganistan, pri čemer so jim policisti obljubljali, da bodo čez nekaj let lahko brez problema pridobili vizum EU in se legalno vrnili v Evropo. Prisilne in tako imenovane prostovoljne vrnitve – te so redko prostovoljne, saj temeljijo na psihičnem izčrpavanju ljudi – v Afganistan so v Evropi še do nedavnega potekale nemoteno.
Šest držav (Avstrija, Nemčija, Belgija, Danska, Grčija in Nizozemska) je še avgusta, ko so talibi osvojili že večji del Afganistana, pozivalo k nadaljevanju deportacij. Od leta 2015 so evropske države v Afganistan vrnile več deset tisoč ljudi, po podatkih Amnesty International jih je bilo samo leta 2016 več kot 9000. A zaradi različnih razlogov tudi vrnitve večkrat niso bile mogoče. To pomeni, da so se številni Afganistanci znašli na cesti, v birokratskem breznu z zavrnjenimi prošnjami za mednarodno zaščito, brez zaposlitve in brez kakršnekoli socialne zaščite in možnosti legalizacije.
In če so to »srečneži«, ki jim je uspelo priti v Evropo, mnogi ostajajo ujeti v taboriščih, gozdovih in zapuščenih stavbah v Grčiji, Srbiji ter Bosni in Hercegovini, kjer je mednarodno zaščito tako rekoč nemogoče pridobiti. Med njimi so tudi mladoletniki, družine in otroci, tudi takšni kot deklica R., ki je pri svojih sedmih letih preživela talibski bombni napad na šolo, in bili priča poboju svojih sošolcev in sošolk.
Čeprav se poskušajo iz nevzdržnih razmer prebiti v Evropo, se pot za mnoge konča neuspešno in so, ne glede na prošnje za mednarodno zaščito, protipravno in nasilno potisnjeni nazaj v omenjene države. Praksa, ki smo ji že več let priča tako v Sloveniji in na Hrvaškem, vse bolj pa tudi v Italiji in Avstriji.
Vprašanje je, kaj se bo zgodilo s tistimi, ki jim bo iz Afganistana uspelo pobegniti. Koga (in koliko) bodo evropske države zares sprejele? Kaj bo s tistimi Afganistanci, ki niso delali za mednarodno vojaško misijo in nimajo nobenih povezav z mednarodnimi institucijami ali organizacijami? Kaj bo z zavrnjenimi afganistanskimi prosilci za mednarodno zaščito, ki so že v Evropi, jim bo ta zdaj podeljena? In kaj bo s tistimi, ki že več let životarijo v balkanskih taboriščih?
Težko si je predstavljati, da bo politična katastrofa v Afganistanu kakorkoli pretresla smrtonosno migracijsko politiko, ki jo vodi Evropa. Verjetneje se zdi, da bodo begunci še naprej sredstvo mednarodnih političnih pogajanj in da bomo tudi v prihodnje priča militarizaciji in eksternalizaciji meja, protipravnim vračanjem, ukinjanju pravice do mednarodne zaščite in izvažanju migrantske krize zunaj Evrope. Po podatkih UNCHR je danes več kot 85 odstotkov vseh afganistanskih beguncev v Iranu in Pakistanu.
Macronova izjava, da Evropa ne bo mogla sama nositi vseh posledic razmer v Afganistanu, se v tem smislu zdi kot slaba šala.
**
Barbara Vodopivec, dr. kulturne in socialne antropologije
»Ne smemo dopustiti, da se ponovi leto 2015,« so bile besede Armina Lascheta, nemškega kanclerskega kandidata, ki je še na začetku avgusta pozival k deportacijam v Afganistan. Tudi avstrijski kancler Sebastian Kurz je opozoril, da Avstrija ne bo sprejela afganistanskih beguncev, pri tem pa pozval k sodelovanju s sosedami Afganistana. Podobno je menil tudi francoski predsednik Emmanuel Macron, ki je dodal, da »Evropa ne more sama nositi posledic sedanjih razmer v Afganistanu«.
Slovenski predsednik Janez Janša pa je kar v imenu celotne EU izjavil, da humanitarnih koridorjev v Evropo ne bo.
Kmalu je postalo jasno, da je EU glede beguncev še vedno močno razdeljena in da številne evropske voditelje skrbi predvsem prihod afganistanskih beguncev, zato so tudi pripravljeni narediti vse, da jih obdržijo čim dlje od Evrope. Simbolna podoba evropskega odziva na krizo v Afganistanu se je izrisala v 40-kilometrski ograji, ki jo je Grčija postavila na meji s Turčijo in ki jo je grški minister za zaščito državljanov Mihalis Hrisohoidis pospremil z besedami: »Naše meje bodo ostale nedotakljive.«
Barbara Vodopivec, dr. kulturne in socialne antropologije. FOTO: osebni arhiv
Tudi v Sloveniji Afganistanci že od leta 2015 spadajo v vrh prosilcev. Po podatkih ministrstva za notranje zadeve je med letoma 2015 in 2020 za mednarodno zaščito zaprosilo 2475 Afganistancev. Toda pozitivno rešenih prošenj je malo: lani jih je zaščito pridobilo zgolj pet, statistika pa tudi v preteklih letih ni nič bolj spodbudna. Pri tem je treba upoštevati, da številni državo zapustijo, še preden prejmejo odločitev, večinoma zaradi dolgotrajnih postopkov in strahu pred negativno zavrnitvijo.
Leta 2017 je prav zato odšlo veliko afganistanskih družin, saj razen mladoletnikov pozitivne odločitve ni prejela nobena afganistanska družina ali odrasel moški. Na to so takrat opozorile tudi slovenske nevladne organizacije, ki so opomnile na nevarnosti v Afganistanu in ministrstvo za notranje zadeve pozvale k ustrezni obravnavi afganistanskih prošenj. Čeprav so v poznejših letih zaščito pridobili tudi nekateri odrasli Afganistanci, jim je to pogosto uspelo šele po dolgotrajni bitki na sodišču.
Ministrstvo za notranje zadeve je namreč vztrajno zatrjevalo, da je za Afganistance Afganistan varen in je z odločbami, v katerih so pokazali popolno nerazumevanje za varnostno situacijo v državi, kaj šele za kulturni in socialni kontekst, zavračalo njihove prošnje. Mnogi so se tako znašli v peklenskem, dolgoletnem čakanju na odločitve, v nenehnem ponavljanju svojih travmatičnih zgodb in dokazovanju svoje ogroženosti ali pa so zaradi negativnih odločb končali v deportacijskih postopkih v Centru za tujce.
Nekateri so se pod psihičnim bremenom rigidne birokratske azilne politike zlomili in odločili za »prostovoljno« deportacijo v Afganistan, pri čemer so jim policisti obljubljali, da bodo čez nekaj let lahko brez problema pridobili vizum EU in se legalno vrnili v Evropo. Prisilne in tako imenovane prostovoljne vrnitve – te so redko prostovoljne, saj temeljijo na psihičnem izčrpavanju ljudi – v Afganistan so v Evropi še do nedavnega potekale nemoteno.
Šest držav (Avstrija, Nemčija, Belgija, Danska, Grčija in Nizozemska) je še avgusta, ko so talibi osvojili že večji del Afganistana, pozivalo k nadaljevanju deportacij. Od leta 2015 so evropske države v Afganistan vrnile več deset tisoč ljudi, po podatkih Amnesty International jih je bilo samo leta 2016 več kot 9000. A zaradi različnih razlogov tudi vrnitve večkrat niso bile mogoče. To pomeni, da so se številni Afganistanci znašli na cesti, v birokratskem breznu z zavrnjenimi prošnjami za mednarodno zaščito, brez zaposlitve in brez kakršnekoli socialne zaščite in možnosti legalizacije.
In če so to »srečneži«, ki jim je uspelo priti v Evropo, mnogi ostajajo ujeti v taboriščih, gozdovih in zapuščenih stavbah v Grčiji, Srbiji ter Bosni in Hercegovini, kjer je mednarodno zaščito tako rekoč nemogoče pridobiti. Med njimi so tudi mladoletniki, družine in otroci, tudi takšni kot deklica R., ki je pri svojih sedmih letih preživela talibski bombni napad na šolo, in bili priča poboju svojih sošolcev in sošolk.
Čeprav se poskušajo iz nevzdržnih razmer prebiti v Evropo, se pot za mnoge konča neuspešno in so, ne glede na prošnje za mednarodno zaščito, protipravno in nasilno potisnjeni nazaj v omenjene države. Praksa, ki smo ji že več let priča tako v Sloveniji in na Hrvaškem, vse bolj pa tudi v Italiji in Avstriji.
Vprašanje je, kaj se bo zgodilo s tistimi, ki jim bo iz Afganistana uspelo pobegniti. Koga (in koliko) bodo evropske države zares sprejele? Kaj bo s tistimi Afganistanci, ki niso delali za mednarodno vojaško misijo in nimajo nobenih povezav z mednarodnimi institucijami ali organizacijami? Kaj bo z zavrnjenimi afganistanskimi prosilci za mednarodno zaščito, ki so že v Evropi, jim bo ta zdaj podeljena? In kaj bo s tistimi, ki že več let životarijo v balkanskih taboriščih?
Težko si je predstavljati, da bo politična katastrofa v Afganistanu kakorkoli pretresla smrtonosno migracijsko politiko, ki jo vodi Evropa. Verjetneje se zdi, da bodo begunci še naprej sredstvo mednarodnih političnih pogajanj in da bomo tudi v prihodnje priča militarizaciji in eksternalizaciji meja, protipravnim vračanjem, ukinjanju pravice do mednarodne zaščite in izvažanju migrantske krize zunaj Evrope. Po podatkih UNCHR je danes več kot 85 odstotkov vseh afganistanskih beguncev v Iranu in Pakistanu.
Macronova izjava, da Evropa ne bo mogla sama nositi vseh posledic razmer v Afganistanu, se v tem smislu zdi kot slaba šala.
**
Barbara Vodopivec, dr. kulturne in socialne antropologije
