»Zgodovina govori o tem, da so jih kmetje vsako pomlad skupaj z ovcami ostrigli in dlako uporabili za izdelavo toplih odej in oblačil. Ker izredno dobro prenašajo mraz, so jih uporabljali tudi kot čuvaje severnih jelenov,« pojasni Anita Jakše, ki ima doma čudovita bobtaila, šestletno Luno in skoraj dve leti starega Jacka. »Luna je iz Firenc, Jack pa je njen mladiček, za katerega smo toliko bolj veseli, ker smo imeli v Sloveniji po 13 letih spet domače leglo. To so bili Lunini prvi mladički in za nas nova, lepa izkušnja, ki se je še zdaj z veseljem spominjam. Lunino rodovniško ime je Vamp dei Nobilpazzi, kadar je poredna, je Lunetta, drugače Luba, se pa včasih tudi pohecamo in ji rečemo Vampi, ker je malo bolj okrogla okoli trebuščka. Jackovo rodovniško ime je Lucky Strike Bob Love. Kličemo ga Jack, včasih Jacko (Đeko), prijatelji iz razstavnih krogov pa so mu nadeli ime Mr. Jackson,« sogovornica z nasmehom predstavi pasja kosmatinca. »V otroških letih sem imela pri pisalni mizi obešen plakat, na katerem je bil bobtail v rdeči majici in z očali. Preprosto vedela sem, da bodo bobtaili del mojega življenja. Marsikdo se zaradi nege in tudi velikosti ne odloči zanje, čeprav so mu všeč. Moja želja pa je bila tako močna, da me niti to ni odvrnilo.«

Obvezna oprema – glavnik in krtača

Kot pove sogovornica, zahteva bobtailov kožuh veliko nege. Ti psi so namreč bogato odlakani po vsem telesu, krasi jih bujna belo-siva dlaka, trda na otip in rahlo valovita, ki priteg­ne pogled vsakogar, ki jih sreča. Praviloma jih je treba česati vsaj enkrat na teden, če z njimi obiskuješ razstave, še pogosteje. Nekateri svetujejo, da je najbolje česati vsak dan, saj tako laže preprečimo nastanek vozlov. »Pri Jacku se zdaj trudim z dolžino dlake. Ker ima suho in žimasto, je težje doseči potrebno dolžino za razstavne standarde. Uredim ju še tako, da jima očistim ušesa in spulim dlačice iz njih, postrižem dlako med blazinicami tačk, očistim zaspančke na očeh, druge večje nege ni. Nerodno je le v slabšem vremenu, ko je več urejanja po vrnitvi s sprehoda. Jack rad poskrbi še za malo več zabave, in če se mu le ponudi priložnost, zabrede v blato. Takrat je zabava popolna! Drugače pa, kadar ju želim popolnoma očistiti, ju najprej počešem, nato skopam v kadi ali pod prho, obrišem in delno posušim s fenom. Nato ju pustim, da se čez noč do konca posušita, in naslednji dan spet pokrtačim.« Dejstvo pa je, da morajo lastniki teh psov skrbeti ne le za redno nego dlake, ampak tudi za vsakodnevno razgibavanje. Sogovornica pokima in poudari, da so dnevni sprehodi obvezni, njihovo število pa je seveda odvisno od časa. »Vsakič ko se kam odpravimo, sta zelo vesela. V zelo vročih dneh se rada zadržujeta v hladni senci ali ležita kje na prijetno mrzlih ploščicah. Zimo pa obožujeta, še posebno Luna. Postavi se pred mene in čaka, da ji brcam sneg in ga potem lovi, skače z vsemi štirimi in ob vsakem skoku enkrat zalaja. To bi lahko počela ure in ure. Za oba imam oblačilo za pse, ki je kot nekakšna vetrovka, udoben, športni model, zračen, nepremočljiv material. Ko ju oblečem, ju prav nič ne moti in veselo skakljata in šušljata kot v zimskem kombinezonu. Oblečem ju tudi v deževnih dneh, vendar iz praktičnih razlogov, ne zaradi 'šminke'. Če tega ne bi imela, bi za njuno nego porabila toliko več časa in še njima bi to delalo velike preglavice.«

Prijazni velikani

Staroangleški ovčarji so močni, kvadratični psi skladnega videza. So tudi veliki, saj dosežejo samci višino okoli 60 centimetrov, samice pa so le malo nižje, zato je razumljivo, da je treba poskrbeti za primerno, uravnoteženo in predvsem količinsko zadostno prehrano. »Vsak poje od 12 do 15 kilogramov briketirane hrane na mesec. Dodamo jima še svežega purana, jogurt, skuto, nariban parmezan, tuno, oljčno olje in podobno, obožujeta prepečenec, za dlako jima ponudim še lososovo olje in pivski kvas. Praviloma ju hranim dvakrat na dan,« pove Anita.

Po značaju so ti psi veseli, ljubeznivi, razigrani, otroško razposajeni, lahko pa so malo samosvoji, zato jih je treba vzgajati in socializirati že v zgodnji dobi odraščanja. »Mislim, da bobtail ni kot denimo nemški ovčar, torej poslušen, da bi naredil vse, kar mu rečeš. Nas­protno, je smešen, afnast koštrun, ki te razveseljuje tako in drugače. Seveda ga je treba kaj naučiti in mu postavljati meje, vseeno pa mislim, da pretirana strogost in prevelika pričakovanja niso potrebni.« Sogovornica še poudari, da sta Luna in Jack ohranila čuvajski nagon iz preteklosti in z laježem opozorita, kadar se kdo smuka okoli hiše, čeprav goste sprejemata z velikim veseljem, oba pripravljena na božanje in crkljanje.

»Bobtail je primeren za vse tiste navdušence, ki jim ni odveč česanje, včasih dolgotrajno česanje. Seveda ga lahko tudi postrižemo, vendar s tem izgubi čar, svojo simpatično pojavo. Primeren je za vse, ki si želijo razigranost, navdušenost in izreden značaj, poln ljubezni, veselja, radosti. Prirasel vam bo k srcu. Povem vam, da so bobtaili zakon!« na koncu pogovora odločno in z nasmehom zagotovi njihova velika ljubiteljica.