Alejandro Peña Esclusa je venezuelski disident, politik in pisatelj, avtor knjig Forum São Paulo in kulturna vojna ter Volilne prevare Foruma São Paulo. Z njim smo se med drugim pogovarjali o delovanju omenjenega foruma in skupine Puebla, »izvozu« metod južnoameriške levice v Evropo, nedavnih političnih dogodkih v Evropi in Južni Ameriki ter pisateljevi knjižni turneji v Sloveniji.
Gospod Alejandro Peña Esclusa, tokrat ste Slovenijo obiskali v sklopu promocijske turneje. Kakšni so vtisi?
Zelo pozitivni, v zadnjih dveh dnevih sem imel predstavitve knjige v Krškem, v Kopru, na knjižnem sejmu v Ljubljani, danes grem še v Slovensko Bistrico. Povsod so me lepo sprejeli, obiskovalci so bili prijazni in ozračje je bilo odlično.
Prodaja vaših knjig je torej dobra glede na razmeroma majhen slovenski trg?
Zelo dobra. Za Forum São Paulo bi lahko rekel, da je kar uspešnica. Knjiga je doživela že tretji ponatis. Volilne prevare Foruma São Paulo zaenkrat še niso dosegle takšnih številk prodaje, a je knjiga izšla šele letos poleti, poletje pa ni najboljši čas za prodajo knjig. V zadnjih tednih pa prodaja narašča.
Kakšen je odziv publike na predstavitvah?
Odziv je fantastičen, mnogi so knjigo že prebrali in prišli s pripravljenimi vprašanji, da bi si še razširili obzorje. Nekateri so si podčrtali nekatere odstavke ali navedbe v knjigah, drugi so na rob pripisali opombe in mi postavljali vprašanja. Nekateri obiskovalci so dejali, da so tudi sami zaznavali dogodke, ki jih opisujem, a jim ni uspelo dokončno povezati vseh točk in jim je zdaj moja knjiga to omogočila. Ali pa so dejali, da so opazili mnoge vzporednice med dogajanji v Sloveniji in dogodki v Južni Ameriki, ki jih opisujem v knjigah.
Danes odhajate naprej?
Da, v Sloveniji sem tretji dan, po današnji predstavitvi v Slovenski Bistrici pa grem na Madžarsko, kjer je ravno izšel prevod Forum São Paulo. Knjiga je prevedena tudi že v angleščino, poljščino, portugalščino in italijanščino. V španščini pa je že več ponatisov, predvsem v posameznih državah Južne Amerike.
Če se ne motim, je med španščino v Španiji in Latinski Ameriki nekaj razlik, kaj pa v Latinski Ameriki sami? So kakšne razlike glede na posamezne države, saj je kontinent razsežen?
Obstaja nekaj manjših razlik med »špansko« in latinskoameriško španščino, a niso takšne, da bi bile ovira v komuniciranju. Kar pa zadeva španščino na naši celini, razlik ni. To je precejšnja razlika med nami in Evropo, kjer se v poldrugi uri vožnje z avtom že znajdeš v čisto drugem jezikovnem okolju. Od Mehike do Argentine, kar je deset ur leta z letalom, ni razlike v jeziku, običajih. To je velika moč, velika prednost našega kontinenta, seveda pa lahko v določenih primerih postane tudi slabost. Zarotniškim skupinam, kot je denimo Forum São Paulo, je veliko laže delovati v Južni Ameriki, saj lahko šablonsko zasnovane operacije izvajajo brez posebnih popravkov po vsej celini. V Evropi bi se morali ozirati na jezikovne, kulturne razlike in ustrezno modificirati operacije.
Zdi se, kot da to že počnejo, če gledamo zadnje dogodke v Španiji …
Poteze, ki jih v teh dnevih vleče socialist Pedro Sanchez, dejansko spominjajo na poteze, ki jih je nekoč vlekel Chavez, potem ko se je prikopal do oblasti. Uzurpiral si je pristojnosti, ki mu niso šle, ignoriral je zakone in ustavo, pod mizo sklepal dogovore, ki so bili v nasprotju ne samo z demokratičnimi tradicijami, ampak tudi z zakonom, in pošiljal policijo, da razbija proteste. Precej podobno se dogaja danes v Španiji. Sanchez se sploh ne skriva več in jasno kaže, da je pripravljen ugrabiti oblast ne glede na ceno. Upam, da bo protestnikom uspelo spodnesti njegove nakane.
Moj španski prijatelj, tudi vi ga poznate …
Álvaro Peñas?
Da, Álvaro. Pred nekaj dnevi je napisal komentar za The European Conservative, v katerem trdi, da je bil glavni posrednik dogovora med Sanchezom in Puigdemontom, dogovora, ki omogoča Sanchezu uzurpacijo oblasti, v ozadju pa delujeta nekdanji španski predsednik vlade Zapatero in skupina Puebla. Vam je to znano?
Ali je Zapatero skoval ta dogovor, ne vem. Vsekakor pa je Zapatero član Pueble, skupine, ki je povezana s Forumom São Paulo. Torej bi kar verjel zapisanemu. Takšno delovanje je seveda tipično za Forum São Paulo in z njim povezane skupine. Z njimi je povezan precejšen del španske politike, z njimi je povezan Sanchez in velik del političnega vrha socialistične stranke PSOE. Forum São Paulo je pomagal ustanoviti in financirati Podemos, ki je zdaj del koalicije Sumar, ta pa je del Sanchezove vlade, s Pueblo je povezan Baltasar Garcon …
Tisti levičarski aktivistični sodnik, ki so ga potem odstavili zaradi korupcije?
Da, čeprav mislim, da ga niso odstavili zaradi korupcije, ampak zaradi prevar. Kakor koli že, zdaj je pravni svetovalec skupine Puebla. To je ime mesta v Mehiki, Puebla de Zaragoza, kjer je bila skupina ustanovljena. Kmalu po tem, ko je levičar Obrador decembra 2018 postal predsednik Mehike, je gostil sestanek vodilnih južnoameriških levičarjev v Puebli. Tam je nastala ta skupina in se poimenovala po ustanovnem kraju.
Tako kot Forum São Paulo …
Tako kot Forum São Paulo in isti ljudje, ki so ustanovili ta forum, so ustanovili Pueblo. Puebla je tako izrastek, ena od vej Foruma São Paulo. Enaka organizacija, enaka ideologija, cilji, financiranje …
Financiranje iz trgovine z mamili?
Tudi Forum São Paulo se financira iz te kriminalne dejavnosti.
Pravite, da so ustanovitelji in člani Pueble isti kot Forum São Paulo?
Da, mnogi med njimi. Evo Morales, Lula da Silva, Dina Rouseff, Raffael Correa, argentinski predsednik v odhodu Alberto Fernandez …
Petro, Maduro?
Maduro ni neposredno povezan s Pueblo. On je namreč nekoliko preveč izpostavljen v negativnem smislu. Deloma zaradi trgovine z mamili, deloma zaradi nasilja, ki ga izvaja, da ostaja na oblasti. Zaradi tega ga že preiskujejo mednarodne organizacije in menda se proti njemu celo pripravlja obtožnica pred mednarodnim tribunalom v Haagu. To pa seveda ne pomeni, da Maduro nima v ozadju stikov s to skupino. Navsezadnje so vsi stari tovariši, povezani z istimi metodami, ideologijo in s cilji.
Če so praktično identični s Forumom São Paulo, zakaj so potem ustanovili to skupino?
Cilj te skupine je izvoz metod, ki jih je razvil Forum São Paulo. Južno Ameriko lahko gledate kot nekakšen laboratorij, v katerem levičarji preizkušajo različne metode prevzema oblasti. Pri tem so bili tudi precej uspešni …
Mislite s tem na tako imenovano rožnato plimo?
Da, na rožnato plimo. V letu 2009 je kar štirinajst južnoameriških držav imelo na čelu levičarske voditelje, ki so izhajali iz Foruma São Paulo. Nekateri med njimi so zdaj v skupini Puebla. Če ne voditelji ali nekdanji voditelji, pa zdajšnji ali nekdanji ministri, senatorji, poslanci. Pa seveda organizatorji, propagandisti in ideologi. Levičarske stranke po svetu so bile navdušene nad uspehi, ki jih je dosegala latinskoameriška levica in so prosili za pomoč. Thinktanki, kot je Puebla, oziroma posamezniki, ki so v njih zbrani, levičarjem po svetu to pomoč dajejo. Pomagajo pri ustanovitvi in organizaciji skupin in strank, omogočijo financiranje, svetujejo pri metodah in tako naprej. Rafael Correa je recimo pomagal s financiranjem ustanoviti prej omenjeno špansko skrajno levičarsko stranko Podemos.
Skupina Puebla je povezna tudi z različnim skupinami v ZDA, tudi z vplivnim levičarjem in nekdanjim predsedniškim kandidatom Bernijem Sandersom. V Evropi je južnoameriška levica pomagala pri ustanovitvi gibanja Demokracija v Evropi 2025. Uradno ga je ustanovil grški skrajni levičar Yanis Varufakis, zdaj pa so iz tega gibanja izšle že tri politične stranke ter cela vrsta političnih skupin po vsej Evropi (tudi v Sloveniji, op. p.).
Vendar pa levici v zadnjem času ne gre vse po maslu. Vrsta porazov v Južni Ameriki, naraščanje podpore desnici v Evropi … Zdi se, da prihaja do preobrata?
Zmaga desnice na nizozemskih volitvah je odlična novica, prav tako naraščanje podpore desnici v Nemčiji in nekaterih drugih evropskih državah. Kaže, da so se ljudje končno zbudili in rekli odločen ne vsem tem prebujenskim norostim.
Seveda pa sem zelo zadovoljen z letošnjimi porazi levice na moji celini. Paragvaj, Ekvador, lokalne volitve v Kolumbiji. Petro in njegova levičarska koalicija sta v Kolumbiji obdržala le enega guvernerja province in le peščico županov. Mislim, da niso niti v eni provinci dobili več kot deset odstotkov glasov. Nato pa pred nekaj dnevi še zmaga Mileija v Argentini.
Kako je do tega prišlo glede na vso moč, ki jo ima Forum São Paulo v Južni Ameriki?
Levičarji so zelo dobri, ko kritizirajo iz opozicije in obljubljajo, kaj vse bodo naredili, če pridejo na oblast, pa se vedno izkažeta njihova zlaganost in neučinkovitost. In oblast lahko zadržijo le z ustrahovanjem ali prevarami, saj ne morejo pokazati nobenega pozitivnega rezultata svojega vladanja. A če je število nasprotnikov zadosti veliko, tudi ustrahovanje in prevare niso dovolj, da bi ohranili oblast.
Ob zmagi Mileija je svetovna levica kar ponorela, označujejo ga od norca do diktatorja in vsega vmes, po spletu kroži kup posnetkov, s katerimi ga skušajo diskretirati …
Levica je bila vedno zelo spretna v propagandi, še posebej ker imajo na svoji strani veliko večino svetovnih medijev. Dobršen del te diskreditacijske kampanje temelji na izmišljijah, polresnicah in napihnjenih zgodbah, na izjavah izvzetih iz konteksta …
Očitajo mu tudi, da je papaža razglasil za komunista …
Ne verjamem, da je to dejal, vem pa, da je papežu Frančišku očital, da se premalo odločno zoperstavlja levičarski politiki, da ne obsodi zločinov levičarskih samodržcev in da se z njimi srečuje, s čimer jim daje nepotrebno publiciteto in celo legitimiteto.
Zadeve se vsaj v nekateri južnoameriških državah obračajo na bolje, kako pa je v Venezueli?
Opozicija se pripravlja na predsedniške volitve, ki bodo prihodnje leto. Mislim, da je čas zrel, ljudje so siti čavistov in pomanjkanja, ki so ga ustvarili.
Ali obstaja močan desni kandidat? Dosedanja opozicija je bila, kako naj rečem, bolj mehka, levosredinska?
To drži, večina vidnih predstavnikov dosedanje opozicije je bila levosredinska. Hoteli so prepričati čaviste v nekakšno sobivanje, kar je precej naivno. Zdaj je kandidatka opozicije za predsedniške volitve Maria Corina Machado, ki je odločna protikomunistka in protičavistka. Poznam jo osebno in ji zaupam, da se ne bo v primeru zmage prodala čavistom. Seveda bo Maduro uporabil vse umazane trike, saj bi ga drugače, v primeru poštenih volitev, gladko povozila.
Boste tudi vi sodelovali pri volitvah?
Ne, samo če stopim v Venezuelo, me čaka ječa, in to če bi imel srečo. Verjetno bi me doletelo kaj hujšega. Dokler ne izgine čavistični režim, moram živeti v izgnanstvu.
To je hudo …
Boj proti diktaturi je trd, nevaren in to je treba vzeti v zakup. Jaz sem se odločil, da se bom proti diktaturi bojeval in sprejemam posledice te odločitve. Zame ne bojevati se proti levici ni opcija že zato, ker te ne glede na vse ne bodo pustili pri miru. Zato se bojujem in se bom bojeval, dokler čavizem ne pade.
No, upam, da bova naslednji intervju lahko opravila pri vas doma, v Venezueli.
Že sedaj ste lepo vabljeni.
Alejandro Peña Esclusa se je rodil 23. julija 1954 v Washingtonu kot sin venezuelskega vojaškega atašeja. V domovini je diplomiral iz strojništva in financ, v mladih letih se je tudi ukvarjal s športom in bil državni prvak v karateju. Z ženo Indiro imata tri hčere. V politiko je vstopil 1984, ko je soustanovil laburistično stranko. Stranka je nasprotovala marksizmu, političnemu nasilju in trgovini z mamili, Chaveza je že od vsega začetka razglašal za Castrovo marioneto. Escluso je komunistična oblast dvakrat aretirala zaradi »podpore terorizmu«, čeprav že vse življenje zavrača in obsoja terorizem. Decembra 2008 je Peña Esclusa soustanovil organizacijo UnoAmerica in postal njen predsednik. UnoAmerica je konfederacija nevladnih organizacij, ki si prizadeva za boj proti latinskoameriškim levim strankam, povezanim s Forumom São Paulo; očita jim »uvajanje marksističnih ideoloških modelov, ki delijo našo družbo na frakcije na podlagi razredov in ras, spodbujajo sovraštvo, nasilje in anarhijo ter uničujejo demokracijo od znotraj«.
Bogdan Sajovic