Finale predsedniških volitev bo še en spopad med njima. Udarila se bosta Janšev Anže Logar in Kučanova Nataša Pirc Musar. Formalno neodvisna kandidata, dejansko oba »neodvisna« larifari, prvi s podporo bivšega premierja, strica iz ospredja slovenske desnice, druga pa s podporo nekdanjega predsednika republike in partije, strica iz ozadja slovenske levice.
Politična polarizacija bo v naslednjih dveh tednih na vrhuncu. Na levici pričakujejo, da bodo to še ene volitve proti Janši, da jih bo Pirc Musarjeva gladko dobila, če se bo večina volivcev levih kandidatov, ki so v prvem krogu glasovali za Milana Brgleza, Vladimirja Prebiliča in Miho Kordiša, v drugem krogu predsedniške tekme prelila h Kučanovi Nataši.
Matematično, s prištevanjem glasov, je zmagovalka znana vnaprej, saj bi k njenemu tekmecu, ki je v prvem krogu dobil največ glasov, lahko večinoma prešli samo glasovi močno poraženega kandidata Nove Slovenije Janeza Ciglerja Kralja. Razlika med Logarjem in Pirc Musarjevo po prvem krogu znaša dobrih 61 tisoč glasov.
Predsedniška kandidatura Anžeta Logarja je skrbno načrtovan politični projekt Janeza Janše. Logarjeva »neodvisnost« je do zadnje potankosti usklajena z Janšo.
Rezervni bazen volivcev od izpadlih protikandidatov je pri Logarju dokaj plitek, manj kot 38 tisoč, pri Pirc Musarjevi pa precej bolj globok, skoraj 250 tisoč. Čeprav je bila do zdaj praviloma v drugem krogu predsedniških volitev udeležba nekoliko nižja, na levici računajo na dodatno mobilizacijo volivcev v mestih, kjer je precej ljudi v nedeljo ostalo doma.
Toda to je le igra številk, volilna realnost je lahko povsem nekaj drugega, saj ni nobenih zagotovil, da bo večina Brglezovih, Prebiličevih in Kordiševih volivcev v finalu glasovala za Pirc Musarjevo. Nekateri bi lahko tudi ostali doma, spet drugi podprli Logarja. Predsedniške volitve niso enake parlamentarnim. Tu še bolj do izraza pride osebnost kandidata.
Pri tem ima Anže Logar prednost, saj je Nataša Pirc Musar za volivce, tudi na levici, precej bolj odbijajoča. Ne samo zaradi zoprnega in agresivnega osebnega značaja, tudi zaradi vseh očitkov (kako sta z zakoncem Alešem obogatela po poslovni hobotnici, ki sega v davčne oaze), ki so zadnje mesece kampanje leteli na njen račun. Kučanova Nataša dejansko v drugi krog vstopa bolj »umazana« kot Janšev Anže.
Tudi njena strategija je drugačna. Medtem ko Logar še naprej igra »pahorjansko« vlogo državnika in prisega na povezovanje, Pirc Musarjeva stavi na izključevanje, na spopad vrednot. Računa na antijanša sentiment, ki bi jo v drugem krogu izstrelil v predsedniško palačo. Na močnejšo politično polarizacijo, na večji angažma civilne družbe (Inštitut 8. marec Nike Kovač) in še intenzivnejšo agitacijo njenega podpornika Milana Kučana.
Slednji ni brez razloga zastavil svoje ime za Natašo Pirc Musar in ji tako že zdaj odločilno pomagal za uvrstitev v drugi krog. Po desetih letih vladavine Boruta Pahorja bi z zmago svoje Nataše v predsedniški palači spet imel svojega človeka. Stric iz ozadja slovenske levice odkrito podpira svojo kandidatko, stric iz ospredja slovenske desnice pa svojega predsedniškega varovanca podpira prikrito.
Bomo še enkrat ponovili, zakaj: Janša je namreč največji mlinski kamen okoli vratu Anžeta Logarja, ki je prav zato predsednika SDS pred prvim krogom volitev po cankarjansko zatajil z razlogom. Kar se mu je obrestovalo, saj je ob dvajset odstotkov nižji udeležbi kot na aprilskih volitvah v državni zbor prejel več kot trinajst tisoč glasov več kot SDS. Logar je v kampanji vrhunsko odigral klona Boruta Pahorja, pokazal je povsem drugačen, zmeren obraz od Janše in njegovih glavnih jurišnikov. S tem pa dokazal, da bi SDS, če bi se pomaknila nazaj proti desni sredini in bi jo namesto Janše vodil Logar, lahko spet računala na relativno zmago na parlamentarnih volitvah.
Logarjev volilni uspeh je tako po svoje nezaupnica politično radikaliziranemu Janši. Ta bi največ naredil »za stvar«, da bi bila desnica spet na oblasti, če bi se umaknil Logarju, a tega zaradi sebičnih razlogov najbrž ne bo storil še tako kmalu, če sploh kdaj.
Ko je Janša v nedeljo zvečer prikorakal v Logarjev volilni štab, so maske »neodvisnega« kandidata padle. Morda je bila s tem dejanjem, ko je volk odvrgel ovčja oblačila, storjena usodna napaka, ki bo nedvomno politično perspektivnega in igralsko nadarjenega Logarja na koncu stala predsedniško funkcijo. Ni šlo samo za vljudnostni stisk rok, za čestitko za prvo mesto v prvem krogu.
Ko se je zbrana družba pomaknila v »vinsko sobo« in so se zaprla vrata medijem, je objektiv našega fotografa Primoža Lavreta skozi okno lokala posnel prizor, ki je Logarja in Janšo, ki sta si slekla suknjiče in se zatopila v globok in zaupen pogovor, povsem razgalil.
Posnete ekskluzivne fotografije, ki jih v tej številki Reporterja objavljamo v rubriki fotozgodba, povedo več kot tisoč besed. Da je predsedniška kandidatura Anžeta Logarja skrbno načrtovan politični projekt Janeza Janše. Da je Logarjeva »neodvisnost« do zadnje potankosti usklajena z Janšo. Da je Logar njegov trojanski konj, podobno kot je Pirc Musarjeva trojanska kobila Milana Kučana.