Več clarkov gablov in manj botoksiranih kvazi zvezdnikov

Nastopaštvo in potreba po biti opažen delata netalentirane posameznike »slavne«, mediji pa iz teh povprečnežev ustvarjamo »zvezdnike«.
Fotografija: Prizor iz filmske uspešnice V vrtincu s Clarkom Gablom in Vivien Leigh. FOTO: Contributed 
Odpri galerijo
Prizor iz filmske uspešnice V vrtincu s Clarkom Gablom in Vivien Leigh. FOTO: Contributed 

»Ne zasmejim se, dokler ne spijem prve kave,« je eden mojih najljubših citatov, ki jih pripisujejo igralcu Clarku Gablu. Na lestvici ameriškega filmskega inštituta se je kralj Hollywooda, kakor so Gabla pogosto poimenovali, uvrstil na sedmo mesto najboljših klasičnih filmskih igralcev vseh časov.

Kot najstnica sem oboževala stare filmske klasike. Dvoriščno okno, Nekateri so za vroče, Kleopatra in Velikan z izjemno Elizabeth Taylor, pa Ugani, kdo pride na večerjo in Dečki iz Brazilije. Daleč najljubši od vseh mi je bil Mogambo, v katerem sta ob Gablu, ki sicer ni vedno veljal za sanjskega soigralca, prav nasprotno, zaigrali Ava Gardner in Grace Kelly. Tak šarm, privlačnost, brezčasna lepota so veli iz vseh treh na zaslonu.

Gardnerjeva, še danes za moj okus ena najlepših žensk vseh časov, ob Grace Kelly kot njen antipol. Svetlo-temna kombinacija dveh prečudovitih bitij, neskončno talentiranih, ki sta obe končali tragično – Grace Kelly, takrat že monaška kneginja Gracia Patricia, je umrla v prometni nesreči, stara 52 let. Ava, ki ji je pred nogami ležal malodane ves svet, je za naziv kraljice Hollywooda plačala visoko ceno.

Nekoč je filmska meka vzbujala občutek nečesa skrivnostnega, romantičnega, mističnega. Danes je vse instant, le malo je zgodb, ki presunejo v hipu, igralcev in igralk, ki bi oči prikovali na platno, kot sta jih Steve McQueen v Metulju ali Paul Newman v Mački na vroči pločevinasti strehi. S karizmo, ki jo zdaj premorejo le redki, če sploh v takšni veličini še kdo.

Nastopaštvo in potreba po biti opažen delata netalentirane posameznike »slavne«, mediji pa iz teh povprečnežev ustvarjamo »zvezdnike«, tako neprimerljive s tistimi izpred petdesetih ali šestdesetih let. Kakšnega clarka in avo več bi danes, pa manj napol rahitičnih, z botoksom napolnjenih estradnikov z golimi gležnji.

Preberite še:

Komentarji: