Od meritev na Goričkem do opazovanja nelegalne gradnje iz vesolja

Geoinformatika ima v 21. stoletju vedno večji pomen, saj zagotavlja podporo informacijski družbi, izpostavlja Simon Šanca.
Fotografija: Norveški Bergen 21. junija ob 1:30 zjutraj. FOTO: Osebni arhiv
Odpri galerijo
Norveški Bergen 21. junija ob 1:30 zjutraj. FOTO: Osebni arhiv

»Na začetku sem pričakoval, da bom kot geodet živel na Goričkem in izvajal fizične geodetske meritve na terenu, vendar je geodezija nenehno v stiku z novimi tehnologijami. Pritegnila ste me opazovanje Zemlje iz vesolja in monitoring prostora,« razlaga Simon Šanca, ki v norveškem mestu Bergen predava geoinformatiko in pripravlja doktorat. Prekmurec pravi, da mu skandinavski mir in narava ustrezata, pogreša pa domačo hrano.

image_alt
Tudi 90-letno gospo nagovorijo z: O, lepotica, kako si

Norveško univerzo Høgskulen på Vestlandet je prvič obiskal leta 2019 in tam opravil prakso. »Takrat sem se začel ukvarjati z umetno inteligenco, ki je bila tudi osrednje področje moje magistrske naloge. Prvi mesec prakse sem namenil učenju, nato sem dobil različne naloge. Ker je bil na univerzi zaposlen raziskovalec, ki se ukvarja z analizo medicinskih fotografij, sem hitro dobil naloge v tej smeri. Hkrati sem delal še analize natančnosti, na primer, kakšna bi bila dosegljiva natančnost snemanja mostu z dronom. Se pravi, da bi na podlagi fotografij naredili 3D-oblak točk in ugotavljali, kakšna bi bila največja natančnost monitoringa z dronom. Tako bi lahko ugotovili, kakšne napake se pojavljajo na določenih delih mostu,« razlaga.

Ker je v istem času prejemal kadrovsko štipendijo Geodetskega inštituta, se je po praksi na Norveškem vrnil v Slovenijo in se na inštitutu tudi zaposlil. Karte je znova premešalo elektronsko sporočilo, ki ga je po devetih mesecih dela prejel od vodje inštituta na Norveškem. »Vprašal me je, ali bi se vrnil v Bergen, saj iščejo predavatelja za geoinformatiko. Ponudbo sem sprejel ter začel predavanja geoinformatike in geodetske matematike. Do takrat tega nisem še nikoli počel, vendar so mi dali popolno svobodo, pa tudi veliko dela. Bil sem asistent, nato pa sem dobil še ponudbo za pisanje doktorata, ki sem jo prav tako sprejel, začnem pa avgusta.«

Simon Šanca. FOTO: Osebni arhiv
Simon Šanca. FOTO: Osebni arhiv

Iskanje pozidanih površin

Sogovornik pravi, da na začetku študija ni pričakoval, da bo končal v raziskovalnih vodah, prav tako je imel drugačno predstavo o tem, kaj bo delal kot geodet: »Pričakoval sem, da bom živel na Goričkem in izvajal terenske meritve, vendar je geodezija nenehno v stiku z novimi tehnologijami. Najbolj sta me pritegnila opazovanje Zemlje iz vesolja in monitoring prostora. Torej, da gledaš, kako se določen piksel na fotografiji iz zraka spreminja čez čas in recimo iščeš nezakonite gradnje, najdeš nove zgradbe, ki so se zgradile v enem letu, spremljaš rast in kakovost poljščin in podobno.«

Simon Šanca izpostavlja, da geodezija ni zgolj merjenje, temveč so domena te vede tudi globalni navigacijski satelitski sistemi ali na kratko GNSS, kamor spadata tudi navigacija v avtomobilih in natančno določanje položaja s pomočjo tehnologije GNSS. Ena od bratskih strok je omenjena geoinformatika, ki ima v 21. stoletju vedno večji pomen, saj zagotavlja podporo geoinformacijski družbi. Človek namreč potrebuje kakovostno geoinformacijsko podporo za dobre odločitve v prostoru, kajti prostorskih podatkov je vedno več, geoinformatika pa je znanost, s katero lahko te podatke obvladujemo.

Do zdaj se je že ukvarjal z avtomatizacijo prepoznavanja fotografij, ki jih naredijo letala ali sateliti, v luči tega pa denimo išče načine, kako ločiti koruzo od pšenice. »To je pravzaprav razpoznavanje slik z uporabo umetne inteligence. Pri tem natančno vidiš, kaj delaš, in imaš neko povratno informacijo. Če algoritem prek satelitskih ali letalskih posnetkov klasificira hišo kot njivo, po tem vidiš, da nekaj ni v redu, in moraš algoritem izpiliti ali popraviti podatke, na podlagi katerih si ga učil. To je drugače od enodimenzionalnih podatkov, kjer je rezultat številčna vrednost, ki sama po sebi ne pove veliko. Še en nivo višje je delovanje v treh dimenzijah, kjer lahko določiš še globino, v prostorskem smislu višino. Z informacijskim modeliranjem gradenj oziroma tehnologijo BIM pa gre vse v to smer,« pojasnjuje.

Bergen, katerega predel Bryggen je pod okriljem Unesca, je drugo največje mesto na Norveškem. FOTO: Shutterstock
Bergen, katerega predel Bryggen je pod okriljem Unesca, je drugo največje mesto na Norveškem. FOTO: Shutterstock

Krožne parcele na Norveškem

Sodobne tehnologije vključuje tudi v doktorat, ki bo začel nastajati avgusta. Kot pravi, se bo v tem ukvarjal s posebnimi parcelami na Norveškem, ki so v obliki kroga (norveško sirkeleiendom). V nasprotju s pravilnimi pravokotnimi parcelnimi, ki smo jih vajeni v Sloveniji, so na ruralnih in tudi nekaterih urbanih območjih Norveške namreč fiktivne krožne meje. »Ti krogi niso prave meje, v določenih primerih so jih le napačno izmerili kot mejo. Glavna naloga bi bila, da vzamemo dokumentirane zgodovinske meritve, kjer je narisana parcela, in razvijemo sistem za prepoznavo teh dokumentov, ki bi samodejno locirali obliko in lokacijo parcel v geoinformacijskem sistemu ter s tem olajšali ročno iskanje teh parcel in dodatno izboljšali norveški kataster. Iz te točke se nato lahko zadeva razvija še naprej, ne nazadnje bi tako lahko popravili veliko napačnih parcel na Norveškem. O teh krožnih parcelah je za zdaj znanega zelo malo, vsaj zame,« je jasen.

Norveški zemljiški kataster je precej slabe kakovosti. Izjema so mesta, medtem ko v naravi ni jasno, kje potekajo meje. V primerjavi z Norveško ima Slovenija dober kataster, vodilne države glede kakovosti tega pa so predvsem Kanada, Nova Zelandija, Švedska, Švica. Mednje spadata tudi Slovenija in Avstrija. »Slovenski kataster je najboljši v Prekmurju, saj je po drugi svetovni vojni tam potekala nova izmera. Merjenje je potekalo numerično, vsaka točka je bila izmerjena s koordinatami. Na zahodnem delu države pa je kataster starejši in je ponekod bil izmerjen le grafično, zato so meje zarisane približno,« razlaga.

Norveška mračna narava v maju. FOTO: Osebni arhiv
Norveška mračna narava v maju. FOTO: Osebni arhiv

Poletje je čas za užitek

Ob vsem zadovoljstvu z nafto bogato evropsko državo pa kot slabost izpostavlja tamkajšnjo hrano, ki ni tako okusna, kot je vajen doma. Pri norveški kulinariki je velik poudarek na ribah, ki so cenovno zelo dostopne. Te so lokalne in kakovostne, pravi Simon, medtem ko je zelenjava draga, predvsem tista, ki tam ne raste.

Za zdaj mu do živega niso prišli niti pogosti deževni dnevi. Kot pravi, poletje dojemajo kot čas za užitek, več dela pa nato opravijo pozimi. Dopusti lahko poleti trajajo tudi mesec dni, ob tem pa dodaja, da julija ni dobil praktično nobenega resnega elektronskega sporočila, ki bi bilo povezano s službo. »Pri nas je pogosto dež in pozimi ljudje res bolj delajo. Mogoče to velja le za Bergen, ampak takrat smo tudi bistveno bolj produktivni. Težava je le ta, da si zaradi temnih in kratkih dni vedno zaspan in utrujen. Pri tem si pomagaš s kavami. Z nečim se moraš zaposliti, če ničesar ne počneš, te lahko okolje resno zdela.«

Zadržanost ljudi na severu

Pri ljudeh mu je všeč, ker se ne vtikajo v zasebnost. »Norvežani ti dajo osebni prostor, in dokler upoštevaš njihov način življenja, si sprejet in lahko dobro živiš. Tukaj tudi ni kulturno sprejemljivo, da se izpostavljaš in hvališ. Norvežani ne marajo pretiranega hvaljenja.«

Na vprašanje, kako naporne so za komunikativnega in odprtega Slovenca dolge zime na severu, priznava, da je človek lahko v Skandinaviji hitro osamljen. Težko je namreč spoznati nove ljudi, še posebno na zahodu države: »V enem letu, odkar sem tukaj, sem dobro spoznal le enega človeka. Imam srečo, da je devetdeset odstotkov sodelavcev Norvežanov in sem se zato hitro naučil njihovega jezika. Oni vselej začnejo govoriti norveško, na angleščino preklopijo šele, ko jim poveš, da jih res ne razumeš. Mislim, da me želijo imeti za dalj časa, in zato z mano vedno govorijo norveško.«

Preberite še:

Komentarji: