Gorske nesreče, ki so pretresle Slovenijo
Gorska reševalna služba praznuje letos 110-letnico in še žlahtnejšo, 200. obletnico prvega reševanja s Triglava. Vse, kar se je dogajalo takrat, v desetletjih vmes in nato še v zadnjem stoletju, raziskuje, si zapisuje in pripoveduje France Malešič, upokojeni otroški zdravnik in dolgoletni gorski reševalec. Iz svojih bogatih arhivskih zapisov je izbrskal nekaj opisov nesreč, ki so krojile zgodovino GRS – službe, ki zdaj izvede po 600 intervencij v gorah na leto.
Smiselno je začeti s tistim prvim reševanjem leta 1822, o katerem po besedah Franceta Malešiča zdaj vemo že precej več kot v preteklosti, med drugim tudi to, da to ni bilo naključno, ampak v resnici organizirano. Dva bohinjska vodnika in pet nosačev v spremstvu gorskega vodnika Antona Kosa, sina triglavskega prvopristopnika Matevža Kosa, je 5. julija na vrh Triglava spremljalo zemljemerca Antonia von Bosia, ki je imel nalogo sestaviti trigonometrično omrežje Kranjske. Merjenje višine Triglava se je zavleklo, Kosovih opozoril pred bližajočo se hudo nevihto pa zemljemerec nikakor ni hotel upoštevati. Šest spremljevalcev je po pameti odšlo na varno, na vrhu pa je ostal gorski vodnik Anton Korošec. Med neurjem ga je ubila strela. Ko so se naslednje jutro spremljevalci vrnili, jih je čakala le še grozljiva naloga: mrtvega tovariša prenesti v dolino.
To so bili časi, ko so bile gore tako rekoč nedostopne, raziskovanje je počasi napredovalo, a dogajale so se tudi nesreče, v katerih so bili udeleženi predvsem domačini. Še posebno pogoste so bile nad Trento. Ali kakor je dejal duhovnik Josip Abram - Trentar: »Prešlo je že v pregovor, da noben Trentar ne umre, če se ne ubije.«
Nesreča, ki je vodila k pobudi za GRS
Ob nesreči so se kljub srečnemu izidu pokazale pomanjkljivosti reševanja, kot so počasno obveščanje in nerazumevanje okoliščin in druge. To je vodilo k pobudi za ustanovitev reševalne službe. A prej se je zgodila še ena nesreča.
Reševanje dijakov na Stolu leta 1912
Profesor geografije dr. Josip Cerk je sedmim dijakom obljubil, da jih bo peljal na Stol. Spremljal ga je eden od začetnikov slovenskega alpinizma Pavel Kunaver – pod pogojem, da bodo vsi primerno opremljeni. Odšli so ponoči, a se je kmalu pokazalo, da oprema le ni bila ustrezna. Na poledeneli strmini je zavel nevaren viharni veter, med katerim je Cerk poskušal pomagati dijakom, pri tem pa zdrsnil, izgubil cepin, se poskušal golorok povzpeti in spet zdrsnil …
Preostala skupina se ni mogla vrniti, zdrsnil je še en dijak in si zlomil nogo, preostalim pa je pomagal Kunaver in jih drugega za drugim pripeljal do Prešernove koče. Potem je odšel po pomoč. V Žirovnici je obvestil SPD v Ljubljani in z domačinoma poiskal mrtvega Cerka. Izkušenim prijateljem ponesrečenega so se pridružili pripadniki vojaškega planinskega polka iz Ljubljane in šli na pomoč. Poklicani so bili tudi gorski vodniki iz Mojstrane, vendar je bilo videti, da je reševalcev dovolj, zato je bil poziv vodnikom odpovedan. Vzpon na Stol pa je bil še vedno nevaren. Reševalci so srečno prišli v kočo in pomagali dijakom ter jih naslednji dan previdno odpeljali dol. Nekateri vojaki, ki so bili neopremljeni, pa so morali počakati, da je sonce odtajalo zmrznjen sneg. »Odpoklicanim gorskim vodnikom je bil zimski Stol dobro znan in bi bili zagotovo odločnejši in strožji pri ustrezni opremi ter vodenju reševanja,« meni France Malešič.
Šestnajstega junija 1912 so v Kranjski Gori v gostilni Pr' Vrbarju (poznejši hotel Razor) na pobudo zdravnikov dr. Josipa Tičarja in dr. Jerneja Demšarja, ki sta sodelovala tudi pri reševanju kolega dr. Stojca, ustanovili Rešilno ekspedicijo SPD, šesto najstarejšo gorsko reševalno organizacijo na svetu.
Plaz pod Storžičem leta 1937
Na velikonočni ponedeljek, 29. marca 1937, se je zgodila najbolj množična nesreča tistega časa. Pod Nagelnovimi čermi na pobočju Škarjevega roba na severni strani Storžiča je plaz zasul skupino tržiških smučarjev, kar je bilo usodno za deveterico. Na pomoč so jim priskočili reševalci in domačini iz Tržiča, člani reševalne postaje Jesenice in petdeset vojakov. Za iskanje so uporabljali sonde, drogove in lopate, za osebno varovanje pa lavinske vrvice.
Dva zasuta so odkopali neposredno po nesreči, preostalih sedem pa so našli s kopanjem jarkov vzdolž plazu v razmiku štirih metrov in s sondiranji od zgoraj in z obeh strani. Za reševanje so potrebovali štirinajst dni. Ta nesreča je bila neposredni razlog za ustanovitev reševalne postaje v Tržiču.
V Rigljici leta 1942 umrla prva reševalca
V nedeljo, 16. avgusta 1942, so jeseniški plezalci Franc Kovač, Jože Vodišek - Pepi in Tone Tomazin plezali v Centralni smeri v severni steni Rigljice. V vrhnjem delu so bili prepričani, da so že čez vse težave, in so navezani napredovali vsi hkrati. Potem pa je prvemu na gladkih ploščah zdrsnilo in je potegnil za seboj drugega, ta pa tudi tretjega soplezalca. Prva dva sta se po padcu dvajset metrov niže zagozdila v dno kamina. Eden od njiju se ni več oglasil, drugi se je še dvignil, nekaj mrmral, bruhal in onemel, kakor je zapisal France Malešič, tretji je padel na vse štiri okončine ter si zlomil gleženj in nadlaket.
Začelo se je dolgotrajno reševanje, ki je vzelo življenje še dveh reševalcev. Med spuščanjem hudo poškodovanega tretjega plezalca je kamen, ki ga je sprožila ena od vrvi, podrl snežni obok v grapi, pod katerim sta bila reševalca, in ju pokopal pod seboj. Miran Marn - Marjon je bil takoj mrtev, Franc Taler pa je zaradi hudih notranjih poškodb umrl kmalu za tem. To sta bila prva slovenska reševalca, ponesrečena med reševanjem.
Iz spominov Franceta Malešiča
»Od leta 1975 sem bil v skupini zdravnikov reševalcev, ki so reševali s helikopterjem. Leta 1988 sem neko mirno nedeljo popoldne komaj začel pripravljati opremo za večerni odhod v Francijo. Nenadoma so me poklicali na pomoč poškodovanemu alpinistu v severni steni Štajerske Rinke. Z nekdanjim malim helikopterjem me je pilot Marko Zavrl odpeljal v Logarsko dolino in me s celjskim gorskim reševalcem Marjanom Prelogom - Jako odložil na izpostavljeni polici v steni. Ko je helikopter pripeljal še nosila, sva jih komaj obdržala, vezna vrv pa je padla v globino. Nato smo splezali navzgor. Oskrbel sem poškodovanega. Spustili smo ga na polico in ga dali v reševalno mrežo. Helikopter je imel k sreči še rezervno vezno vrv in naju je potem odpeljal v Logarsko dolino. Vse je bilo izredno napeto in tvegano, vendar v prijateljskem vzdušju dokaj učinkovito. Tudi odhoda v Francijo nisem zamudil.«
Tragedija v Turski gori leta 1997
V letih, ki so sledila, so tvegali življenje številni reševalci in ga nekateri tudi izgubili. A najgloblje je v njihovo zavest zarezala nesreča, od katere je letos minilo 25 let. Splet nesrečnih okoliščin je hotel, da se je pripetila ravno med usposabljanjem, 10. junija 1997 v Turski gori nad Okrešljem.
Zgodilo se je ob dvigovanju dvojice reševalec in navidezni ponesrečenec v nosilih s sidrišča, kjer je bilo pritrjenih pet reševalcev. A medtem je bila nekje še vedno neprekinjena povezava s sidriščem (ena od samovarovalnih vrvic na sidrišču je padla na nosila z reševalno vrečo ter se zataknila). Helikopter je tako vseh pet reševalcev odtrgal s sidrišča, nato pa se je vmesna vrvica pretrgala. Vseh pet izkušenih gorskih reševalcev – Mitja Brajnik, zdravnik Jani Kokalj, Luka Karničar, Rado Markič in Boris Mlekuž – je omahnilo v globino in takoj umrlo.
V spomin na nesrečo, ki je pretresla vso Slovenijo, so ustanovili Sklad Okrešelj, ki pomaga otrokom ponesrečenih reševalcev. Tragedije se spominjajo na slovesnostih in spomin na tovariše ohranjajo v pripovedih. In prav nesreča je bila tako kot že pred 110 leti opomnik na pomanjkljivosti. Gorski reševalci so od takrat uvedli številne spremembe, tako pri opremi kot tudi pri protokolih reševanja.
Število letnih intervencij GRS se je s 400 (leta 2012) povečalo na 625 (leta 2021), število ponesrečenih pa s 460 na 630.
Privilegij je biti del te družine
Danes gorsko reševalno dejavnost opravlja 17 društev, povezanih v Gorsko reševalno zvezo Slovenije (GRSZ). Posredujejo pri več kot 600 intervencijah na leto, okoli 40 odstotkov jih izvedejo s pomočjo helikopterja. Vsi reševalci so prostovoljci, ki vsako leto opravijo na tisoče ur prostovoljnega reševalnega dela. O svojem delu so ob letošnji 110. obletnici izdali zbornik z naslovom Privilegij je biti del te družine. V njej je opisano delo društev, ki iz leta v leto beležijo več intervencij, ter zapisane osebne zgodbe tako ponesrečencev kot reševalcev, ki na kakšno lepo nedeljo tudi večkrat stečejo iz varnega družinskega zavetja v nepredvidljivo okolje gora drugim na pomoč.
