Agresorski NATO in ruski protiudarec: Zakaj bo za tragedijo Ukrajine odgovorna izključno napadalnost Zahoda?

Beremo ponovno: prvič pod istim naslovom objavljeno 14. 02. 2022, deset dni pred začetkom vojne v Ukrajini - z vsemi pojasnili, ki jih politiki niso želeli slišati in še vedno razkrivajo, zakaj je bila vojna prav zato pričakovana.

 

Ukrajinska kriza je Evropo pripeljala na rob največje vojne po koncu druge svetovne vojne.

Že v kratkem bi lahko bili priča vojni, ki je Evropa ni poznala vse od razpada SFRJ in konfliktov na področju nekdanje Sovjetske zveze.

Kaj je torej pripeljal do tega stanja?

Najbolj preprost – in zgrešen – odgovor je, da je za vse kriva Rusija.

In njen predsednik Vladimir Putin, ki ga je strah demokratične in uspešne Ukrajine, ker je sam avtokrat, nas prepričujejo zahodni mediji.

Toda v resnici nam prodajajo stereotipe, ki so zgrešeni.

Za kaj v resnici gre, je že leta 2015 v svojem znamenitem eseju pojasnil John Mearsheimer, profesor Univerze v Chichagu, najbolj vidni utemeljitelj teorije »ofenzivnega realizma« ter zastopnik tiste šole mednarodnih odnosov, ki velja za najboljše teroretično orodje za spoznavanje in razumevanje odnosov med državami, predvsem pa velikimi silami.

Njegovega eseja – čeprav je že ob objavi sprožil velike polemike – še do danes nimamo prevedenega v slovenščino.

Lahko pa ga preberete tukaj:

In kot pokaže »googlanje« razen naslova eseja, ki ga je objavila vsaj spletna stran KOKS doslej še nihče ni bil pozoren na to analizo.

Povsem nasprotno pa se prevaja in vsak dan v slovenskih medijih navaja veliko število povsem drugačnih, pogosto pritlehnih in ideološko enostranskih analiz, ki jih dnevno proizvajajo CNN, New York Times in ostali »mainstream« ameriški mediji.

Ga poznajo v slovenskem zunanjem ministrstvu in vladi? Ga pozna predsednik države?

The internet loves Valentina, a 79-year-old Ukrainian grandma training to repel Russian invaders!

*5 seconds later*

We regret to inform you Valentina was trained by far-right nationalists https://t.co/PtEqjPoZkn

— max seddon (@maxseddon) February 14, 2022

Glede na stereotipne izjave zunanjega ministra in predsednika vlade ter države je to skoraj neverjetno.

Realističnih podmen, na katerih temelji Mearsheimerjeva analiza namreč v teh izjavah - ni opaziti.

Janša zholj preusmerja pozornost od Sava darila Orbanu.

— anarh M (@anarhistM) February 13, 2022

Predsednik države Borut Pahor se v svojih govorih zavzema za dialog in se cmeri, ker kmalu ne bo več miru, Janez Janša pa podpira Ukrajino in napoveduje obisk v tej državi - konec meseca...

Oba pa sta tedaj, ko bi lahko kaj naredila za mir - zgolj prilivala olja na ogenj.

Zakaj je pa Janša podprl Ukrajino? Saj Ukrajina je le teritorij,....na katerem Biden provocira in išče šibke točke Putina!https://t.co/rHNza2TTT7

— Janez Novak (@tradicijaslo) February 12, 2022

Janša je bil predsednik vlade, ko so Ukrajino in Gruzijo povabili v NATO. 

Pahor je bil evropski poslanec, zatem pa predsednik vlade. In oba sta podpirala širitev zveze NAOA. Pahor je še letos poleti sedel na konferenci, kjer so vsi voditelji dajali podporo Ukrajini pri vrnitvi Krima pod njeno suverenost.

In to potem, ko so Ukrajini že dali akcijski načrt za članstvo v zvezi NATO.

Kaj so pričakovali?

Da bo Putin počakal, da vstopi Ukrajina v NATO?

In da se potem mora umakniti s Krima?

V tem primeru je za Putina in Rusijo tudi uničenje Ukrajine seveda - cenejša opcija.

Kaj je torej že ob prevratu v Kijevu leta 2014 in 2015 v svojem sestavku o Ukrajini z naslovom Zakaj je za ukrajinsko krizo kriv Zahod in podnaslovom »Liberalne zablode, ki so izzvale Putina« zapisal profesor Mearsheimer?

Svojo analizo je začel tako: »Glede na prevladujočo 'modrost' na Zahodu je mogoče ukrajinsko krizo skoraj v celoti pripisati ruski agresiji. Ruski predsednik Vladimir Putin, pravi ta razlaga, je priključil Krim zaradi svoje dolgoletne želje po oživljanju sovjetskega imperija, sčasoma pa lahko to naredi tudi s preostalo Ukrajino, pa tudi z drugimi državami v vzhodni Evropi.

V tem pogledu je odstavitev ukrajinskega predsednika Viktorja Janukoviča februarja 2014 zgolj izgovor za Putinovo odločitev, da ukaže ruskim silam, da naj zasedejo del Ukrajine.

Toda ta račun je napačen: ZDA in njihove evropske zaveznice si delijo večino odgovornost za krizo. Korenina težav je širitev Nata, osrednji element širše strategije za premik Ukrajine iz ruske orbite in integracijo na Zahod.

Hkrati pa so bili širitev EU na Vzhod in podpora Zahoda prodemokratičnemu gibanju v Ukrajini – začenši z oranžno revolucijo leta 2004 - ključni elementi te strategije.

Od sredine devetdesetih let prejšnjega stoletja so ruski voditelji odločno nasprotovali širitvi Nata in v zadnjih letih so dali jasno vedeti, da ne bodo stali ob strani, če se bo njihov strateško pomemben sosed spremenil v zahodno trdnjavo. Za Putina je bilo nezakonito strmoglavljenje demokratično izvoljenega in proruskega predsednika - kar je upravičeno označil za 'puč' - zadnja kapljica čez rob.

Ukraine vs Russia military by the numbers: pic.twitter.com/fsZF4Tkdib

— ian bremmer (@ianbremmer) January 21, 2022

Odzval se je tako, da je zavzel Krim, polotok, za katerega se je bal, da bo gostil Natovo pomorsko bazo in si prizadeval za destabilzacijo Ukrajine, dokler ta ne bi opustila svojih prizadevanj, da se pridruži Zahodu.

Putinov odpor ne bi smel biti presenečenje. Konec koncev se je Zahod premikal v rusko dvorišče in ogrožal temeljne strateške interese Rusije, kar je Putin povedal odločno in večkrat. Elite v ZDA in Evropi so bile zaslepljene z dogodki samo zato, ker se strinjajo z napačnim pogledom na mednarodno politiko.

Običajno verjamejo, da logika realizma nima velikega pomena v 21. stoletju in da je Evropo mogoče ohraniti celovito in svobodno na podlagi takih liberalnih načel, kot so pravna država, gospodarska soodvisnost in demokracija.

Toda ta velika shema se je v Ukrajini pokvarila. Tamkajšnja kriza kaže, da realpolitika ostaja relevantna - in države, ki jo ignorirajo, to počnejo na lastno odgovornost. ZDA in voditelji Evropske unije so zgrešili pri poskusu, da bi Ukrajino spremenili v zahodno trdnjavo proti Rusiji. In zdaj, ko so posledice razkrite, bi bila še večje napaka nadaljevati s to napačno začetno politiko,« je opozoril John Mearsheimer.

Mearsheimer nato pojasni, kako so bili ameriški voditelji najprej zadovoljni s koncem hladne vojne, nato pa so požrli svoje obljube, dane voditeljem Rusije in nadaljevali z ekspanzijo zveze NATO.

Nato pojasni, kako je potekala širitev.

Ukraine advises airlines to skirt Black Sea due to Russian drills https://t.co/3icarZj2Ka pic.twitter.com/ks2TyUGcW6

— Reuters (@Reuters) February 13, 2022

»Prvi krog širitve se je zgodil leta 1999 in je prinesel vključitev Češke, Madžarske in Poljske.

Drugi se je zgodil leta 2004; vključeval je Bolgarijo, Estonijo, Latvijo, Litvo, Romunijo, Slovaško in Slovenijo. Moskva se je grenko pritoževala od samega začetka. Med Natovim bombardiranje bosanskih Srbov leta 1995, je, na primer, ruski predsednik Boris Jelcin dejal: 'To je prvi znak, kaj bi lahko zgodilo, če bi NATO prišel tik do meja Ruske federacije… Plamen vojne bi lahko izbruhnil po vsej Evropi.’

Toda Rusi so bili tedaj prešibki, da bi lahko ustavili Natovo širitev proti Vhodu, ki pa tudi ni bila videti tako strašno grozeča, saj nobena država razen majhnih baltskih ni imela skupne meje z Rusijo.

Po tem pa je Nato začel gledati še dlje na Vzhod. Na vrhu Nata aprila 2008 v Bukarešti je zavezništvo razmišljalo o sprejemu Gruzije in Ukrajine. Administracija Georgea W. Busha je to podprla, vendar sta Francija in Nemčija tej potezi nasprotovali iz strahu, da bi po nepotrebnem vznemirila Rusijo. Na koncu so članice Nata dosegle kompromis: zavezništvo ni začelo formalnega procesa, ki bi vodilo do članstva, je pa izdalo izjavo, ki podpira prizadevanja Gruzije in Ukrajine ter pogumno zapisalo: 'Te države bodo postale članice Nata.'

Moskva pa izida ni videla kot nek velik kompromis. Aleksander Gruško, tedanji namestnik ruskega zunanjega ministra, je dejal: 'Članstvo Gruzije in Ukrajine v zavezništvu je velika strateška napaka, ki bo imela najresnejše posledice za vseevropsko varnost.'

Putin je vztrajal, da bo vstop teh dveh držav v NATO predstavljal 'neposredno grožnjo' Rusiji. En ruski časopis je poročal, da je Putin med pogovorom z Bushem 'zelo jasno namignil, da, če bo Ukrajina sprejeta v Nato, bo prenehala obstajati,'« je opomnil profesor John Mearsheimer.

In to je točka, na kateri smo danes.

Mearsheimer je seveda pojsnil še marsikaj drugega. Na primer, zakaj je bil prevrat v Kijevu leta 2014 v resnici »puč«, zakaj so bili res vpleteni skrajni desničarski elementi, zakaj ni pametno pošiljati orožja Ukrajini, zakaj naj Zahod, če hoče iz krize, čimprej »preneha kopati luknjo, v kateri je že« in zakaj vse velike sile ravnajo točno tako, kot je ravnala Rusija, ki je nato izkoristila priložnost, ter z vojaškimi akcijami v Gruziji in Ukrajini vsaj za nekaj časa onemogočila proces »pridruževanja zvezi NATO.«

JUST IN: Ukrajinski oligarhi in poslovni tajkuni zapuščajo Ukrajino s čarterskimi leti, približno 20 čarterskih in zasebnih letal je odletelo iz Kijeva ravno danes. https://t.co/VA3d64XC4h

— VitalSever (@sever_vital) February 14, 2022

»Putinova dejanja bi morala biti lahko razumljiva. Zaradi ogromne ravnine, ki so jo Napoleonova Francija, cesarska Nemčija in nacistična Nemčija vse prestopile, ko so napadale Rusijo, Ukrajina služi Rusiji kot tamponska cona, ki je za Rusijo izjemnega strateškega pomena. In noben ruski voditelj ne bi stal križem rok in gledal, kako Zahod nastavlja vlado, odločeno priključiti Ukrajino Zahodu.

Washingtonu morda ne bo všeč stališče Moskve, vendar bi moral razumeti to logiko. To je Geopolitika 101: velike sile so vedno občutljive na morebitne grožnje v bližini njihovega domačega ozemlja. Navsezadnje tudi ZDA ne tolerirajo napotitev sil oddaljenih velikih sil kjerkoli na zahodni polobli, še manj na njeni meji.

Predstavljajte si ogorčenje v Washingtonu, če bi Kitajska zgradila impresivno vojno zavezništvo in skušala vanj vključiti Kanado in Mehiko. In tudi če pustimo logiko po strani, so ruski voditelji svojim zahodnim kolegom tudi večkrat zelo jasno povedal, da ocenjujejo širitev Nata v Gruzijo in Ukrajino kot nesprejemljivo, skupaj s prizadevanji, da bi ti državi obrnili proti Rusiji – sporočilo, ki ga je prinesla tudi rusko-gruzijska vojna leta 2008 je bilo kristalno jasno,« piše Mearsheimer.

Profesor John Mearsheimer je opozoril tudi na besede sijajnega ameriškega geopolitika, diplomata in zgodovinarja Kennana, ki je predlagal politiko »obkoljevanja« Sovjetske zveze, ki je na koncu tudi privedla do uspeha.

George Kennan je odločno nasprotoval širjenju zveze NATO.

V intervju iz leta 1998, kmalu po tem, ko je ameriški senat odobril prvi krog širitev zveze NATO je namreč Kennan dejal: »Mislim, da se bodo Rusi postopoma odzvali precej negativno in bo to vplivalo na njihove politike. Mislim, da je to tragična napaka. Za to ni bilo prav nobenega razloga. Nihče ni grozil nikomur.«

So many black and red flags in Ukraine :
it represents the movement that glorifies the Nazi collaborator Stepan Bandera.
Same color as the Neo-Nazi movement "right sector"
They have hijacked Ukraine's democracy in 2014 with a US sponsored coup.
This is the s. the west is backing https://t.co/LAaVfhuyaF

— Angelo Giuliano (@Angelo4justice3) February 14, 2022

Toda Ukrajina je nadaljevala v isti smeri še naprej, ne glede na svoje težave, vse NATO članice pa so jo še dodatno vzpodbujale.

Vse do lani poleti, ko so dobili MAP, akcijski načrt za članstvo v NATO, kar je bil za Rusijo zadnji znak za alarm.

In ko so v Ukrajini začeli lani poleti kopičiti vojaštvo na vzhodu Ukrajine, je sledila pričakovana ruska reakcija.

Za to so krive vse članice zveze NATO.

Tudi Slovenija.

Z drugimi besedami - vse članice NATO so vodile skrajno neumno in agresivno politiko, za katero je že na podlagi uveljavljenih teorij mednarodnih odnosov mogoče sklepati, da bodo privedle do protireakcije.

Zato je ta trenutek popolnoma vseeno, ali bodo Rusi Ukrajino napadli prvi, ali bodo počakali na malce večji ukrajinski napad na uporniški Donbas, ali pa bodo sami uporabili metodo »napada na lažno zastavo« (na nekakšen »ruski Račak«, podoben lažnemu masakru civilistov, s katerim se je leta 1999 začel napad zveze NATO na ZRJ), da bi lahko čez mejo poslali vojsko.

In verjetno res ni težko v ukrajinski vojski najti nekaj poveljujočih, ki bodo v pravem trenutku in sredi popuščanja živcev na vseh straneh izvedli napad na rusko ali belorusko vojsko, ki se ga bo dalo nato s pridom izkoristiti…

Pa tudi v tem primeru ne bo kriva Rusija.

This war didn’t start 2 months ago. It’s been going on for over 10 years with 14,000 dead in Eastern Ukraine. Coal mining was shut down in Donbas to import from the US. Mercenaries there provoking Russia had to report back directly to the then VP Biden. This is Biden’s war.

— Mr M (@SeditiousShadow) April 20, 2022

Kriv je Zahod, ki je v tem primeru pravi agresor.

Naj se sliši še tako paradoksalno, pa vendar je res: ruska reakcija bo zato kvečjemu protinapad, ne pa agresija.

Nekaj zelo dobrih pojasnil na isto temo pa je mogoče najti tudi v odličnem predavanju neodvisnega novinarja Vladimirja Poznerja na Univerzi Yale leta 2018.

Na zelo nazoren način pojasni, kako je Zahod sam ustvaril - Vladimirja Putina.