'Če Rusija izgubi Ukrajino, ni več evropska velesila, ampak azijska'

"Zahod je osramočen in uničen, ne da bi izstrelili en sam strel," je ob naznanitvi konca napovedanih vaj sporočila tiskovna predstavnica ruskega zunanjega ministrstva. Številni so si kljub očitni kremeljski zbadljivki oddahnili, predvsem v Ukrajini, kjer že lep čas poskušajo spustiti žogo in opozarjajo na to, da ustvarjanje panike in napovedovanje neizbežne ruske invazije s strani zahodnih medijev ter ZDA in Velike Britanije povzroča veliko škodo ukrajinski državi in njenemu gospodarstvu. Ta je sicer v tem času bila deležna določene finančne in vojaške pomoči, vendar, kot opozarjajo številni analitik, v tem konfliktu izgublja največ. 

Kljub temu razmere niso povsem nedolžne, saj naznanjajo neko novo obdobje v mednarodni politiki in kažejo na to, da so se številne karte v zadnjih letih precej premešale. To pa bo, kot si je tudi Rusija želela, terjalo novo pogovore in dogovore okrog svetovne varnostne in vplivne ureditve. Geopolitika je namreč konec in začetek vsega, zato je tudi pri rusko-ukrajinskem vprašanju najbolj pomembna, poudarja izvršna direktorica Centra za evropsko prihodnost (CEP) Katja Geršak, ki pravi, da je dogajanje vpeto v širši geopolitični kontekst in je del tega, kar se dogaja v zadnjih petih do desetih letih. 

"Najprej, če pogledamo najbolj široko. Rusija ima percepcijo svoje varnosti skozi koncept strateške globine. Njihova varnostna koncepcija pa se je po padcu Sovjetske zveze drastično spremenila. Vsa ozemlja, ki so jih prej obvladovali z mehko ali trdo močjo in jih na tak ali drugačen način imeli pod kontrolo, so končala znotraj zveze NATO. Putin sedaj želi vse skupaj predstaviti, kot da je Rusija žrtev teh procesov in zahodnega ustroja." Ob tem Geršakova poudarja, da je zahod Rusiji dal možnost, da bi postala del zveze NATO, a da se Rusija za to strateško ni odločila.

Rusija in NATO sta sicer po koncu hladne vojne vzpostavila več vzvodov sodelovanja, a realno tako ena kot druga stran nista nikoli zares verjeli (ali pa si želeli), da bi do tega članstva tudi prišlo.

Geršakova pravi, da je stopnjevanje razlik v zadnjih letih pripeljalo do situacije, v kateri Rusija zahod gleda kot sovražnika, "in to se žal ne bo spremenilo". Medtem pa se ruska strateška globina zmanjšuje, saj je večina evropskih držav v zvezi NATO. Predvsem je pri tem ključno članstvo nekdanjih članic varšavskega pakta, kot sta Poljska in Češka ter tudi baltskih držav. "Iz zgodovinskega stališča so bili Rusi vedno napaden s strani zahoda, redko se je to zgodilo iz Azije ali od drugod. Njihov zgodovinski pogled je, da nevarnost tako prihaja iz Evrope." Kljub temu da večina ruske države pripada azijski celini, pa je njen kulturni, politični in gospodarski center v evropskem delu, zato se Rusija čuti kot del Evrope. Tako meni tudi ruska elita. "Rusija si želi biti evropska velesila in ne azijska. Ukrajina pa je na tej poti zadnja postojanka. Če Rusija izgubi Ukrajino, ni več evropska velesila, ampak azijska. Zaradi tega in nekaterih drugih dejavnikov, kot je dostop do Črnega morja in drugih strateških pozicij, si Rusija prizadeva Ukrajino držati v svojem dometu."

Bi bila ob tem pripravljena poseči k sili in odprti vojni, o neizbežnosti katere so govorili v Washingtonu? Kot kažejo najnovejši razvoj dogodkov in okoliščine, med katere sodi tudi (nezadostno) število ruskih enot v bližini ukrajinske meje, se ruska invazija najverjetneje ne bo zgodila. Dr. Vladimir Prebilič, profesor katedre za obramboslovje na FDV in geopolitični poznavalec, meni, da je vztrajno govorjenje ZDA o neizbežni invaziji pretirano. "Da bi Ruska Federacija z neko široko akcijo konvencionalnega napada na Ukrajino izvedla zasedbo večjih teritorijev in si prisvajala široka ozemlja, mislim, da ni realno. Za kaj takšnega je potrebno bistveno več vojakov, kot je ta trenutek nakopičenih. Mislim, da gre bolj kot ne za to, da se vrši pritisk na ukrajinsko vlado, predsednika in državo, jasno pa je poslan tudi signal na zahod, ki govori, da je za Rusijo nadaljnja širitev zveze NATO nesprejemljiva."

Tako Prebilič kot Geršakova ameriško govorjenje o neizbežni invaziji označujeta za del strategije odvračanja. Prebilič izpostavlja, da je to pravzaprav edina možnost, ki je ZDA tudi preostala. "Če bi prišlo do vojaške intervencije Rusije v Ukrajini, se ZDA ne bi odzvale, ne bi tja poslale svojih vojakov, saj bi prišlo do velike eskalacije konfliktov in vojne, ki si je nihče ne želi. Enako velja tudi za evropske zaveznike. Ukrajina ni članica zveze NATO. Ne obstaja nobena pravna podlaga, po kateri bi lahko članice NATO v čemer koli sodelovale v takšni vojaški akciji. Seveda pa obstajajo druge oblike pomoči – bilateralne, za katere se države lahko odločajo same. Nekatere so se za to že odločile. ZDA in Velika Britanija že dostavljata orožje v Ukrajino, medtem ko nekatere druge države ne pristajajo na obroževanje Ukrajine, kot na primer Nemčija in Francija. Zato so se odločile v glavnem za finančno in humanitarno pomoč ter poskušajo preprečiti konflikt." Prebilič poudarja, da je odprta vojna manj verjetna tudi zaradi tega, ker ne gre le za spopad vojakov na bojišču, ampak prinaša s seboj tudi gospodarske, finančne, socialne in psihološke posledice.

Geršakova ob tem dodaja, da je svarila ameriških politikov o neizbežnosti vojne treba razumeti tudi kot taktiko, s katero poskušajo ruskega predsednika Vladimirja Putina odvrniti od njegovih potencialnih načrtov. "Poskušajo mu pokazati resnost situacije in sporočiti, da se bodo nanjo odzvali, s čimer bi lahko rusko vodstvo pripeljali k premisleku." Direktorica CEP ob tem pravi, da je bilo večkrat povedano, da Zahod ni pripravljen braniti Ukrajine, saj se ne želi zaplesti v vojno z nuklearno silo. Zato se članstvo Ukrajine v zvezi NATO doslej še ni udejanjilo. 

O tem je sicer nedavno govoril tudi sam Putin, ki je povedal, da bi ukrajinsko članstvo v NATO in poskus reintegracije Krima, Donecka in Luganska avtomatsko pomenila jedrsko vojno, v kateri zmagovalcev ne bi bilo. "Na dolgi rok je Evropa zaradi tega manj varna," pravi Geršakova in dodaja, da bi sankcije sicer imele nek učinek, vendar bi v dolgoročnem smislu to pomenilo zamrznitev konflikta, v katerem bi Rusija pridobila nekaj, česar ne bi bila nikoli več pripravljena vračati. "Putin je dosegel, da Ukrajina z zahodom oz. zvezo NATO ne bo več krepila svojih odnosov ne glede na to, ali se zgodi vojaški poseg ali ne. Širitev NATO oz. poglobljevanje odnosov je sedaj na nitki, ker si nihče ne želi odprte vojne."

Po drugi strani pa trenutnega razvoja dogodkov ne gre gledati le kot popolno rusko zmago. Kljub temu, da je Rusija praktično zahtevala umik zveze NATO iz vzhodne Evrope, se je prisotnost evroatlantskega zavezništva v tem delu stare celine v zadnjem času še dodatno okrepila. ZDA so namreč tja napotile dodatne vojaške enote in oborožitev.

Krhanje zavezništva in ameriški energetski interesi

Geršakova pravi, da Rusija že dalj časa testira povezanost zahodnega zavezništva in si prizadeva, da bi med zavezniki prišlo do razdora. Pri tem je tudi uspešna, priznavata sogovornika. Dve najmočnejši evropski državi, Francija in Nemčija, sta denimo ubrali precej drugačno pot do reševanja rusko-ukrajinskega konflikta. "Konflikt na evropskih tleh je predvsem konflikt za Evropo, manj za ZDA, ki so seveda varno na drugi strani Atlantika. Zato so države v Evropi bolj previdne, ko se odločajo za nekatere ukrepe, za načine komuniciranja in zelo intenzivno iskanje mirne rešitve tega zapleta," izpostavlja Prebilič. Po njegovem mnenju bi bilo tudi zelo pomembno, da se na evropski celini doseže konsenz glede odprtih vprašanj. "Mislim, da je EU dovolj dozorela v tem času, da lahko oblikuje neko skupno stališče, ki ni nujno vedno uglašeno z ZDA."

Opozarja tudi, da trenutna situacija že ima določene posledice. Govorimo lahko o ohlajanju gospodarstva, dvigovanju cen nekaterih surovin, vprašanje je tudi, kaj se bo dogajalo z energetiko v prihodnje. "Prepričan sem, da če bi prišlo še do dodatnega zaostrovanja na tej premisi, bi posledice tega utrpelo tako evropsko kot rusko gospodarstvo, ki je odvisno od tega, kakšne so cene energentov in po kakšni ceni se ti prodajajo v Evropo." Prebilič meni, da bi morale evropske države najti način za možnost skupnega nastopa, ki ni nujno uglašen z ZDA.

Na vprašanje, ali bi Rusija in Evropa lažje sklenili dogovor brez vmešavanja ZDA, Prebilič odgovarja, da to verjetno drži. "Pod površjem gre navsezadnje tudi za to, da imajo ZDA svoj energetski interes. Vsem je jasno, da ZDA proizvajajo ogromne količine zemeljskega plina skozi postopek frackinga. Ta je bistveno dražji od postopka, ki ga uporablja Rusija. Da pa bi lahko ta plin bil cenovno konkurenčen na globalnem trgu, pa se mora spremeniti vrednost tega energenta. Vrednost energenta pa se spreminja vselej, kadar prihaja do pomanjkanja tega energenta na tržišču oziroma ko prihaja do prekinitev dobav. Če bi se ta eksalacija nadaljevala in evropske države ne bi imele možnosti, da bi lahko dostopale do ruskega plina, bi se tukaj na široko odprla vrata ameriškim energetskim korporacijam, ki bi to praznino z velikim veseljem zapolnile. Tukaj gre res za zelo velik posel, ki je za ZDA izjemno zanimiv." Ob tem poudarja, da je prav v tem času za EU zelo pomemben zeleni prehod v proizvodnji energije, ki bi zmanjšal odvisnost od fosilnih goriv, ki jih države EU nimajo.

Največ je izgubila Ukrajina

Geršakova se strinja, da je v trenutnih razmerah največ izgubila prav država, okrog katere se lomijo kopja – Ukrajina. Kot pravi, obstaja nevarnost, da bi ljudje, predvsem izobraženi, začeli zapuščati državo, prav tako bi se še naprej umikal kapital. Na to opozarja tudi Prebilič. "Nadaljnje stopnjevanje konfliktov in panike za ukrajinsko gospodarstvo pomeni zelo hud udarec. Gre za gospodarstvo, ki je bilo že pred tem konfliktom na poti zelo počasnega okrevanja – tudi zaradi notranjih težav in korupcije. Če bi se ta stvar nadaljevala, potem bi to tudi imelo zelo negativne posledice. Zato si predsednik Zelenski ne želi še dodatnega poslabševanja situacije, ki bi preprečila prihod investitorjev in kapitala, za katerega vemo, da je plaha ptica. Mislim, da bo Ukrajina brez izdatne pomoči Evrope in nekih strukturnih reform, postala država, ki bo na samem robu odvisnosti zdaj od enega zdaj od drugega. Zato Zelenski ne želi panike in se poskuša z Evropo dogovoriti za finančno pomoč, ki bi lahko prinesla neko stabilizacijo gospodarstva."

Prebilič pri tem ne zapostavlja tudi odgovornosti ukrajinskih oblasti za nastalo situacijo. "V nedavni preteklosti je bilo nekaj nespametnih potez, namreč zaostrovanje razmer do zelo pomembne ruske manjšine v državi je bilo nekaj, kar ni bilo nujno potrebno in čemur bi se dalo izogniti. Ukrajinski nacionalizem je potisnil rusko manjšino na rob in ji nekatere pravice tudi odvzel. Zgodile so se stvari, ki so pripeljale do domino efekta in do dogodkov, kot je okupacija Krima in odkrito podpiranje separatističnih sil v Donecku in Lugansku. Temu bi se dalo izogniti, toda s tem je sedaj treba živeti."

Se Rusija poslavlja od zahoda in preusmerja v Azijo?

Geršakova pravi, da odnosi zahoda in Rusije niso prvič na takšni točki. V času hladne vojne je bil svet namreč bolj polariziran, kot je sedaj, prav tako je vladal večji ideološki in ekonomski razkorak med dvema različnima sistemoma. O tem namreč danes ne moremo govoriti. "Nedvomno pa imajo Rusi in Kitajci neko zavezništvo, ki je karakterizirano s strani trenutnega skupnega interesa in potreb. Mislim, da se bo v prihodnosti to tudi spremenilo, ker zgodovinsko Rusi in Kitajci nikoli niso bili res dobri prijatelji. Trenutno pa sodelovanje ustreza obema državama, ker imata skupni interes, to je zmanjšati vpliv zahoda."

"Prišli smo do neke druge resničnosti. Če pogledamo naš odziv, bosta EU in NATO iz tega prišli malo bolj razdeljeni, kot sta bili prej. Tudi na ravni EU ni enotnosti, kakšne bodo sankcije, kako močne in v katerem primeru bi jih sprejeli. Naš odziv se zna zdeti precej razdeljen in šibak. To tudi meče neko luč na to, kaj so ZDA in EU pripravljene narediti."

Prebilič poudarja, da se gradi neki nov geopolitični red, v katerem pa si želi, da se Rusija ne bi oddaljila od Evrope.

Rusija je namreč tudi zgodovinsko gledano bila eden od arhitektov evropskega reda vsaj od 18. stoletja dalje. "Ne smemo pozabiti, da vsi, ki prebivamo na celini, imamo z Rusijo, ne glede na to, da se trenutno na prvo žogo zdi drugače, še vedno bistveno več skupnega, kot jih imamo s kulturo LR Kitajske in njihovim načinom življenja. Z Rusijo nas bistveno več povezuje kot nas mogoče deli. Želel bi si, da bi poiskali način, kako rešiti nekatere težave. Tudi preko stvari, ki so nas v zgodovini povezovale in nas lahko povezujejo tudi v bodoče na način, da ne bo neke eskalacije konfliktov."

"Treba je jasno povedati, da se je Rusija v zadnjem obdobju nekako odrivala od Evrope. Vsi konflikti, ki smo jim bili priča – od čečenske vojne do vojne v Gruziji in aneksije Krima itd., so situacije, ki jasno kažejo, da smo premalo skušali sodelovati z Rusko federacijo in da smo nekako bili bolj nagnjeni na ameriško stran. Mislim, da bi morali poiskati bolj uravnoteženo stališče. Če se bo Rusija bolj preusmerila v azijski prostor in poiskala svojo moč in položaj tam, to za nas vsekakor ne bo dobro. Saj živimo na isti celini, smo sosedje – in sosedov ne moremo izbirati, moramo poskušati iskati tisto, okrog česar se lažje strinjamo in sodelujemo. Morda je Rusija s to situacijo vseeno želela poslati jasen signal Evropi, da si mogoče zasluži drugačno obravnavo, kot jo je bila v preteklosti deležna in nek drugačen status oziroma položaj. Mislim, da je tukaj prostor za izboljšavo in da se lahko potrudimo vsi, da tudi v primeru te eskalacije konflikta, ponovno opredelimo odnos med EU in Rusko federacijo. Mogoče se lahko malo oddaljimo od ZDA, pa ne v negativnem pomenu besede. Vsekakor mislim, da bi morali biti ti kanali v preteklosti bistveno bolj odprti, kot so bili do tega trenutka," še pravi strokovnjak za obramboslovje.