PRI(H)VATIZACIJSKA LOBOTOMIJA

Na mestu hotelov Bernardin se je raztezala Piranska ladjedelnica, ki so jo v začetku sedemdesetih preselili v Izolo in je na tistem mestu nastal ta turistični kompleks, ki je prinašal nove ideje, nove kapacitete, turiste ter nove priložnosti za vse tiste, ki so imeli žilico za poslovne priložnosti.
Hoteli Bernardin so bili dograjeni v letu 1978 in so takrat pomenili vrh znanja, sposobnosti, kvalitete ter ponudbe gostom, ki so tam radi dopustovali, čeravno je bila zgolj in ena sama megalomanska betonska džungla.
Veliko petičnih gostov je v tamkajšnji ponudbi našlo tudi nekaj zase ali pa še dodatne ponudbe v mnogih spremljevalnih dejavnostih, ki so se odvijale v njihovi neposredni bližini, pa vse do izletov v Lipico, Postonjsko in Škocijansko jamo ali v Venezio. V tistem okolju je bilo vedno prijetno ali v poletnem vrvežu ter sprehodih ob neštetih trgovinicah in restavracijah ali ob nočnem vrvežu portoroških in bernardinske diskoteke. Da ob tem ne govorimo o spremljevalnih dejavnostih, centru dobrega počutja, nešteto fešt in koncertov znanih glasbenikov in glasbenih skupin iz vse Jugoslavije in sveta, vrvežu ob pomorskih krstih ter izletih z vsemi mogočimi ladjicami od Subaquatica naprej in nazaj. V laguni je še vedno tudi prostor za barke in vsi pogoji za delovanje potapljaškega centra.
Nekaj let nazaj smo tam imeli podelitev diplom vsem diplomantom iz Fakultete za Pomorstvo in Promet in smo se vrnili v čase, ko smo iz prostorov pomorske šole, opazovali in uživali v izgradnji tega hotelskega kompleksa. Z njim smo bili še posebej povezani, saj so nam tam nudili tudi prostor in vse potrebno za končni maturantski ples, saj smo bili prva generacija, ki ji je to tudi uspelo uresničiti, za nami pa jih je bilo še mnogo. Takrat je bila direktorica še Senica in njej je bilo res veliko, do tega čudovitega kompleksa.
Žalostno, da so sedanji odgovorni pripeljali ta kompleks in vso spremljajočo dejavnost v situacijo v kateri so se znašli, ne samo zaradi hotelskih dejavnosti temveč zaradi velikega borznega pohlepa, ki so jim ga vsilili tisti, ki niti izkušenj v turizmu niso imeli in tej dejavnosti nikakor niso želeli dobro.
A prepričan sem, da smo vedno imeli dovolj znanja in sposobnosti, da bi prebrodili še tako veliko in obsežno krizo, a le s pravimi gospodarji. Sedaj še posebej, saj prav blizu stoji tudi Turistika in bi prav tam lahko iskali kader, ki bi s svežimi idejami in mladostno energijo popeljali hotele iz krize.
Ne smemo pozabiti tudi tega, da je to zapuščina naših mam in očetov, kateri so dali vse od sebe, da bi nam zapustili nekaj s čimer bi znali in zmogli upravljati, zato ne smemo sedaj dovoliti, da nam vse to sedaj pri(h)vatizira in razproda...ob tem si niti pomisliti ne smemo, kaj bi o zadnjih potezah, povedal in tudi ukrenil nekdanji ter sedaj že eden zadnjih uspešnih direktorjev nekdanje cvetoče portoroške igralnice Nino Spinelli!
Sedaj so naprodaj tako hoteli v Strunjanu, hoteli v San Simonu, prav tako kot hoteli v Portorožu, zato bomo našim zanamcem pustili pravo opustošenje na področju turizma!