Srbski filmski režiser Goran Paskaljević se je rodil leta 1947 v Beogradu, režijo pa je študiral na tedaj slavni praški akademiji FAMU, kjer se je znašla neverjetna bera jugoslovanskih režiserjev: Lordan Zafranović, Rajko Grlić, Goran Marković, Srđan Karanović…, pa tudi slovenski snemalci: Radu Likonu, Vilko Filač, Stjepan Drača in Tine Perko.
Opažen že z dokumentarci
Po vrnitvi v Beograd se je Goran Paskaljević najprej posvetil dokumentarnim filmom in televizijskim dramam. V 70. letih je posnel izjemen dokumentarec o jugoslovanskih romskih otrocih, ki so jih prodajali v Italijo, Avstrijo in Francijo, leta 1987 pa se je k tej tematiki ponovno vrnil s filmom Angel varuh, ki je vzbudil zanimanje v Franciji, o njem je že takrat pisal Le Monde. Leto kasneje je romsko tematiko povzel Emir Kusturica s filmom Dom za obešanje.
Čuvaj opustele plaže
Paskaljevićev prvi dolgometražni film, s katerim je zaznamoval jugoslovansko filmsko produkcijo in je med gledalci takrat postal hit, kasneje pa klasika, je bil Čuvaj plaže v zimskem času iz leta 1976. Ta je namreč s svojo vsebinsko večplastnostjo – družinska nesoglasja, poroka v družino višjega socialnega razreda, poskus skromnega življenja para ob njegovi nenavadni službi čuvaja opustele zimske plaže in zlom tega ideala, razhod, drsenje v socialno dno – in izjemno mešanico humorja, absurda in melanholije v polno zarezal v to, kar je režiserju v mednarodnem okolju kasneje prineslo oznako »kronista srbske stvarnosti«, v kateri so se kazale svetle in temne plati tedanjega režima, pa tudi nacionalnega duha, stiske ljudi in njihov zabavno balkanski, prefrigani vitalizem.
Čuvaj je dobil zlato areno puljskega filmskega festivala, a tudi prihodnja tri leta je v Pulju slavil, najprej že kar z naslednjim filmom Pes, ki je ljubil vlake, s še eno obskurno zgodbo o zapornici, ki želi pobegniti v Francijo, ki se pridruži čudaškemu Kavboju, tema dvema pa fant, ki je iskal psa – film je očaral tudi tiste, ki so ga nominirali za zlatega medveda Berlinala.
Ogledalo
Goran Paskaljević je Jugoslavijo zapustil leta 1992, prav tega leta pa je na platna prišel nežen film Tango argentino, v katerem se je posvetil starim ljudem, ki se jim posveča deček, njihovemu umiranju, s katerim umira tudi stari svet.
Če se tudi ta film v retrospektivi zdi kot melanholična freska, ki nas spominja na najboljše češke filme, pa je bil Sod smodnika, ki je nastal po istoimenski drami Dejana Dukovskega (ta je pri filmu sodeloval kot koscenarist), vse kaj drugega. Je udarec naravnost v trebuh vsem tistim, ki tudi po vojni v ogledalu niso hoteli zagledati svojega obraza.
Sod smodnika je režiser posnel po vrnitvi v Srbijo, leta 1998, ko prejšnje države ni bilo več. Tokrat je tudi humor le še brutalističen in absurden, nad njim pa visi črni dim nedavne vojne, Beograd je kot nekakšna underground razvalina, vsi liki različnih epizod – pa naj iščejo le nekdanjo ljubezen ali so popolni psihopati – pa ponavljajo isti refren: Nisem kriv. V tem vsesplošnem zanikanju kakršne koli odgovornosti kogar koli za kar koli je režiser prepoznal nezmožnost katarze in s tem prenove od vojne uničenega območja.
Sod smodnika mu je v Benetkah prinesel nagrado FIRPRESCI, časopis Variety ga je leta 2001 navedel kot enega izmed petih najboljših režiserjev na svetu, odlikovala ga je tudi Francoska akademija umetnosti.
